<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 83/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.83.2017
Evidenčna številka:VSL00000973
Datum odločbe:17.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
Institut:denarna odškodnina zaradi razlastitve - denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - kriteriji za določitev odškodnine - status zemljišča pred razlastitvijo - meje pravnomočnosti upravne odločbe - pravnomočnost izreka - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine - pravilo sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti - načelo enakosti pred zakonom

Jedro

Pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče je bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil spremenjen njen status zaradi predvidene gradnje infrastrukture.

Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, obveznostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave RS), a v primeru sosedov, ki so se z razlastitveno upravičenko dogovorili za odškodnino oz. sprejeli ponujeno odškodnino, do odločanja sodišča, pa tudi drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil ni prišlo. Načela enakosti pred zakonom pa ni mogoče razširjati na sporazumno določitev odškodnine, torej v pogodbena razmerja.

Upoštevajoč pravilo sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti, je razlastitvena upravičenka prišla v zamudo s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, zato sta nasprotni udeleženki od tedaj dalje upravičeni do zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožba nasprotnih udeleženk in pritožba predlagateljice zoper odločitev o glavni stvari se zavrneta in se izpodbijani sklep v I. točki izreka potrdi;

II. pritožbi predlagateljice zoper odločitev o stroških postopka se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da mora predlagateljica nasprotnima udeleženkama v 15 dneh plačati 5.262,95 EUR (namesto 7.112,35 EUR) stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z odločbo UE Novo mesto št. 352-78/2007-80 z 8. 11. 2010 je bila v korist predlagateljice dovoljena razlastitev nepremičnin parc. št. 764/4, 764/6, 764/8, 875/3, 875/4, 875/5, 876/1, 876/3 in 897/2, vse k. o. X. Na podlagi 6. odstavka 106. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) je predlagateljica predlagala določitev odškodnine v sodnem postopku.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlagateljici naložilo, da mora nasprotnima udeleženkama v 30 dneh plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 90.000,00 EUR1 od 3. 5. 2011 do 28. 6. 2014 in 31.590,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 ter 7.112,35 EUR stroškov postopka.

3. Zoper tak sklep se pravočasno pritožujejo predlagateljica in nasprotni udeleženki.

4. Nasprotni udeleženki se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta v dveh vlogah po dveh različnih pooblaščencih. V obeh predlagata spremembo ali vsaj razveljavitev sklepa. Pritožbeno sodišče bo obe vlogi povzelo in tudi v nadaljevanju obravnavalo skupaj.

Navajata, da je sodišče napačno opredelilo namembnost spornih zemljišč in nedopustno poseglo v pravnomočno odločbo o razlastitvi, ko je drugače opredelilo, kateri prostorski akt je oziroma bi moral biti podlaga za razlastitev. S tem je kršilo 158. člen Ustave RS. Menita, da sodišče sploh ni upoštevalo določb ZUreP-1, predvsem 93., 95. in 105. člena.

Vztrajata, da je ključno, kakšen status so imele sporne nepremičnine 6. 8. 2007, kar je dan pred uveljavitvijo Odloka o spremembah in dopolnitvah lokacijskega načrta za rekonstrukcijo Ljubljanske ceste v Novem mestu - glavne ceste GII-1052 . Menita, da so imele status stavbnih zemljišč in to ne zaradi morebitne gradnje ceste, saj niso bile opredeljene kot območje PC, temveč je bila na njih možna stanovanjska ali poslovna gradnja, kar sta ob tedanjih poizvedovanjih izvedeli nasprotni udeleženki. Vse nepremičnine ležijo v območju strnjene poselitve.

Opozarjata, da je predlagateljica tudi primerljive nepremičnine sosedov ocenjevala kot stavbne, kar sta nasprotni udeleženki dokazovali predvsem za nepremičnine A. in B. V zvezi s tem obsežno opisujeta, da sta bili neenako obravnavani, da je prišlo do kršitve 22. in 23. člena Ustave RS in opozarjata, da ni prav, da bi bili na slabšem kot tisti sosedje, ki so soglašali s ponujeno odškodnino. Do dokazov (in trditev) v zvezi s tem se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotni udeleženki sta v zvezi z namembnostjo spornih nepremičnin predlagali tudi zaslišanje izvedencev in njuno soočenje z izvedenimi pričami, ki so zanju pripravile izvedenska menja (C. in D., d. o. o. oziroma E.), do česar se sodišče sploh ni opredelilo.

