VSL Sodba in sklep I Cp 69/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku članstvo pri toženki nastopilo že 1. 1. 2014 in je zato po 1. 1. 2014 lahko šlo le za prenehanje članstva, kljub drugačni pravni razlagi toženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožbo delno zavrglo, in sicer glede 2. in 3. točke tožbenega zahtevka, kot izhaja iz I. točke izreka. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 6. 1. 2014 o spremembi sklepa o sprejemu tožeče stranke v Lovsko družino ... z dne 2. 12. 2013 in zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka član Lovske družine ... od 1. 1. 2014 dalje (II. točka izreka) ter zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep upravnega odbora tožene stranke o prenehanju članstva tožeče stranke v Lovski družini ... in zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka član Lovske družine ... od 1. 1. 2014 dalje (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-tih dneh po pravnomočnosti sodbe izdati pisno potrdilo o polnopravnem članstvu v Lovski družini ... in vnesti vse potrebne podatke o članstvu tožeče stranke pri toženi stranki v člansko evidenco informacijskega sistema L. pri Lovski zvezi Slovenije (IV. točka izreka) ter zahtevek na plačilo dnevne zamudnine v višini 100,00 EUR za vsak dan zamude, če tožena stranka ne izpolni obveznosti do tožeče stranke iz 4. točke tožbenega zahtevka (V. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 177,22 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka (tožnik). Navaja, da izpodbija sodbo v tistem delu, v katerem sodišče ne ugodi tožbenim zahtevkom in predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi vsem tožbenim zahtevkom tožnika (torej se pritožuje tudi glede zavrženih zahtevkov). Povzema vsebino tožbe in postavljene tožbene zahtevke. Navaja, da sodba že na naslovni strani napačno povzame bistvo zahtevkov tožnika, ko tožnikovo tožbo spremeni v tožbo zaradi odprave sklepov toženke v zvezi s sprejemom v članstvo oziroma prenehanjem članstva. Sodba v 1. do 26. točki napačno in nepopolno povzema navedbe strank v postopku. Sodišče se napačno opredeli do izpodbijanega sklepa tožene stranke (toženke) z dne 6. 1. 2014, saj bi moralo upoštevati, da je tožnik prejel o sklepu obvestilo, ki ga ni mogel preizkusiti. Toženka tudi na njegov poziv obvestila o sklepu ni dopolnila s takšno stopnjo pojasnitve, da bi bilo moč ugotoviti, kaj ta sklep za tožnika in njegove pravice sploh pomeni. Sodišče sklep tolmači v vseh možnih smereh, predvsem v korist toženke, tudi mimo zatrjevanja. Sodišče je napačno, nepopolno in v nasprotju s trditvami strank in izvedenimi dokazi ugotovilo, da je med strankama spor glede pravne narave in pravnih posledic sklepa o spremembi sklepa o sprejemu v članstvo. Tožnik je postavil primarni in podrejeni zahtevek in trditev toženke je bila, da je toženka res spremenila svoj sklep o sprejemu v članstvo in da ji to dopuščajo njena pravila. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je med strankama nesporno strinjanje o pravni naravi izpodbijanega sklepa, ne strinjata se le o pravnih posledicah. Glede podrednega zahtevka tožnik trdi, da ima ta sklep, če bi obveljal, za posledico prenehanje članstva tožnika pri toženki, zato s podrednim zahtevkom zahteva odpravo sklepa o prenehanju članstva. Ta zahtevek je postavil le iz previdnosti. Glede podrednega zahtevka se pravdni stranki ne strinjata ne o pravni naravi in ne o pravnih posledicah izpodbijanega sklepa. Toženka namreč trdi, da tožnik nikoli ni bil član toženke, ker članstvo ni bilo vzpostavljeno. Prvostopna sodba pravilno ugotovi, da je sprememba sklepa o sprejemu v članstvo po 1. 1. 2014 protipravno dejanje, vendar napačno in v nasprotju s trditvami in izvedenimi dokazi ugotovi, da je šlo za črtanje tožnika iz članstva pri toženki, ker je sklep o spremembi sklepa o sprejemu v članstvo zamujen in ker sklep omenja 11. člen Pravil toženke. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage. Ker je toženka s sklepom o spremembi sklepa o sprejemu v članstvo zamudila in je bil tožnik 1. 1. 2014 član toženke, bi moralo sodišče ugoditi primarnemu zahtevku. Samo dejstvo, da se v sklepu omenja tudi 11. člen Pravil toženke ne pomeni, da je bil ta sklep dejansko sklep o črtanju iz članstva. Toženka namreč tega nikjer ne trdi. Povzema navedbe toženke. Ker bi sodišče moralo ugoditi primarnemu zahtevku, bi podredni zahtevek postal irelevanten. Sodba materialnopravno zgrešeno, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in protispisno utemeljuje obstoj pogojev za izključitev tožnika s črtanjem po 11. členu Pravil toženke. Obvestilo o sklepu toženke in sklep ne izpolnjujeta minimalnih materialnopravnih standardov, da bi toženka kogarkoli izključila iz članstva. Toženka bi morala spoštovati vsaj lastna pravila iz 11. člena. Sodišče napačno in v škodo tožnika predpostavlja, da bi moral tožnik vedeti, kaj nalagajo Pravila toženke glede vsebine vloge za članstvo pri toženki. Tudi če bi tožnik pred pisanjem vloge vedel, da toženka ne dopušča dvojnega članstva, to še ne pomeni, da je bil seznanjen s 6. členom Pravil toženke, kaj vse mora vloga za članstvo vsebovati. S Pravili toženke se je tožnik seznanil, ko jih je pridobil na Upravni enoti, šele potem, ko ga je toženka obvestila, da je spremenila sklep o sprejemu tožnika v članstvo. Toženka ne trdi in ne dokazuje, da je tožnik v času pisanja vloge za članstvo razpolagal s Pravili toženke oziroma bil z njimi seznanjen. Sodišče ne razpolaga z nobenim dokazom, da bi bila Pravila toženke posredovana tožniku. Ugotovitve sodišča, da je tožnik nadpovprečno razgledan, tožniku laskajo, vendar je enako ali še bolj razgledanih 12 članov upravnega odbora toženke. Noben zakon s področja lovstva in gojitve divjadi ne predpisuje, da bi morala vloga za članstvo v lovski organizaciji vsebovati navedbe glede članstva prosilca v katerikoli drugi organizaciji. Tožnik ni imel namena ničesar zamolčati, zato pogoj za črtanje iz 11. člena Pravil toženke ni izpolnjen. Sodba postavlja tožnika v neenak položaj pred zakonom, ko v omenjanju 11. člena prepozna sklep o črtanju tožnika iz članstva. Prvostopna sodba vsebuje vse kršitve po 338. členu ZPP, ko ugotovi, da določila v Pravilih toženke, ki omogočajo zavračanje sprejema novih članov, ki so člani druge lovske družine, upravljalke lovišča v Sloveniji, niso diskriminiatorna in so v skladu z Ustavo RS. Dejstvo, da je toženka koncesionar in da po Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) izvaja javna pooblastila, nima vzročno posledične povezave s tem, v katero drugo organizacijo so še včlanjeni njeni člani. Trditev, da so le enojni člani dovolj predani, je v nasprotju z dejstvom, da pod enakimi zakonskimi pogoji in z enakimi koncesijskimi pogodbami delujejo tudi lovske družine, ki nimajo zapovedanega enojnega članstva. V nadaljevanju pritožba obširno pojasnjuje pojem predanosti in zadostne predanosti ter navaja, da toženka ne more zgolj na podlagi tega, da je nekdo član še druge organizacije v naprej sklepati, da ne bo mogel opraviti dovolj prostovoljnih delovnih ur letno in zato zavrniti njegovega članstva. To je nedovoljena diskriminacija. Sodba napačno zaključi, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev, da Pravila toženke dopuščajo njenim članom, da so člani toženke hkrati člani druge lovske družine. To pomeni, da je potrebna zadostna predanost le ob sprejemu v članstvo, obstoječim članom pa ni več treba biti dovolj predan. Predanost je tako le izgovor toženke za opravičevanje očitno nezakonite diskriminacije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba le pavšalno in neobrazloženo navaja, da je sodišče napačno in nepopolno povzelo navedbe strank v 1. do 26. točki obrazložitve, saj ne pojasni, kaj naj bi bilo povzeto napačno. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o napačnem povzemanju bistva zahtevkov tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre za zadevo zaradi odprave sklepov (sklepa) toženke v zvezi s sprejemom v članstvo oziroma prenehanjem članstva, saj je tožnik postavil temu ustrezna tožbena zahtevka. Dejansko gre za sklep z dne 6. 1. 2014 o spremembi sklepa z dne 2. 12. 2013, s katerim je toženka odločila, da se tožnikovo prošnjo za sprejem v članstvo zavrne oziroma, da se mu članstvo odkloni, saj je sklep upravnega odbora toženke z dne 3. 2. 2014 predstavljal le ponovljeno odločitev, ki je bila sicer sprejeta že 6. 1. 2014. Ker gre torej za en sklep in ne posebej za sklep o zavrnitvi sprejema v članstvo (oziroma "spremembo sklepa o sprejemu") in poseben sklep o črtanju iz članstva, je bilo nepotrebno postavljanje primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Gre namreč le za vprašanje pravne narave izpodbijanega sklepa.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku članstvo pri toženki nastopilo že 1. 1. 2014 in je zato po 1. 1. 2014 lahko šlo le za prenehanje članstva, kljub drugačni pravni razlagi toženke. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo pravilne razloge in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču, da sklep tolmači mimo zatrjevanj pravdnih strank. Tožnik je namreč zatrjeval spremembo sklepa o sprejemu v članstvo oziroma obstoj sklepa o prenehanju članstva društva. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da sta se pravdni stranki strinjali o pravni naravi izpodbijanega sklepa. Pravna presoja je v domeni sodišča in to na pravno podlago oziroma pravno opredelitev, podano s strani strank, ni vezano.

7. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da bi lahko upravni odbor toženke svoj prvotni sklep z dne 2. 12. 2013 spremenil najkasneje do 31. 12. 2013. Po 1. 1. 2014 je lahko šlo za prenehanje članstva. Pravilno je navedlo, da je zato relevantno prenehanje članstva s črtanjem, za ugotovitev katerega je prav tako pristojen upravni odbor (11. člen Pravil toženke). Toženka se je v svojem sklepu z dne 6. 1. 2014 sklicevala na 7. in tudi na 11. člen Pravil, zato je pravna opredelitev sodišča prve stopnje pravilna, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče protispisno, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno napačno utemeljuje obstoj pogojev za izključitev tožnika s črtanjem. V čem naj bi bila protispisnost, sicer pritožba ne pojasni, sodišče druge stopnje tega pritožbenega razloga po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo (napačno povzemanje listin oziroma zapisnikov v sodbo, 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je po prepričanju sodišča tožnik ob vložitvi prošnje z dne 31. 10. 2013 vedel, da Pravila toženke prepovedujejo dvojno članstvo, in tudi o tem navedlo pravilno dokazno oceno. Navedlo pa je tudi, da dejstva, da je tožnik vedel, da Pravila toženke prepovedujejo dvojno članstvo, ta v postopku ni prerekal (ampak je vseskozi le izpodbijal zakonitost Pravil toženke v tem delu). Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, zato so zmotne pritožbene navedbe tožnika, da sodišče napačno predpostavlja, da bi moral tožnik vedeti za prepoved dvojnega članstva pri toženki. Neutemeljeno uveljavlja, da toženka ne trdi, da je tožnik razpolagal s Pravili toženke in zatrjuje, da se je z njimi seznanil šele kasneje, glede na že navedeno neprerekano dejstvo.

9. Glede na navedeno so pravilni tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik, glede na to, da je ob vložitvi prošnje za sprejem v članstvo vedel, da Pravila toženke prepoveduje dvojno članstvo in je bil ob oddaji vloge že član druge LD v Sloveniji, to dejstvo tožnik v svoji prošnji zamolčal. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpolnjen pogoj iz prve alineje četrtega odstavka 11. člena Pravil toženke za črtanje iz članstva (zamolčanje dejstev, ki bi sicer lahko imela za posledico odklonitev sprejema v članstvo), posledično pa so ob že obrazloženem pravilno zavrnjeni zahtevki iz II., III. In IV. točke izreka.

10. Neutemeljeni so tudi vsi pritožbeni očitki glede dela obrazložitve, v katerem sodišče ugotavlja, da Pravila toženke niso diskriminatorna. Sodišče prve stopnje je razloge o zakonitosti in ustavnosti Pravil toženke navedlo v 38. do 41. točki obrazložitve. Ugotovilo je, da prepoved dvojnega članstva ni izrecno prepovedana in je zakonsko dopustna, zapisana je v Pravilih toženke. Za obstoj takšnega vstopnega pogoja je ugotovilo tudi ustavno dopusten oziroma upravičen razlog toženke. Zavračanje novih članov, ker so že člani druge LD, velja pod istimi pogoji enako za vse, ki želijo pristopiti v članstvo k toženki, zato ne krši načela enakosti pred zakonom in je, glede na vse obrazloženo, dovoljena diskriminacija. Prav tako ne gre za kršenje ustavne pravice do združevanja. Sicer pa se pravica do udejstvovanja v lovu veže na lovski izpit in veljavno lovsko izkaznico in ne na članstvo v lovski družini in torej omejitev iz Pravil toženke tožniku ne onemogoča udejstvovanja v lovu. Končno so pravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik za ugotavljanje prepovedi dvojnega članstva za že obstoječe člane nima pravnega interesa, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

11. Konkretnih pritožbenih navedb glede delnega zavrženja tožbe (I. točka izreka), zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na določitev sodnih penalov (V. točka izreka) ter glede stroškovne odločitve tožnik ne navaja, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da so tudi glede teh odločitev (I., V. In VI. točka izreka) razlogi sodišča prve stopnje pravilni in se nanje sklicuje.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1301/2007
• VSK sklep I Cp 1503/2006
• VDS sklep Psp 599/2008