VSL Sodba II Cp 1040/2017

Jedro

Obstoj trajnejše življenjske skupnosti kot predpostavke za pravico do odškodnine za brate in sestre ter za zunajzakonske partnerje ob smrti bližnjega je pravni standard. V vsakem primeru posebej ga napolnjuje sodna praksa, upoštevajoč vse konkretne okoliščine posameznega primera.

V obravnavanem primeru je sodišče z zaslišanjem tožnika in prič zanesljivo ugotovilo, da je bil dom tožnika in pokojne razpet med stanovanji obeh partnerjev zaradi vzgoje in varstva otrok obeh iz njunih prejšnjih zvez in omejenih stanovanjski pogojev, ki so preprečevali, da bi vsi živeli na enem naslovu. Ugotovljene dejanske okoliščine dajejo osnovo za oceno, da sta tožnik in pokojna skupaj s svojimi otroki iz prejšnjih zvez živela v eni skupnosti, ne glede na to, da je slednja bivala v dveh stanovanjih. Ob ugotovljeni siceršnji čustveni in intimni povezanosti med obema partnerjema v daljšem časovnem obdobju bivanje na različnih naslovih ne izključuje ugotovljene trajne življenjske skupnosti med pokojno in tožnikom v smislu četrtega odstavka 180. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločalo, ali je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za smrt bližnjega (izvenzakonske partnerke) utemeljen oziroma ali tožnik sodi v krog posrednih oškodovancev, ki so upravičeni do odškodnine za negmotno škodo na podlagi četrtega odstavka 180. člena OZ¹. Ugotovilo je, da je tožena stranka po temelju odgovorna tožeči stranki in pridržalo odločanje o višini zahtevka in stroških postopka za končno sodbo.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, češ da ni ugotavljalo in upoštevalo vseh elementov in pogojev obstoja zunajzakonske zveze oziroma življenjske skupnosti. Nepravilna je ugotovitev, da je med tožečo stranko in pokojno obstajala zunajzakonska skupnost in trajna življenjska skupnost. Prezrlo je številne navedbe tožene stranke (da nikoli nista živela v skupnem gospodinjstvu, nista bila prijavljena na istem naslovu, da sta živela vsak s svojimi otroki iz prejšnjih zakonov - vsak v drugi družini oziroma življenjski skupnosti, da tožeča stranka v času, ko sta se spoznala, še ni bila ločena in se je razvezala šele leta 2010, da sta bila oba zaposlena in imela vsak svoj prihodek, da sta bila ekonomsko neodvisna drug od drugega, nista imela skupnih računov, niti nista bila pooblaščena na bančnih računih enega in drugega, da nista imela skupnega premoženja, da tožnik ni bil dedič v zapuščinskem postopku). Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo 12. člena ZZZDR², ki je pogoj za priznanje pravice do odškodnine zaradi smrti zunajzakonskega partnerja po četrtem odstavku 180. člena OZ. Navedeni člen taksativno našteva krog oseb, ki so upravičeni do odškodnine za smrt bližnjega. Tožnik vanj ne spada, ker s pokojno nista imela objektivno opravičljivega razloga, da nista prebivala skupaj. Vzgoja svojih otrok ni utemeljen razlog, da si ne bi uredila skupnega prebivanja, če bi si to želela. Kljub nesporni medsebojni čustveni navezanosti narave njune zveze ni mogoče šteti za izvenzakonsko skupnost, v kateri bi obstajala tudi trajnejša življenjska skupnost. To je izrecni pogoj po OZ za odškodnino. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost poleg čustvene navezanosti opredeljuje tudi ekonomsko sobivanje, skupno prebivanje in skupno gospodinjstvo. Lokacijsko povezano prebivanje je dejansko bistveni element dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Že pojmovno lahko človek v določenem trenutku živi samo v eni trajni življenjski skupnosti, ne pa s svojo primarno družino in še dodatno v drugi izvenzakonski zvezi. Tako je ustaljeno stališče v številnih primerih sodne prakse, ki jo je sodišče prve stopnje prezrlo.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Zavzema se za potrditev vmesne sodbe in zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba priznava, da je bila tudi pokojna razvezana od leta 2010 naprej in da je po razvezi z otrokoma v svojem stanovanju živela od 2011 naprej.

6. Odškodnina je izključena, kadar si bratje in sestre pokojnega že oblikujejo svoje nove družine življenjske skupnosti s pokojnimi brati iz svoje primarne družine pa ohranijo le pristne in globoke čustvene vezi.

7. V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali tožnik sodi v krog posrednih oškodovancev, ki jim OZ v 180. členu priznava pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine, ki jih trpijo zaradi smrti bližnjega. Po prvem odstavku 180. člena OZ lahko sodišče prisodi pravično odškodnino za duševne bolečine ožjim družinskim članom umrlega (zakonec, otroci, starši), pod pogojem trajnejše življenjske skupnosti pa tudi bratom in sestram umrlega (tretji odstavek 180. člena OZ) in njegovemu izvenzakonskemu partnerju (četrti odstavek 180. člena OZ), na kar se v obravnavanem primeru sklicuje tožeča stranka. V ospredju je varovanje najglobljih čustvenih vezi, ki se praviloma razvijejo v trajnejši življenjski skupnosti ali ožji družini. Obstoj trajnejše življenjske skupnosti kot predpostavke za pravico do odškodnine za brate in sestre ter za zunajzakonske partnerje je pravni standard. V vsakem primeru posebej ga napolnjuje sodna praksa, upoštevajoč vse konkretne okoliščine posameznega primera. OZ se pri opredelitvi takšne skupnosti ne sklicuje na določila ZZZDR oziroma tam urejene pogoje za priznanje obstoja izvenzakonske skupnosti. Navedeni zakon izenačuje pravne posledice zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze le glede razmerij, ki jih ureja sam. Pri drugih razmerjih je urejanje te materije prepuščeno posameznim področnim zakonom, ki vsak v svojem okviru, na svoj način ureja pravne posledice takšne skupnosti³. Ker OZ konkretnejših meril za presojo pravnega standarda trajne življenjske skupnosti med zunajzakonskima partnerjema ne predpisuje, se je sodišče prve stopnje pri presoji dejansko ugotovljenih okoliščin v obravnavanem primeru pravilno oprlo tudi na merila, ki jih je za obstoj izvenzakonske skupnosti izoblikovala sodna praksa v zvezi z 12. členom ZZZDR.

8. Ugotovilo je, da je pokojna umrla 19. 3. 2014 in da je bila v čustveni zvezi s tedaj že razvezanim tožnikom od septembra 2005. Ni bilo sporno, da vse do njene smrti nista živela na istem naslovu. Skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju je načeloma pogoj za nastanek izvenzakonske skupnosti po 12. členu ZZZDR. Izjemoma je izpolnjen kljub začasnemu ločenemu življenju, če zanj obstajajo utemeljeni razlogi (npr. študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi ipd.)⁴. Če zaradi objektivnih ovir partnerja nista živela skupaj, njuna skupnost pa je imela druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so po stališčih sodne prakse pogoj za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi po 12. členu ZZZDR lahko podani. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo stališča sodne prakse (razlogi na strani 10 sodbe) in se pri odločanju tudi po presoji pritožbenega sodišča nanjo upravičeno oprlo.

9. V obravnavanem primeru je z zaslišanjem tožnika in prič zanesljivo ugotovilo, da je bil dom tožnika in pokojne razpet med stanovanji obeh partnerjev zaradi vzgoje in varstva otrok obeh iz njunih prejšnjih zvez in omejenih stanovanjski pogojev, ki so preprečevali, da bi vsi živeli na enem naslovu. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imela pokojna dva mladoletna in vzgojno zahtevna otroka iz prve zakonske zveze in je bivala v 3-sobnem stanovanju v D., tožnik pa tri mladoletne otroke, ki so se po razvezi postopoma vsi vrnili živet k njemu v 2-sobno stanovanje v L. Ugotovljene potrebe vzgoje otrok iz prejšnjih zvez in omejene stanovanjske zmožnosti za bivanje vseh otrok z njima v enem stanovanju, so tudi po presoji pritožbenega sodišča tiste objektivne ovire, ki so preprečevale skupno življenje partnerjev na enem naslovu. Nasprotno pritožbeno tezo tožene stranke pritožbeno sodišče zavrača kot zmotno.

10. Ob ugotovljeni siceršnji čustveni in intimni povezanosti med obema partnerjema v daljšem časovnem obdobju⁵ bivanje na različnih naslovih ne izključuje ugotovljene trajne življenjske skupnosti med pokojno in tožnikom v smislu četrtega odstavka 180. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je namreč z zaslišanjem tožnika in prič prepričalo, da je bila njuna odločitev za tak način življenja sporazumna in začasna (dokler se otroci ne osamosvojijo), da pa sta se medsebojno ves čas njune čustvene zveze štela in živela kot partnerja, da so ju kot zakonca sprejemali tudi njuni otroci in okolica, da sta si medsebojno pomagala tudi pri preskrbi in vzgoji otrok iz prejšnjih zakonov in da sta si bila ne le čustveno in intimno naklonjena, pač pa tudi ekonomsko povezana. Ugotovljene dejanske okoliščine dajejo osnovo za oceno, da sta torej skupaj s svojimi otroki iz prejšnjih zvez živela v eni skupnosti, ne glede na to, da je slednja bivala v dveh stanovanjih, in ne dveh ločenih družinah, kot skuša prikazati pritožba. Zato je neprimerna tudi primerjava s trajnejšo življenjsko skupnostjo med pokojnim ter brati in sestrami, merili, ki jih je izoblikovala sodna praksa za te primere in sodno prakso, ki jo omenja pritožba, ko govori o več življenjskih skupnostih.⁶

11. Sprejete dokazne ocene in ugotovitve, da je šlo v obravnavanem primeru za izvenzakonsko skupnost v smislu 12. člena ZZZDR in trajno življenjsko skupnost, kot jo zahteva četrti odstavek 180. člena OZ, pritožba ne more omajati z navedbami, da med partnerjema ni bilo skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta si partnerja finančno medsebojno pomagala in npr. skupno obdelovala vrt, si pomagala pri plačevanju računov, pri preskrbi otrok iz prejšnjih zakonov in skupno kupila in uporabljala tudi počitniško prikolico. Dejstvo, da sta bila oba zaposlena, z lastnimi dohodki in da naj ne bi imela skupnih računov, ob drugih ugotovljenih dejanskih okoliščinah ne preprečuje ocene, da nista bila ekonomsko soodvisna. Tak način gospodarjenja in življenja je namreč danes običajen tudi med zakonci. Sicer pa je obstoj ekonomske soodvisnosti oziroma ekonomske skupnosti pri presoji trajne življenjske skupnosti v smislu četrtega odstavka 180. člena OZ le relativne narave in drugotnega pomena, saj so v ospredju vrednote, ki niso ekonomske narave (globoke čustvene vezi med partnerjema)⁷.

12. Pritožba izpostavlja še v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni bil dedič v zapuščinskem postopku po pokojni. V tej smeri na prvi stopnji ni podala nobene trditvene podlage. Ker tega ne opraviči, gre za prepozne in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da dejstvo, da tožnik v zapuščinskem postopku ni želel uveljavljati dedne pravice po pokojni, ki je zapustila še dva mladoletna otroka iz prve zakonske zveze, kot je izpovedal sam, še ne preprečuje ocene, da je bil njen izvenzakonski partner. Dedovanju se lahko odpovedo ali odstopijo svoj dedni delež v korist drugih dedičev (otrok) tudi zakonci.

13. Ugotovljena sporazumna odločitev za življenjsko skupnost v smislu medsebojne čustvene in intimne povezanosti, medsebojne pomoči in opore, ekonomske povezanosti in dojemanje odnosa kot dalj časa trajajočega življenjskega partnerstva bi bila po pravnih merilih izenačena z življenjem zakoncev v zakonski zvezi. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje izpolnjuje tudi pravni standard trajnejše življenjske skupnosti med tožečo stranko in pokojno oškodovanko. Odločitev, da je tožbeni zahtevek tožnika za odškodnino za duševne bolečine ob smrti bližnjega utemeljena, je torej pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

14. Drugih pritožbenih očitkov ni. Vmesna sodba je utemeljena s pravilnimi, jasnimi in zadostnimi razlogi o ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

15. O priglašenih stroških pritožbenega postopka ni odločalo. Na podlagi 164. člena ZPP je odločitev o njih pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
² Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS št. 15/1976 s spremembami.
³ Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-111/95 z dne 5. 3. 1998.
⁴ Primerjaj II Ips 37/2010, II Ips 264/2010 in drugi judikati Vrhovnega sodišča RS.
⁵ Pritožba priznava, da je bila tudi pokojna razvezana od leta 2010 naprej in da je po razvezi z otrokoma v svojem stanovanju bivala od 2011 naprej;
⁶ Pri bratih in sestrah je odškodnina izključena, kadar si ti že oblikujejo nove družine - življenjske skupnosti, s pokojnim bratom ali sestro iz svoje primarne družine pa ohranijo le pristne in globoke čustvene vezi;
⁷ Primerjaj VS RS II Ips 461/1999.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1819/2014
• VSRS Sodba II Ips 4/2018
• VSRS Sodba II Ips 183/2017