Izvedenci tudi niso odgovorili na pripombe nasprotnih udeleženk v vlogah s 30. 4. 2013, 31. 5. 2013, 30. 9. 2013, 28. 1. 2014 in 14. 2. 2014.

V nadaljevanju pritožbe še opozarjata, da je sodišče v 8. in 9. točki obrazložitve napačno povzelo izvedenska mnenja in se tudi ni opredelilo do njunih pripomb na tam povzeta mnenja.

Pritožujeta se tudi zoper odločitev o stroških za delo izvedencev, ko jima je sodišče priznalo le 1.417,22 EUR, plačali pa sta 1.500,00 EUR predujma.

5. Predlagateljica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa ali njegovo spremembo. Meni, da bi moralo sodišče odločiti v mejah postavljenih zahtevkov. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih je oprlo na neobstoječo trditveno podlago, kar je opazilo tudi samo.

Pravno nesprejemljiva je odločitev sodišča prve stopnje, da obresti tečejo že od pravnomočnosti razlastitvene odločbe. Zamudne obresti ne sodijo v okvir pravične odškodnine, saj se višina odškodnine določa po njeni vrednosti v času odločanja sodišča prve stopnje. Nasprotnima udeleženkama bi obresti pripadale kvečjemu od izdaje sklepa dalje.

Odločitev o stroških je napačna, ker je sodišče upoštevalo previsoko vrednost. Stroške bi tudi moralo odmeriti po tar. št. 3101 Odvetniške tarife, pa jih je odmerilo po tar. št. 3100.

6. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima udeleženkama postopka. Predlagateljica na pritožbo nasprotnih udeleženk ni odgovorila. Nasprotni udeleženki pa sta odgovorili na njeno pritožbo in predlagali zavrnitev pritožbe predlagateljice.

7. Pritožba nasprotnih udeleženk ni utemeljena. Pritožba predlagateljice zoper stroškovno odločitev je utemeljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O pritožbi nasprotnih udeleženk

8. Najprej višje sodišče odgovarja na pritožbeno poudarjanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga nasprotnih udeleženk v odgovoru na predlog, da se jima izroči nadomestna zemljišča enake kakovosti in namembnosti, za katerega trdita, da sta ga kasneje ponovili (kje in kako v pritožbi ne navedeta). Pritožbeno sodišče opozarja, da sta nasprotni udeleženki v odgovoru na predlog navrgli, da je "treba preveriti tudi možnost izročitve nadomestnih zemljišč". Trditve, da predlagateljica razpolaga z ustreznimi zemljišči, ki sta jih nasprotni udeleženki pripravljeni sprejeti, nasprotni udeleženki nista podali. Vsa njuna procesna aktivnost pa je bila usmerjena v ugotavljanje višine odškodnine. Po tem, ko je bila na naroku 29. 4. 2014 med udeleženkami postopka sklenjena delna sodna poravnava in sta nasprotni udeleženki že prejeli 90.000,00 EUR odškodnine3 (ter udeleženke postopka v III. točki poravnave predlagajo naj sodišče odloči o še sporni višini odškodnine skupaj z obrestmi in stroški postopka), pa je pritožbeno vztrajanje pri tem, da sta nadomestilo v naravi izrecno predlagali, nedopustno contra factum proprium.

9. Pravno podlago za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče določa ZUreP-1. V skladu z 2. in 3. odstavkom 105. člena ZUreP-1 odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, ki jo ocenijo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin..., ki pri tem upoštevajo strokovne standarde in tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.

10. Sodna praksa je v razlagi tega izhodišča enotna, najkrajše povedano: pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče je bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil spremenjen njen status zaradi predvidene gradnje infrastrukture.4

11. Pritožbena trditev, da sporne nepremičnine ležijo v območju strnjene poselitve, za določitev odškodnine ni pravno pomembna. Da sta nasprotni udeleženki sporna zemljišča pred razlastitvijo uporabljali kot kmetijska, v tej zadevi ni bilo nikdar sporno. Sami sta izrecno (in neprerekano) trdili, da so na zemljiščih, ki so jima bila odvzeta, rasle redke vrste jablan, ki so že tako rekoč izumrle.5 Ker pa za določitev odškodnine ni odločilna (le) dejanska raba zemljišč, se je sodišče prve stopnje povsem pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kakšna je bila namembnost pred spremembo prostorskega plana zaradi predvidene gradnje oziroma rekonstrukcije ceste.

12. O vprašanju, kateri upravni akt je bil podlaga za razlastitev nasprotnih udeleženk, v odločbi UE Novo mesto št. 352-78/2007-80 z 8. 11. 2010 ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožnici si napačno razlagata pomen pravnomočnosti upravnih odločb. Pravnomočen postane namreč le izrek odločbe6 , ne pa obrazložitev oz. njeni razlogi. Razlogi o tem, kaj je pravna podlaga razlastitve, niso postali pravnomočni, zato se je sodišče prve stopnje s tem vprašanjem smelo ukvarjati v nepravdnem postopku.

13. Tudi če bi bil neposredna podlaga za razlastitev Odlok o spremembah in dopolnitvah lokacijskega načrta za rekonstrukcijo Ljubljanske ceste v Novem mestu - glavne ceste GII-105, pa je napačno pritožbeno stališče, da je zato, ker so bila že pred njegovim sprejemom zemljišča opredeljena kot stavbna, treba odmeriti odškodnino za stavbna zemljišča.7 Ni mogoče mimo tega, da je bil pred tem odlokom sprejet Odlok o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo Ljubljanske ceste v Novem mestu - glavne ceste GII-1058 , ki je sledil Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do 2000 ter srednjeročnega družbenega plana občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do 1990 z dopolnitvijo za Mestno občino Novo mesto, ki je stopil v veljavo 10. 8. 2002. Sporne nepremičnine so bile torej še 23. 8. 2002 kmetijska zemljišča, v stavbna pa so bila spremenjena prav in le z namenom že tedaj načrtovane rekonstrukcije Ljubljanske ceste9 (kot območje za promet in zveze) in zaradi ničesar drugega. To je sodišče prve stopnje (sicer s pomočjo izvedencev, pa vendarle), pravilno ugotovilo.

14. Pritožbeno sodišče za pritožbeno stališče nasprotnih udeleženk, da je bila na spornih nepremičninah dovoljena stanovanjska ali poslovna gradnja, ne najde nobene opore.10

15. Ugotovitev statusa zemljišča ni dejansko, ampak pravno vprašanje.11 Status zemljišča mora ugotoviti sodišče, ugotavljanja tega ne more naložiti izvedencu.12 Pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče zagrešilo, ker v zvezi z ugotavljanjem namembnosti zemljišč ni "zaslišalo izvedencev in ju soočilo z izvedenimi pričami, ki so za nasprotni udeleženki pripravile izvedenska mnenja (C. in D., d. o. o. oziroma E.)" in se tudi ni opredelilo do tovrstnih dokaznih predlogov, torej že zato niso utemeljeni.

16. Pritožbeni očitek, da so izostali odgovori izvedencev na pripombe nasprotnih udeleženk, ki sta jih oblikovali v svojih vlogah s 30. 4. 2013, 31. 5. 2013, 30. 9. 2013 in 28. 1. 2014, je (razen kakor oziroma kolikor ga je razumeti v smeri obrazloženega v prejšnjem odstavku) nekonkretiziran. Na katere pripombe v zvezi s katerim odločilnim dejstvom bi morala izvedenca še odgovoriti, pritožnici ne pojasnita. Pritožba je samostojno pravno sredstvo v postopku. Če želi stranka doseči pritožbeni preizkus, širši od uradnega, mora razloge navesti v pritožbi (350. člen ZPP). Pritožbene trditve, da izvedenci niso odgovorili na pripombe pravdnih strank13 , kot tudi sami nasprotni udeleženki opredeljujeta, predstavljajo očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in/ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na kar pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Sklicevanje na predhodne vloge (kot sestavni del pritožbe), ni dopustno14 . Natančnejšega pritožbenega preizkusa s takšnim pritožbenim uveljavljanjem nasprotni udeleženki ne moreta doseči.

17. Višina izplačanih odškodnin lastnikom nepremičnin v bližini, celo če bi se izkazalo, da so jim bile razlaščene primerljive nepremičnine in da je bila odškodnina višja, na določitev odškodnine v tem postopku ne more vplivati, zato se sodišče prve stopnje s trditvami nasprotnih udeleženk o nepremičninah sosedov utemeljeno ni ukvarjalo. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z dokaznim postopkom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa) torej ni podana. Sodišče mora odmeriti odškodnino po kriterijih, določenih v 105. členu ZUreP-1. Da cena, kakršno sta ugotovila izvedenca v mnenju, ne bi bila prava tržna vrednost, kakršno je bilo mogoče doseči s prodajo zemljišč pred razlastitvijo, pritožnici niti ne trdita. Prav imata sicer, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, obveznostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave RS), a v primeru sosedov, ki so se z razlastitveno upravičenko dogovorili za odškodnino oz. sprejeli ponujeno odškodnino, do odločanja sodišča, pa tudi drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil ni prišlo. Načela enakosti pred zakonom pa ni mogoče razširjati na sporazumno določitev odškodnine, torej v pogodbena razmerja.15 V ravnanju in odločitvi sodišča prve stopnje torej ni kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS.

18. Pritožbene trditve o tem, da je sodišče v 8. in 9. točki obrazložitve nepravilno povzelo podatke (iz izvedenskega mnenja) so nerelevantne. V tem delu obrazložitve je sodišče prve stopnje namreč povzelo cenitvi izvedencev F. F. in G. G., svojo odločitev pa je, kot je povsem jasno obrazložilo v 15. točki obrazložitve sklepa, oprlo na dopolnjeni mnenji izvedencev H. H. in I. I. Da bi bilo ob ugotovitvi tržnih vrednosti spornih nepremičnin, kot jo je v 15. točki obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje, kaj narobe (razen ugotovitve namembnosti), pritožnici ne trdita.

19. Na edini konkretni pritožbeni očitek, ki bi se lahko (tudi) nanašal na višino vrednosti spornih nepremičnin16 , da nasprotni udeleženki ne poznata dejanskih površin, ker ne poznata meja nepremičnin, saj v naravi mejnikov ni, pa pritožbeno sodišče kratko pojasnjuje, da se glede površine nepremičnin upoštevajo podatki zemljiškega katastra (3. odstavek 105. člena ZureP-1). Pritožnici ne trdita, da sodišče (oziroma izvedenci) teh podatkov niso pravilno upoštevali.

20. Neutemeljeno je, nazadnje, zavzemanje za priznanje stroškov izvedencev v obsegu založenega predujma. Stroški izvedencev so le stroški, kot jih odmeri sodišče na podlagi stroškovnika izvedenca. Če je bil predujem višji, ga je treba udeležencem postopka vrniti.

21. Ker torej pritožba nasprotnih udeleženk ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo. Takšna odločitev vsebuje tudi zavrnitev predloga nasprotnih udeleženk za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

O pritožbi predlagateljice

22. Odškodnino za razlaščeno zemljišče v skladu s 4. odstavkom 101. člena ZUreP-1 odmeri sodišče v nepravdnem postopku. Predlog v nepravdnem postopku mora vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.17 V nepravdnem postopku je sodišče vezano na predlog le glede "opisa razmerja oziroma stanja", o katerem naj odloči18 , na pa na konkretne predloge, kako naj o tem razmerju oziroma stanju odloči.19 Zato predlagatelj v svojem predlogu niti ni dolžan postaviti določenega zahtevka glede ureditve razmerja. Predlagateljica določenega zahtevka tudi ni postavila (niti glede višine odškodnine20 ). Zamudne obresti so akcesorne glavni obveznosti razlastitvene upravičenke. Vsekakor pa je kot sporazumen21 predlog udeležencev postopka, naj sodišče odloči še o sporni višini odškodnine skupaj z obrestmi in stroški, treba šteti zapis v III. točki delne sodne poravnave z 29. 4. 2014. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je odločalo o tem, da mora predlagateljica plačati obresti od ugotovljene odškodnine, je torej povsem pravilno.

23. Pravilna pa je tudi izpodbijana odločitev, da obresti tečejo od razlastitve dalje. Upoštevajoč pravilo sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti, je razlastitvena upravičenka prišla v zamudo s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, zato sta nasprotni udeleženki od tedaj dalje upravičeni do zamudnih obresti. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v primeru tako imenovanih dejanskih razlastitev22 , kasneje pa višja sodišča še v primerih kot je obravnavani23 .

24. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče predlagateljice, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške odmeriti po tar. št. 3101 Zakona o odvetniški tarifi24 (ZOdvT). Res gre za nepravdni postopek, a nagrada za nepravdni postopek je, tako kot za pravdni postopek, urejena v tar. št. 3100 ZOdvT. Nižja nagrada po tar. št. 3101 je predvidena za tiste nepravdne postopke, v katerih je dejavnost odvetnika omejena le na postavitev enega zahtevka in prejem odločitve sodišča. Obravnavani postopek ni (bil) tak.

