VSL Sklep II Cp 650/2017

Jedro

Tožnik je uveljavljal motenje posesti tudi zaradi zadrževanja toženk na dvorišču hiše. Med strankama ni bilo sporno, da sta toženki na dvorišču parkirali in se do prihoda tožnika tam zadrževali (nanj čakali). Četudi je bila njuna prisotnost za A. A. moteča ali vznemirjajoča, njuno ravnanje ne predstavlja motenja posesti. Posestno varstvo je namreč stvarnopravno varstvo in je namenjeno preprečevanju samovoljnega spreminjanja obstoječega posestnega stanja. Toženki s svojim ravnanjem nista omejevali tožnikove posesti nepremičnine, kot tudi njuno ravnanje ni bilo usmerjeno k temu, da bi posest pridobili zase.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta toženki motili mirno posest tožnika na stanovanjski hiši in dvorišču na zemljišču z ID znakom ... na naslovu N., s tem, da sta dne 10. 6. 2015 skušali na silo vstopiti v tožnikovo stanovanje in se zadrževali na dvorišču hiše. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na prepoved bodočih podobnih motilnih ravnanj. Odločilo je še, da mora tožnik prvi toženki povrniti 969,12 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Meni, da posest ni motena le v primeru, ko je posestniku stvar odvzeta, temveč tudi tedaj, ko je v posesti vznemirjen. Sodišče je ugotovilo, da toženka 10. 6. 2015 ni prišla k tožniku z namenom, da bi pripeljala otroka na stik, temveč da bi prevzela svoje stvari, ki so se nahajale v njegovi posesti, čeprav se o tem s tožnikom nista dogovorila. A. A. je potrdila navedbe tožnika o protipravnem motilnem ravnanju. Sodišče ji ni verjelo zgolj zato, ker je partnerica tožnika. Njena izpovedba je bila prepričljiva, medtem ko je bila izpovedba prve toženke nelogična in nekonsistentna. Neresnično je trdila, da sta bila s tožnikom dogovorjena za prevzem stvari. Nadalje ni znala prepričljivo pojasniti, zakaj ni sama poklicala tožnika, zamolčala je, da sta si istega dne izmenjala več SMS sporočil. Sodišče je spregledalo, da so bili sosedje in policista kot priče predlagani s strani toženk, zato bi moralo zaključiti, da toženki svojih navedb nista dokazali, ne pa tožnik. Nepravilno je stališče sodišča, da ravnanje toženk ni bilo motilno ravnanje v smislu motenja posesti. Prva toženka je svoje vozilo teatralno parkirala pred vhodom v tožnikovo hišo, z A. A. sta toženki govorili s povzdignjenim glasom in nanjo vpili, nato pa želeli na silo vstopiti v hišo. Na zemljišču sta ostali do prihoda tožnika, čeprav jima je naročila, naj ga zapustita. Toženki bi lahko vozilo lepše parkirali in tako ne bi motili tožnika in sosedov, prav tako bi lahko kjerkoli mirno počakali na prihod tožnika. Ker sta bili toženki na kraju dogodka več kot eno uro, je šlo za dlje časa trajajoče motilno ravnanje. Nenazadnje že dejstvo, da je bilo vozilo prve toženke ves čas parkirano pred tožnikovo hišo, zadošča na ugotovitev motenja posesti. Prva toženka je trdila, da ji je tožnik tam dovolil parkirati, vendar je to veljalo le za dogovorjene obiske. Drži, da bi A. A. lahko samostojno uveljavljala posestno varstvo, vendar slednje ne posega v pravice tožnika kot posestnika nepremičnine. Za motilno dejanje se ne zahteva volja motilca po motenju posesti, temveč zadostuje, da je bila posest objektivno motena. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče zahtevku ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki 10. 6. 2015 motili tožnika v mirni posesti nepremičnine na naslovu N., s tem, da sta skušali na silo vstopiti v tožnikovo stanovanje ter se zadrževali na dvorišču hiše, zaradi česar naj se jima prepove tožnika v bodoče motiti v mirni posesti nepremičnine s takšnimi ali podobnimi dejanji. Ocenilo je, da tožnik motilnega ravnanja ni dokazal. Poleg tega je presodilo, da tudi če bi v celoti sledilo njegovim navedbam o poteku spornega dogodka, motilno ravnanje toženk ni izkazano. Dejanska oblast tožnika nad nepremičnino namreč ni prenehala ali se omejila, ravnanje toženk pa ni bilo usmerjeno k samovoljnemu spreminjanju posestnega stanja v želji pridobiti posest zase.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je tožnik varstvo posesti zahteval zgolj zaradi dveh ravnanj toženk - zadrževanja na dvorišču hiše ter poskusa nasilnega vstopa v hišo. Vse pritožbene navedbe o zvonenju, vpitju, tolčenju po oknih ter sedenju na terasi so tako odveč, saj v zvezi s temi ravnanji tožnik posestnega varstva ni zahteval.

7. V obravnavani zadevi sta bili verziji tožeče in tožene stranke o celotnem dogodku precej drugačni, bistvene pa so zgolj njune navedbe o vtoževanih motilnih ravnanjih - zadrževanju na dvorišču hiše in poskusu nasilnega vstopa v hišo. Tožnik je o teh vedel izpovedati le tisto, kar mu je zaupala sedanja partnerica A. A., saj ob spornem dogodku ni bil prisoten. Slednja je povedala, da sta ji toženki kritičnega dne pozvonili in želeli prevzeti neke svoje stvari. Ker o tem ni nič vedela, je želela oditi v hišo, da bi poklicala tožnika, vendar se je druga toženka postavila med vhodna vrata in ni pustila, da bi jih priča zaprla. Večkrat ji je rekla, naj se umakne, tudi ob prerivanju ji vrat ni uspelo zapreti. Tako je stekla v notranjost hiše in pustila vhodna vrata odprta. Po opravljenem telefonskem pogovoru je prišla nazaj do vhoda, pri čemer je ob trenutni nepazljivosti druge toženke vrata uspela zapreti. Druga toženka je v hišo želela priti tudi skozi zadnja balkonska vrata, a so bila zaklenjena. Toženki sta takšen potek dogodka zanikali. Prva toženka je ob zaslišanju izpovedala, da ji je vrata odprla gospa, ki ni ničesar vedela o njenih stvareh in je zato odšla poklicat tožnika. Ko se je vrnila, je sporočila, da je tožnik že na poti in naj ga zunaj počakajo, nato pa odšla v hišo in zaprla vrata za seboj. Druga toženka zaradi odsotnosti z naroka ni bila zaslišana. Sodišče prve stopnje je o dogodku zaslišalo tudi več sosedov, in sicer B. B., C. C., D. D. in E. E., ter policista F. F. in G. G., ki pa o zadevi niso vedeli ničesar povedati. Po tako izvedenem postopku je sklenilo, da nobena od strank svojih trditev o dogodku ni dokazala, pri zavrnitvi zahtevka pa je upoštevalo, da je bilo dokazno breme glede obstoja motilnega ravnanja na tožniku.

8. Pritožbeno sodišče takšnemu zaključku pritrjuje. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da bi moralo sodišče slediti izpovedbi A. A., češ da gre za nepristransko pričo. Ni namreč mogoče zanikati, da je imenovana kot nova partnerica tožnika in oseba, zoper katero je bil zatrjevani incident usmerjen, zainteresirana za izid postopka v prid tožnika. Ker nobena od preostalih prič ni potrdila njene verzije dogodka, je ostalo pri besedi nove partnerke proti besedi prve toženke. V takšni situaciji pa je sodišče prve stopnje upravičeno odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

9. Sicer pa pritožbeno sodišče poudarja, da tudi iz opisa dogodkov s strani A. A. ne izhaja, da bi toženki tožnika motili v posesti nepremičnine. Iz povzete izpovedbe A. A. kvečjemu izhaja, da ji druga toženka ni pustila zapreti vhodnih vrat, ne pa, da bi nasilno vstopila v hišo. Priča je namreč povedala, da je šla po telefon in za nekaj časa pustila vhodna vrata odprta, česar toženki nista izkoristili za vstop v stanovanje, temveč sta nanjo počakali pred hišo. Trditve, da sta skušali nasilno vstopiti v hišo, torej ne držijo. Tudi navedbe, da je druga toženka želela vstopiti v hišo skozi zadnja balkonska vrata, ne narekujejo ugoditve zahtevku. Do vstopa v hišo nesporno ni prišlo, posestno varstvo pa je namenjeno situacijam, ko je bila posest dejansko motena in to ni bilo le poskušeno.

10. Tožnik je uveljavljal motenje posesti tudi zaradi zadrževanja toženk na dvorišču hiše. Med strankama ni bilo sporno, da sta toženki na dvorišču parkirali in se do prihoda tožnika tam zadrževali (nanj čakali). Četudi je bila njuna prisotnost za A. A. moteča ali vznemirjajoča, njuno ravnanje ne predstavlja motenja posesti. Posestno varstvo je namreč stvarnopravno varstvo in je namenjeno preprečevanju samovoljnega spreminjanja obstoječega posestnega stanja. Toženki s svojim ravnanjem nista omejevali tožnikove posesti nepremičnine, kot tudi njuno ravnanje ni bilo usmerjeno k temu, da bi posest pridobili zase. Šlo je za enkratno ravnanje, pri čemer sta se toženki na dvorišču zadrževali vsega skupaj slabo uro, ko sta čakali na prihod tožnika. Takšno njuno ravnanje torej ni bilo motilno v smislu določbe prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika in posestnega varstva ne opravičuje. Nenazadnje je zahtevek tožnika neutemeljen tudi zato, ker je sam navajal, da je toženki dovolil oziroma ji celo naročil, naj ob obiskih parkira na dvorišču, da ne bo motila sosedov. Čeprav je toženka tokrat tožnika obiskala zaradi prevzema shranjenih stvari in ne, ker bi sina pripeljala na stik, gre po vsebini za enak način uporabe parkirišča ob obisku.

11. Sodišče druge stopnje je tako ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2831/2013
• VSL Sklep II Cp 63/2022
• VSL Sklep I Cp 2112/2018