VSL Sodba I Cp 354/2017

Jedro

Glede stroškov obratovanja, ki jih tožeča stranka zahteva na podlagi verzije, je ključna dejanska ugotovitev sodbe, da tožeča stranka, ker ni bila upravnica, ni bila upravičena plačati tujih računov dobaviteljem, četudi jih je prejela, saj je šlo s tem za opravljanje tujih poslov kljub prepovedi (204. člen OZ). Posledično pa ni bila upravičena obračunavati, razdeljevati in izterjevati teh stroškov od etažnih lastnikov.

Napačno je stališče pritožnice, da je za odločitev pomembno zgolj to, da je bila še na dan 17. 3. 2016 vpisana kot upravnik v registru upravnikov stavb pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana. Iz tega potrdila res izhaja, da je bila takrat vpisana kot upravnik na naslovu B.1 (in ne B.2). Iz obrazložitve sodbe pravilno izhaja, da takšen vpis nima konstitutivnega, temveč zgolj deklaratorni pomen in na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164733/2015 z dne 28. 12. 2015 ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna poravnavati 29,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršbe.

2. Tožeča stranka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da obrazložitev sodbe ni sklepčna z listinami v spisu in je z njimi tudi v nasprotju. Tožeča stranka je v vlogah pojasnila dejansko in pravno podlago terjatve in med dokazila vložila potrdilo upravnega organa, da je na dan 17. 3. 2016 vpisana kot upravnik stavbe na naslovu B., Ljubljana, čemur tožena stranka ni oporekala, saj ni predlagala spremembe katastrskega stanja tako, da bi bila vhoda stavbe ločeni, katastrsko samostojni stavbi in bi lahko imeli vsaka svojega upravnika. Tožeča stranka je stroške dobaviteljev toženi stranki razdelila potem, ko je račune dobaviteljev prejela in jih iz svojega računa poravnala. Iz listin je razvidno, da se v razdelilnikih stroškov, izdanih po 1. 10. 2014, na toženo stranko razdeljeni stroški nanašajo na dobave, ki so bile izvršene v septembru 2014, torej evidentno v času pogodbenega in ne le dejanskega upravljanja stavbe s strani tožnika. Ne drži, da tožeča stranka ni utemeljila, koliko stroškov je za posamezen mesec iz svojih sredstev plačala, saj so bila dokazila o tem razvidna iz priloženih konsignacijskih izpiskov in tabelaričnega prikaza. Zato je upravičena do povrnitve nastalih stroškov, ki jih je imela z izvršitvijo posla, sploh stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada. Da so dobavitelji račune pošiljali na račun tožeče stranke kot upravnika tudi po 30. 9. 2014 in je tožnik prejete račune dobaviteljev poplačal iz svojega računa v korist uporabnikov, tudi toženca, je gotovo bistveno dokazilo o najmanj dejanskem upravljanju in o pričakovani ter utemeljeni pravici do povrnitve stroškov, ki so tožeči stranki nastali v višini tožbenega zahtevka, če ne po pogodbeni, pa po zakonski podlagi, po pravilih poslovodje brez naročila.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, v katerem se postopek vodi po določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem postopku so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnica trdi, da je kot upravnik stavbe B., Ljubljana, od tožene stranke, ki je etažni lastnik stanovanja v tej nepremičnini, upravičena zahtevati povrnitev stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov na podlagi dveh razdelilnikov stroškov, ki sta zapadla v plačilo 28. 10. 2014 in 1. 12. 2014. Tožena stranka je kot bistveno ugovarjala, da je tožeča stranka prenehala biti upravnik stavbe najkasneje z dnem 1. 9. 2014 in zato ni aktivno legitimirana od tožene stranke po tem obdobju ničesar zahtevati.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v spornem obdobju, na katerega se nanaša terjatev, ni bila upravnik večstanovanjske stavbe B. v Ljubljani in ni bila upravičena obračunavati, razdeljevati in izterjevati stroškov upravljanja in obratovanja za navedeno stavbo. Pogodbe o opravljanju upravniških storitev z dne 29. 3. 2007 namreč niso sklenili vsi etažni lastniki v tej večstanovanjski stavbi, ampak samo lastniki enega vhoda (B. 1), ne pa tudi etažni lastniki stavbe na vhodu B. 2. Ker le del stavbe ne predstavlja samostojne upravljalske enote, zato ni podan pogodbeni temelj tožeče stranke za opravljanje storitev upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe na naslovu B. Nadalje je še ugotovilo, da bi tudi v primeru, če bi se štelo, da je bila navedena pogodba veljavno sklenjena, tožeča stranka kot upravnik izgubila vsa upravičenja iz pogodbe najkasneje z dnem 1.9.2014, ko so lastniki vhoda B. pogodbo odpovedali. Takrat je tožeča stranka tudi formalno in dejansko prenehala s posli upravljanja. Glede izterjave obratovalnih stroškov je ugotovilo, da tožeča stranka ni bila upravičena plačevati tujih računov, niti kot upravnica, niti kot poslovodja brez naročila. Poleg tega ni v zadostni meri opredelila, da je terjatev namesto toženca plačala in na katero obdobje se nanaša.

8. Ugotovitev sodbe, da tožeča stranka v obdobju, za katerega je tožencu zaračunala svoje storitve in stroške, ni bila upravnik stavbe, ker pogodba o opravljanju upravniških storitev z dne 29. 3. 2007 ni bila veljavno sklenjena, je dejanska ugotovitev, ki jo s pritožbo ni mogoče izpodbijati, tudi če bi bila napačna. Enako velja za ugotovitev sodbe, da so etažni lastniki dela večstanovanjske stavbe B. tožeči stranki navedeno pogodbo odpovedali z dnem 1. 9. 2014 in da je tožeča stranka takrat formalno in dejansko prenehala s posli upravljanja. Napačno je stališče pritožnice, ki ga ponavlja v pritožbi, da je za odločitev pomembno zgolj to, da je bila še na dan 17. 3. 2016 vpisana kot upravnik v registru upravnikov stavb pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana (priloga A 5). Iz tega potrdila res izhaja, da je bila takrat vpisana kot upravnik na naslovu B.1 (in ne B.2). Iz obrazložitve sodbe pravilno izhaja, da takšen vpis nima konstitutivnega, temveč zgolj deklaratorni pomen in na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva. Slednje izrecno izhaja tudi iz navedenega potrdila. Glede tega je zato neutemeljen pritožbeni očitek o protispisnosti in nesklepčnosti sodbe zato, ker sodišče ni sprejelo stališča tožeče stranke, da ima status upravnika vse dokler ni iz registra izbrisana. Upravnik pridobi pooblastila v smislu 50. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) s sklenitvijo veljavne pogodbe o upravljanju, s prenehanjem te pogodbe, pa njegova pooblastila prenehajo in ne šele z dnem izbrisa iz registra upravnikov.

9. Glede stroškov obratovanja, ki jih tožeča stranka zahteva na podlagi verzije, je ključna dejanska ugotovitev sodbe, da tožeča stranka, ker ni bila upravnica, ni bila upravičena plačati tujih računov dobaviteljem, četudi jih je prejela, saj je šlo s tem za opravljanje tujih poslov kljub prepovedi (204. člen OZ). Posledično pa ni bila upravičena obračunavati, razdeljevati in izterjevati teh stroškov od etažnih lastnikov. Glede na takšne ugotovitve sodbe ni relevanten pritožbeni očitek, da je za utemeljenost zahtevka pomembno zgolj to, da je tožeča stranka dokazala plačilo računov dobaviteljem ter terjatev v zadostni meri specificirala.

10. Ker pritožbeni očitki glede na zgoraj navedeno niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških postopka je odločeno na podlagi določb 1. odst. 165. in 154.čl. ZPP. Pritožnica mora sama kriti stroške svoje pritožbe. Glede na vsebino odgovora na pritožbo pa te vloge ni šteti za potreben strošek postopka (155. čl. ZPP), zato stroške zanjo trpi sam toženec.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 556/2017
• VSL Sodba I Cp 1674/2017
• VSL sodba II Cp 369/2013