25. Utemeljeno pa se predlagateljica pritožuje zoper odmero pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je stroške namreč odmerilo od napačno ugotovljene vrednosti spornega predmeta. V skladu z 21. členom ZOdvT se vrednost predmeta za odmero odvetniške nagrade ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če z ZOdvT ni določeno drugače. ZOdvT za postopek za določitev odškodnine nima posebnih določb, v skladu s 26. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pa se v postopku za določitev odškodnine taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje plača po višini določene oziroma v poravnavi dogovorjene odškodnine. Kot vrednost spornega predmeta je torej treba upoštevati 121.590,54 EUR, kolikor znaša s poravnavo dogovorjena in z izpodbijanim sklepom določena višina odškodnine. Glede na to znaša nagrada za postopek (po tar. št. 3100) 1.222,00 EUR z dodatkom za zastopanje dveh strank (po tar. št. 1200) 282,00 EUR; nagrada za narok (po tar. št. 3102) 1.128,00 EUR z dodatkom za zastopanje dveh strank 282,00 EUR. Nasprotnima udeleženkama pripada še 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV ter 266,25 EUR kilometrine. Skupaj torej odvetniški stroški znašajo 3.845,73 EUR. Nasprotni udeleženki pa sta plačali še 1.417,22 EUR stroškov izvedenca.

26. V pravkar opisanem obsegu je višje sodišče pritožbi predlagateljice zoper odločitev o stroških ugodilo in jo spremenilo tako, da mora predlagateljica plačati 5.262,95 EUR stroškov postopka. Odločitev ima procesno podlago v 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. V preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu potrdilo.

-------------------------------
1 Za plačilo odškodnine 90.000,00 EUR so se udeleženke postopka dogovorile s sodno poravnavo, ki so jo v tem postopku sklenile 29. 4. 2014.
2 Ur. l. RS, št. 68/2007
3 Po podatkih spisa pa sedaj še odškodnino, določeno z izpodbijanim sklepom, katere izplačilo v pritožbi tudi izrecno zahtevata (list. št. 298 v spisu).
4 Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2005, II Ips 555/2005, II Ips 343/2015, II Ips 129/2016 in druge.
5 Odgovor na predlog na list. št. 9 v spisu.
6 V konkretnem primeru torej odločitev, da se v korist predlagateljice dovoli razlastitev v izreku določenih nepremičnin in odločitev o stroških.
7 Prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3375/2014.
8 Ur. l. RS, št. 47/2002 s 16. 8. 2002.
9 Najbolje se to vidi iz "priloge 5" v prilogi A 26.
10 Morda je razlog za takšno, napačno, stališče v slabi fotokopiji izseka iz prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Novo mesto za območje Mestne občine Novo mesto, dopolnjena od 1990 do 2004, ki sta jo v postopku predložili nasprotni udeleženki (priloga B 13). V tej so z enako (belo) označena tako območja stavbnih zemljišč kot območja najboljših kmetijskih zemljišč, območja drugih kmetijskih zemljišč; s skoraj enakim odtenkom pa tudi območja za promet in zveze.
11 Dejansko vprašanje je lahko le lega oziroma umestitev zemljišča, ki pa v tej zadevi ni (bila) sporna.
12 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 276/2012 s 13. 3. 2014.
13 Trditev, da bi mnenje ostalo nepopolno, ker ne bi odgovarjalo na vsa pravno relevantna vprašanja, kar je odgovornost sodišča, ni.
14 Prim. podobno stališče glede sklicevanja na predhodno pritožbo v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2006.
15 Prim. tudi odločbo tega sodišča II Cp 85/2013.
16 Čeprav se nanaša na izvedenski mnenji, ki ju sodišče ni uporabilo.
17 21. člen ZNP.
18 Drugače torej, kot je to v pravdnem postopku določeno v 1. odstavku 2. člena ZPP. V nepravdnem postopku se določbe ZPP uporabljajo smiselno. Zato to sodišče ne sprejema predhodno sprejetega stališča Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi I Cp 2173/2015. Gre za eno samo odločbo (torej ne predstavlja ustaljene sodne prakse), ki temelji na neposredni preslikavi 2. člena ZPP v nepravdni postopek.
19 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 307/2016.
20 Po v njeni pritožbi zastopanem stališču je torej tudi v tem delu sodišče odločilo preko predloga?
21 Contra factum proprium je zato pritožbeno stališče, da tovrstnega predloga ni bilo.
22 II Ips 15/2011 in II Ips 79/2011.
23 Sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 328/2014, sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2870/2013, II Cp 1441/2014 in I Cp 2773/2016.
24 Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT se v tej zadevi uporablja glede na trenutek vložitve predloga.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 93, 95, 101, 101/4, 105, 105/2, 105/3, 106, 106/6
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 158

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNDE2