<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 589/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.589.2017
Evidenčna številka:VSL00001079
Datum odločbe:10.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:delna sodba na podlagi pripoznave - odvetniška napaka - povrnitev nepremoženjske škode - udarec v prsni koš - udarnina in odrgnina kolena - materialna škoda - subjektivni rok za zastaranje - materialno procesno vodstvo

Jedro

Sodišče je zmotno uporabilo določbo 352. člena OZ, ki med drugim določa, da teče zastaranje od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za storilca. Za škodo je tožnik izvedel, ko je pridobil izvedeniško mnenje in je izvedel višino škode.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba razveljavi v I. točki izreka.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v III. izreka delno razveljavi glede zahtevka za premoženjsko škodo (1.997,78 EUR s pripadki) in v točki IV. glede pravdnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo 482,70 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2012 do 8. 4. 2016 v višini 162,91 EUR. Pod II. izreka je naložilo toženi stranki plačilo nepremoženjske škode tožeče stranke v znesku 800,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek za 623,34 EUR in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2001 dalje do plačila, pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov. S sklepom ni dovolilo spremembe tožbe z dne 18. 10. 2016.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo v delu, s katerim ni uspela in sicer po višini. Prisojena odškodnina je prenizka, ni individualizirana. Tožnik je utrpel primaren in sekundarni strah, saj je bil voznik motornega kolesa in ti so še posebno izpostavljeni tveganju za hude telesne poškodbe. Glede fizičnih bolečin je odškodnina prenizka, glede na izvedenca medicinske stroke, saj je tožnik opravljal fizioterapijo in zahteval odškodnino 2.086,4 EUR. Pritožuje se glede zavrnitve odškodnine za nastalo materialno škodo, saj ni zastarana. Stališče sodišča, da je tožnik za materialno škodo moral in mogel vedeti že ob samem škodnem dogodku, je napačno. Tožnik je izvedel za škodo na podlagi izvedeniškega mnenja 20. 7. 2001 in zato je tožba 28. 5. 2005 pravočasna. Tožena stranka ni podala trditvene podlage ali dokazov o tem, da bi toženka pred 28. 5. 2001 opravila cenitev škode na motorju. Treba je ločiti trenutek, ko oškodovanec izve, da je škodo utrpel in trenutek, ko izve za obseg. Cenitve škode ni mogel naročiti že med tekom bolniškega staleža. Sodišče pri izračunu stroškov je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni priznalo nagrade za pravno sredstvo 427,00 EUR in nagrade v obnovljenem postopku 320,00 EUR in DDV.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Proti 1., 2. in 4. točki izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Tožena stranka je po razveljavitvi sodbe na prvem naroku pripoznala 482,70 EUR vtoževanega zneska in zamudne obresti za čas 2. 4. 2012 do 8. 4. 2016, to je 162, 91 EUR. Sodišče ni izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave. Tožena stranka je plačala ta znesek tožniku 13. 4. 2016 in to je bilo kot nesporno ugotovljeno na naroku 18. 10. 2016. Sedaj pa je sodišče še enkrat naložilo toženi stranki plačilo tega zneska, saj tožnik ni skrčil zahtevka. Sodišče bi tako moralo ta del zahtevka zavrniti. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 7. točke drugega odstavka 339. člena. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da vtoževane obresti niso zastarane. Gre za vtoževanje kršitev mandatnega razmerja iz napake odvetnika X. zaradi napačno vložene tožbe. Zato je pravilno bilo presojano, ali bi odvetnik uspel in koliko. Zmotno sodišče ugotavlja, da bi tožnik uspel iz naslova nepremoženjske škode do 1.700,00 EUR. Tožnik je utrpel dve zelo lahko poškodbi, zdravljenje je bilo konverzativno in je trajalo tri do štiri tedne, ob jemanju lažjih energetikov. Primarni strah je bil trenutek, sekundarni pa ni bil tak, da bi bile podane zahteve za prisojenje odškodnine. Poškodba ni zapustila skaženosti. Tožena stranka meni, da bi bila prisojena odškodnina najmanj 900,00 EUR v celoti. Ker znaša odbitna franšiza 417,30 EUR in ker je bilo izplačano že 482,70 EUR in zakonite zamudne obresti 162,91 EUR, bi naslovno sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Uspeh je minimalen.

5. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prepozno izdalo sodbo na podlagi pripoznave za znesek 482,70 EUR in zakonite zamudne obresti od 2. 4. 2012 do 8. 4. 2016 v višini 162,91 EUR. Med pravdo je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je pripoznanje znesek tožena stranka že pred koncem glavne obravnave plačala (list. št. 176). Ker tožeča stranka v tem delu tožbe ni skrčila, sodišče prve stopnje mora v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti, kar je tudi storilo v III. izreka sodbe. V tem delu je obveznost tožene stranke prenehala, kar je tožeča stranka na glavni obravnavi ugotovila kot nesporno dejstvo. Zato je bilo treba v tem delu sodbo pod I. izreka razveljaviti. Tožeča stranka ne more imeti dveh odškodnin za isti škodni dogodek, saj bi bila s tem obogatena. Pravilni postopek po pripoznavi tega dela tožbenega zahtevka bi sicer bil, da sodišče prve stopnje po določbi 316. člena ZPP izda delno sodbo na podlagi pripoznave. Vendar ker do tega ni prišlo, tožena stranka pa je ta del svoje obveznosti izpolnila, ne more imeti tožeča stranka še novega izvršilnega naslova za prenehani del obveznosti, saj bi sicer sodišče dvakrat odločalo o istem tožbenem zahtevku.

8. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je prisojena odškodnina previsoka oziroma, da v pravdi, če bi bila pravilno vložena, tožnik ne bi dobil tako visoke odškodnine, kot jo je to ugotovila sodba sodišča prve stopnje. Temelja tožena stranka ne graja in v tem delu ni več spora med pravdnima strankama. Ker pa tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka, velja odgovor glede ugotovljene višine škode, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči 5. 5. 2001 obema pravdnima strankama. Tožnik zahteva iz naslova fizičnih bolečin 2.086,46 EUR, iz naslova strahu 1.043,23 EUR, sodišče pa prisodi iz naslova fizičnih bolečin 1.200,00 EUR in za strah 500,00 EUR. Pri tem se je oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da je tožnik utrpel odrgnino desnega dela prsnega koša in udarnino desnega kolena (v izogib ponavljanja se pritožbeno sodišče sklicuje na dokazno oceno izvedeniškega mnenja pod točko 43). Sodišče je tudi zaslišalo tožnika. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin in v skladu z določbo 179. člena OZ, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 1.200,00 EUR. Glede na ugotovljen obseg in trajanje fizičnih bolečin, je ta znesek primeren. Zmotno meni tožena stranka, da je previsok, saj sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja v sodbi, da je prisojeni znesek 1,2 povprečne plače v Republiki Sloveniji in za ugotovljeno škodo primerna odškodnina. Tožena stranka sicer meni, da je primerna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo 900,00 EUR. Vendar tožnikova škoda ni bila zanemarljiva oziroma na spodnji meji manjše škode. Ni pa mogoče pritrditi tožniku, da je šlo za tako veliko škodo, ki opravičevala višjo odškodnino. Enako velja za odškodnino iz naslova strahu, ko se je sodišče tudi oprlo na določbo 179. člena OZ ob dokazni oceni izvedeniškega mnenja in zaslišanja tožnika. Z dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka še trdi, da je zastaral zahtevek za kapitalizirane obresti; ta del je tožena stranka že plačala. Sicer pa je treba opozoriti, da je tožnik vse te škode zahteval že v prvi tožbi v zadevi P 1710/2004.

9. Pač pa ima tožeča stranka prav v delu, ko izpodbija zavrnilni del sodbe glede odločitve sodišča prve stopnje, da je zastarala tožnikova materialna škoda za motorno kolo. Sodišče je menilo, da je dovolj, da je tožnik vedel že ob samem nastanku škodnega dogodka, da je motorno kolo poškodovano. Vendar je pri tem zmotno uporabilo določbo 352. člena OZ, ki med drugim določa, da teče zastaranje od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za storilca. Za škodo je tožnik izvedel, ko je pridobil izvedeniško mnenje 20. 7. 2001 in je izvedel višino škode. Samo dejstvo poškodovanja motorja še ne povzroči pričetek teka zastaralnega roka. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi ocenila to škodo in da bi tožniku dala zapisnik o škodi. Zato je zaradi zmotne uporabe materialnega prava bilo treba zavrnilni del sodbe pod III. izreka glede materialne škode razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je v 3. točki izreka zavrnilo zahtevek za 6.223,34 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je skupaj zahtevala 7.506,04 EUR. Sodišče prve stopnje je od tega zneska zavrnilo in odštelo 482,70 EUR že plačane nesporne odškodnine, odštelo je tudi franšizo po zavarovalni pogodbi, kar je naprtilo tožniku in sicer v znesku 417,29 EUR (tega tožnik ne izpodbija in zato pritožbeno sodišče ne more posegati v ta del sodbe) in višji tožbeni zahtevek nad priznano nepremoženjsko škodo v kolikor presega priznanih 800,00 EUR. Tako se izkaže, da je iz III. izreka treba razveljaviti odškodnino za materialno škodo, ki jo zahteva tožnik v znesku 1.997,78 EUR (list. št. 4). Ker pa je v tožbi tožnik v tem znesku zahteval odškodnino za motorno kolo, jakno, čelado in rokavice ter izvedeniško mnenje, ga bo sodišče prve stopnje moralo pozvati v okviru materialnega vodstva pravde, da specificira posamezne pravne naslove oziroma vrsto škode za materialno škodo. Če tožeča stranka ne bo postavila advekatnega tožbenega zahtevka, pa bo treba tožbeni zahtevek zavrniti. V preostalem delu pa je tako bilo treba pritožbo tožeče stranke glede zavrnilnega dela sodbe zavrniti in v nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Treba je namreč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izračunavalo koliko je treba ugoditi tožniku (II. izreka) in je ugotovilo, da gre tožniku za nepremoženjsko 1.700,00 EUR odškodnine, nato je odštelo franšizo 317,29 EUR, že plačani znesek 482,70 EUR in tako dobilo znesek 800,00 EUR.

10. Ker je bilo treba razveljaviti sodbo v ugotovljenem delu, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP). V nadaljevanju postopka pa naj sodišče prve stopnje, ko bo tožeča stranka definirala tožbene zahtevke za materialno škodo, odloči še o tem delu zahtevka in o stroških. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 352

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMzk0