<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 33582/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:VII.KP.33582.2012
Evidenčna številka:VSL00002760
Datum odločbe:05.04.2017
Senat, sodnik posameznik:Alenka Gregorc Puš (preds.), Milena Jazbec Lamut (poroč.), Alijana Ravnik
Področje:DELOVNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - plačilo prispevkov iz delovnega razmerja - plačilo prispevkov s strani delodajalca - storilec kaznivega dejanja - vodenje poslov družbe - blanketna norma - nadomestilo plače - pokojninska osnova

Jedro

Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev za nastanek prepovedane posledice zadošča že neplačilo predpisanih prispevkov. Inkriminacija varuje že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel.

Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je tisti, ki dejansko vodi posle družbe. Samo dejstvo, da obdolženi ni bil zadolžen za dejanska izplačila, zato na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ne vpliva.

Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev predstavlja blanketno normo, zato se je potrebno pri razlagi pravnih pojmov opreti na določbe ZDR. Glede na sistemsko in namensko razlago določbe o nadomestilu plače po 137. členu ZDR, nadomestilo enako kot plača predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Zato gre tudi v primeru zaporednega neplačila treh nadomestil plače po drugem odstavku 137. člena ZDR nedvomno za izpolnitev zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se:

- iz opisa dejanja po točko 1 iz prve vrstice drugega odstavka izpusti besedilo "avgust, september in",

- iz opisa dejanja po točko 2 iz prve in druge vrstice drugega odstavka izpusti besedilo "za leto 2010 v višini 734,15 EUR in" ter besedi "navedene zneske" nadomesti z "navedeni znesek",

- obdolženemu v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece in 15 (petnajst) dni zapora, znesek 4.229,15 EUR določen v posebnem pogoju pa nadomesti z zneskom 3.795,00 EUR, in

- iz odločbe o premoženjsko pravnem zahtevku izpusti 8. alineja (regres za letni dopust za leto 2010 v višini 434,15 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 2. 7. 2010 do plačila).

V preostalem se pritožba obdolženčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, preizkusno dobo dve leti ter posebni pogoj, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 4.229,15 EUR. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati premoženjsko pravni zahtevek, in sicer:

- nadomestilo plače za mesec december 2010 v višini 510,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19.1.2011 do plačila;

- nadomestilo plače za mesec januar 2011 v višini 510,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19.2.2011 do plačila;

- nadomestilo plače za mesec februar 2011 v višini 510,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19.3.2011 do plačila;

- nadomestilo plače za mesec marec 2011 v višini 510,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19.4.2011 do plačila;

- nadomestilo plače za mesec april 2011 v višini 510,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19.5.2011 do plačila;

- nadomestilo plače za mesec maj 2011 v višini 510,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19.6.2011 do plačila;

- nadomestilo plače za mesec junij 2011 v višini 510,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19.7.2011 do plačila;

- regres za letni dopust za leto 2010 v višini 434,15 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 2.7.2010 do plačila;

- sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 225,00 EUR neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od 2.7.2011 do plačila.

Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki pravilno ugotavljajo, da je kazenski pregon glede regresa za letni dopust za leto 2010 zastaral najkasneje dne 1. 11. 2016, kot tudi utemeljeno grajajo zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z neizplačiloma plač za meseca avgust in september 2010, ostali pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

5. Pritožniki neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kljub temu, da obdolženčeva posamezna dejanja izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1, gre zgolj za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje pravno opredeli po strožji obliki, četudi storilec z vsemi izvršitvenimi ravnanji ne izpolnil zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato opisana obdolženčeva ravnanja pravilno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1. S pritožbenim očitki, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker ni mogoče razbrati, s katerimi ravnanji je obdolženi izpolnil zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, s katerimi pa po drugem odstavku istega člena, pritožniki tako ne morejo uspeti.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov glede odločilnih dejstev, in sicer glede "prikrajšanja oz. omejitve delavke, za pravico, ki ji pripada" in "izgube pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov". Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da pri obravnavanem kaznivem dejanju za nastanek prepovedane posledice zadošča že neplačilo predpisanih prispevkov. Inkriminacija varuje že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel. Če delodajalec ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost že ogrožena ter tako vanjo poseženo. Če delodajalec ne obračuna in plača prispevkov delavca, se to neposredno odraža pri kasnejšem izplačilu starostne pokojnine, saj delavec izgubi pravico, da bi se mu obdobje, ko prispevki niso bili plačani, upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove. Samo dejstvo, ali to dejansko vpliva na rezultat odmere nižje pokojnine, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Prav tako je za obravnavano kaznivo dejanje brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje, da je bila oškodovanka ves čas od leta 2007 dalje do konca leta 2010 dejansko v materialnem smislu na boljšem, ker je prejemala nadomestilo v višini celotne plače, čeprav ni delala.

7. Obdolženi je bil kot direktor družbe C. d.o.o. dolžan poskrbeti za plačilo obveznosti do delavcev, zato četudi je delodajalec družba, to ne pomeni, da obdolženi ne more biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja, kot skušajo to neutemeljeno prikazati pritožniki. Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je namreč tisti, ki dejansko vodi posle družbe. Dejstvo, da obdolženi ni bil zadolžen za dejanska izplačila, vendar je to po njegovih navodilih opravljal računovodja, na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ne vpliva. Kot direktor je imel obdolženi v družbi nedvomno vodstvena upravičenja. Njegova pooblastila, ki jih je imel kot direktor, ter pravna podlaga zanje temeljijo na splošnih predpisih s področja gospodarskega in delovnega prava in ni potrebno, da bi bila v opisu dejanj še dodatno konkretizirana. Zato čeprav iz opisa kaznivega dejanja izhaja očitek "da ni izplačal", to ne vpliva na sklepčnost samega opisa dejanja, na način kot skuša to neuspešno prikazati obramba.

8. Pritožniki pravilno izpostavljajo, da določba drugega odstavka 196. člena KZ-1 določa, da je kvalificirana oblika kaznivega dejanja podana v primeru neupravičenega izplačila treh zaporednih plač, ne govori pa tudi o nadomestilu plače. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predstavlja kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev blanketno normo, zato se je potrebno pri razlagi pravnih pojmov opreti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na sistemsko in namensko razlago določbe o nadomestilu plače po 137. členu ZDR, nadomestilo enako kot plača predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru oškodovanka ni mogla delati iz razlogov na strani delodajalca, saj ji ta ni ponudil zaposlitve na ustreznem delovnem mestu. Skladno z določbo drugega odstavka 137. člena ZDR je navedeni razlog izenačen z delavčevo odsotnostjo z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja ter z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni. Slednje očitno kaže, da se z nadomestilom iz drugega odstavka 137. člena ZDR varuje enaka kazenskopravna dobrina - pravica do plačila za delo in ne predstavlja pravice do drugih prejemkov iz delovnega razmerja, za kar se zmotno zavzemajo pritožniki. Po presoji pritožbenega sodišča gre zato tudi v primeru zaporednega neplačila treh nadomestil plače po drugem odstavku 137. člena ZDR nedvomno za izpolnitev zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1.

9. Ker je treba gledati opis dejanja kot celoto, pritožniki ne morejo omajati sklepčnosti obravnavanih opisov dejanj niti s selektivnim povzemanjem abstraktnega dejanskega stanu. Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obdolženčevega ravnanja. Četudi pri dejanju pod točko 3 ni izrecno naveden abstraktni opis dejanja, se še ne gre strinjati s pritožniki, da opisano obdolženčevo ravnanje ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, katerega je bil obdolženi spoznan za krivega. Odločilno je, da je v konkretnem opisu dejanja pod točko 3 navedeno, da se zaradi neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje skladno z določbo četrtega odstavka 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) delavki inkriminirano obdobje ne všteva v pokojninsko osnovo, s čimer pa je nedvomno ustrezno konkretiziran zakonski znak "izgube pravice, ki izvira iz neplačila prispevkov".

10. Zavedanje in volja kot sestavini naklepa sta rezultat procesov, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi, zaradi česar navzven, to je neposredno, niso zaznavni. Zato je mogoče o njunem obstoju sklepati šele na podlagi storilčevih (ne)ravnanj in okoliščin, v katerih je do njih prišlo, torej navzven izraženih dejstev, ki jih lahko zazna tudi okolica. Konkretizacija naklepa je zato stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Opis kaznivega dejanja v izreku, v katerem je naveden očitek, da obdolženi "zavestno ni ravnal...", zadošča zahtevi po opredelitvi krivdne oblike. Glede na navedeno se tako izkažejo kot neutemeljeni vsi pritožbeni očitki glede nesklepčnosti samega opisa dejanja.

11. Čeprav je sodišče prve stopnje obdolženčeva ravnanja pravilno pravno opredelilo po drugem odstavku 196. členu KZ-1, pritožniki utemeljeno uveljavljajo, da je glede regresa za letni dopust za leto 2010 kazenski pregon zastaral najkasneje dne 1. 11. 2016. Za razliko od opisanih ravnanj pod točko 1 in 3 obdolženi z opisanim ravnanjem pod točko 2 ni izpolnil zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja, zato je nastop zastaranja kazenskega pregona za to dejanje treba presojati glede na predpisano kazen po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Ob upoštevanju določbe 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 je tako zaradi poteka 6-letnega zastaralnega roka kazenski pregon glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2010 že zastaral. Sodišče druge stopnje je zato ta očitek izpustilo iz opisa kaznivega dejanja ter posledično spremenilo tudi odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. V zvezi s pritožbenimi očitki glede izvedenca ekonomske stroke D. D. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec mnenje lahko pripravil zgolj na osnovi izpisov transakcijskih računov družbe in otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice, saj je bila poslovna in finančna dokumentacija družbe C. d.o.o. v celoti odtujena. Iz tega razloga je razumljivo, da se izvedenec ni mogel opredeliti do potrebnosti in nujnosti vseh izvedenih plačil, kar pa samo po sebi v ničemer ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Bistveno je, da je izvedenec, na podlagi izpostavljenih plačil družbe, za katera je ugotovilo, da glede na opis odlivov v izpisih transakcijskih računov niso povezana z nujnim poslovanjem družbe v finančni krizi, ob upoštevanju višine neplačanih obveznosti do oškodovanke, ocenil, da bi družba C. d.o.o. oziroma obdolženi v njenem imenu lahko poravnala neplačane obveznosti do oškodovanke. Ne gre se strinjati s pritožniki, da je izvedenec prekoračil okvir izvedenskega dela. Izvedenec je zgolj ugotovil, da bi družba lahko poravnala neplačane obveznosti do oškodovanke, četudi je dodal, da če bi to hotela, pa to ne pomeni, da je izvedenec s tem prekoračil svoja pooblastila. Sodišče je namreč tisto, ki mora ne samo ugotoviti vse zakonske znake kaznivega dejanja, temveč jih tudi ustrezno utemeljiti. Prav tako se ne gre strinjati s pritožbenim izpostavljanjem izvedenčevega zaključka, da "nobeno plačilo nima prednosti pred plačili plač in drugih prejemkov delavcev ter plačili prispevkov". Gre za splošno znano pravilo delovnega prava, ne pa za izvedenčevo prejudiciranje na način, kot skušajo to neutemeljeno prikazati pritožniki. Prav tako zaključek izvedenca, da neplačilo teh obveznosti predstavlja kaznivo dejanje, sam po sebi še nič ne pomeni. Kot pravilno ugotavljajo pritožniki je za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja potrebno ugotoviti še druge zakonske znake kaznivega dejanja. Slednje je na podlagi izvedenskega mnenja in drugih izvedenih dokazov utemeljeno napravilo sodišče prve stopnje ter svoje zaključke prepričljivo obrazložilo.

13. S preostalimi pritožbenimi navedbami pritožniki neutemeljeno izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanje in se je skliceval na slabo finančno stanje družbe C. d.o.o., preverilo z ostalimi izvedenimi dokazi in ga utemeljeno ocenilo kot neprepričljivega. Iz podatkov spisa jasno izhaja, da je obdolženi podal svoj zagovor šele po izvedbi vseh dokazov, zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je obdolženi najprej branil z molkom ni netočna. Prav tako se ne gre strinjati s pritožniki, da je sodišče prve stopnje glede na tak način obrambe sklepalo na njegovo krivdo. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo krivdo pravilno in prepričljivo utemeljilo z ostalimi ugotovljenimi dejstvi ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženi zavestno dal prednost obstoju podjetja pred pravicami oškodovanke, ki ji gredo iz delovnega razmerja. Nobenega dvoma ni, da je imela družba C. d.o.o. finančne težave in da je imela trajno blokiran račun, pri čemer tako iz zagovora obdolženega kot tudi iz izpovedbe priče B. B. izhaja, da si je obdolženi pri tem pomagal z gotovinskim poslovanjem, s poslovanjem prek računa odprtega pri E. iz Avstrije, kot tudi s kompenzacijami in asignacijami preko povezane družbe F. d.o.o. in drugih firm. Z izpostavljanjem navedenih okoliščin pritožniki ne morajo uspešno omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Ob pravilnih ugotovitvah, da je obdolženi še ob koncu kritičnega obdobja (konec junija 2011) preusmeril razpoložljiva finančna sredstva v skupni višini 225.500,00 EUR iz družbe C. d.o.o. na druge subjekte z dajanjem posojil, izpostavljene okoliščine obdolženega ne morejo razbremeniti. Zato tudi ni nobene potrebe, da bi se sodišče prve stopnje do njih dodatno opredeljevalo. Pravilne zaključke sodišča prve stopnje nenazadnje utrjuje tudi ugotovitev stečajne upraviteljice, da je obdolženi s prenakazili na podlagi posojilne pogodbe na transakcijski račun sopogodbenika odprt v Avstriji zavestno odvajal denarna sredstva, kljub večjemu številu upnikov (list. št. 288).

14. Pritožniki s pritožbenimi navedbami sicer ne morejo uspešno omajati siceršnje verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, utemeljeno pa vnašajo dvom v zaključek sodišče prve stopnje glede neizplačil plač za meseca avgust in september 2010. Pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da je nelogično, zakaj bi računovodja z dvema nakaziloma v mesecu decembru 2010 iz računa povezane družbe F. d.d. plačeval nadomestili plač za mesec oktober in november 2010, če ne bi bile predhodno poravnave starejše obveznosti. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je oškodovanka spregledala nakazili iz decembra 2010, kot tudi ne, da je oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom zahtevala zgolj nadomestila plač od meseca decembra 2010 naprej. Ob izpostavljenih okoliščinah tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče s potrebno gotovostjo za obsodilno sodbo ovreči zagovora obdolženega, da sta bili oškodovanki izplačani nadomestili plač za meseca avgust in september 2010. Posledično je sodišče druge stopnje iz opisa dejanja izpustilo tudi navedena očitka.

15. Ker je sodišče druge stopnje iz opisa dejanja izpustilo očitka obdolženemu glede regresa za letni dopust za leto 2010 in neizplačilo plač za meseca avgust in september 2010, je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o kazenski sankciji, saj sta se s tem teža dejanja in kriminalna količina, zmanjšali. Razlogom in utemeljitvi izbire kazenske sankcije in odmere kazni, ki izhajajo iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sledi in jih sprejema, glede na zgoraj navedeno pa zaključuje, da je za storjeno kaznivo dejanje primerna in pravična določena kazen za obdolženega štiri mesece in 15 dni zapora. V navedeni posledici je sodišče druge stopnje tudi ustrezno znižalo (odštelo znesek 434,15 EUR, kolikor znaša regres za letni dopust za leto 2010) znesek določen v posebnem pogoju, in sicer na 3.795,00 EUR.

16. Prav tako je bilo iz enakega razloga potrebno spremeniti odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Ker je sodišče druge stopnje iz opisa dejanja izpustilo očitek glede regresa za letni dopust za leto 2010, je bilo potrebno iz odločbe o premoženjskopravnem zahtevku izpustiti 8. alinejo, s katero je bilo obdolženemu naloženo plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi pritožniki izpodbijajo sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker so pritožniki s pritožbo delno uspeli in je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist, obdolženi ni dolžan plačati sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1, 196/2
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 137
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 39, 39/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMjc1