VSL Sodba VII Kp 19596/2015

Jedro

Kadar se storilec upravičeno nahaja v informacijskem sistemu, za dostop do dela informacijskega sistema, za pregledovanja katerega ni pooblaščen, pa ni treba premagati nobenih tehničnih ovir, ni mogoče govoriti o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ-1B.

Zaposleni, ki v sferi službene elektronske pošte upravičeno pričakuje zasebnost, je oškodovanec pri kaznivem dejanju po drugi točki drugega odstavka 139. člena KZ-1B.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obdolženega A. A., sina ..., rojenega ...,

na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je neupravičeno vstopil v informacijski sistem, s tem, da je

v času od dne 19. 7. 2012 do dne 30. 7. 2012 na Policijski postaji ... kot prvi pomočnik komandirja z uporabo uporabniškega imena in gesla komandirja B. B. večkrat vstopil v informacijski sistem Policije in brez njegovega dovoljenja pregledoval osebno elektronsko pošto naslovljeno na elektronski naslov ..., in sicer

dne 19. 7. 2012 ob 10:43:26 uri, dne 23. 7. 2012 ob 13:43:21, 13:58:17, 14:13:21, 14:28:20 in 14:43:17 uri, dne 25. 7. 2012 ob 12:35:09 uri, dne 26. 7. 2012 ob 06:55:31, 07:10:27, 07:25:27, 07:40:27 in 07:50:05 uri ter dne 30. 7. 2012 ob 14:49:27 uri,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1B.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in nagrada ter potrebni izdatki zagovornice obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1 v zvezi z novelo KZ-1B. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Odločilo je, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženi in njegova zagovornica:

- zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona ter odločbe o stroških. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom;

- obdolženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s smiselnim predlogom, da ga sodišče druge stopnje obtožbe oprosti.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Preizkus izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in obsežnega spisovnega gradiva je razkril, da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP. Dejanje, ki se obdolžencu očita v izreku sodbe, po presoji sodišča druge stopnje ni kaznivo dejanje že po samem zakonu. Za takšno situacijo gre, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali takrat, ko zakonski znaki pri opisu izvršitvenega ravnanja niso dovolj konkretizirano navedeni.

5. Neupravičen vstop v informacijski sistem kot izvršitveno ravnanje v okvirih prvega odstavka 221. člena KZ-1B, ki se v tej zadevi očita obdolženemu, v svojem bistvu pomeni nepooblaščen vstop v vsebinski oziroma podatkovni del informacijskega sistema kot zaščitene baze podatkov, ki ga storilec vsaj praviloma izvrši z uporabo (z različnimi izvedbenimi načini) pridobljenega tujega uporabniškega imena in gesla. Poznavanje uporabniškega imena ter gesla drugega uporabnika sistema mu omogoča vstop v takšen sistem brez premagovanja vstopnih (identifikacijskih) ovir strežnika s t. i. hekerskimi prijemi, kar bi sicer predstavljalo izvajanje vdora v informacijski sistem kot alternativno predpisane izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja. Temelj predmetne inkriminacije je v zaščiti informacijskih sistemov kot tehničnega okolja za baze različnih (občutljivih) podatkov pred vstopi oziroma vdori nepooblaščenih oseb, kar se v abstraktnih zakonskih znakih odraža v pojmu "neupravičenosti" vstopa. Ta abstraktni znak pa mora biti jasno in določno substanciran v konkretnem delu opisa dejanja v izpodbijani sodbi, pred tem pa seveda že v opisu dejanja po obtožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izreku sodbe konkretizirano le, da je obdolženi v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot pomočnik komandirja z uporabniškim imenom in geslom komandirja B. B. večkrat vstopil v informacijski sistem Policije. Gola uporaba uporabniškega imena in gesla sama po sebi še ne substancira, zakaj naj bi takšno postopanje pomenilo neupravičen vstop v informacijski sistem, saj opis dejanja v (modificiranem) obtožnem predlogu ter sodbenem izreku na odsotnost dovoljenja komandirja ("brez njegovega dovoljenja") veže zgolj pregledovanje osebne elektronske pošte, naslovljene na naslov ...@policija.si. Pri tem je poudariti, da iz podatkov spisa zanesljivo izhaja, da je imel obdolženec kot vsak policist, še zlasti pa kot pomočnik komandirja, nedvomno pravico oziroma pooblastilo dostopati do t. i. ITSP (Informacijsko Telekomunikacijskega Sistema Policije), zato že na nivoju opisa dejanja izostane konkretizacija, zakaj naj bi bili njegovi vstopi v ITSP neupravičeni in posledično protipravni. Razlogovanje sodišča prve stopnje (tč. 5 izpodbijane sodbe), da je nezakonit dostop do elektronske pošte B. B. kot ("katerega koli") dela informacijskega sistema, pa spregleda ugotovitev, da vstop v t. i. pošto Outlook (za razliko od t. i. Lotus Notes) ni bil zaščiten z nobenim dodatnim geslom, kar pomeni, da obdolžencu za dostop do pošte ni bilo potrebno premagovati nikakršnih tehničnih ovir, potem ko se je (ne neupravičeno!) že nahajal v sistemu ITSP. O obstoju kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ-1B tako že pojmovno ne more biti govora.

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi pritožbenemu naziranju, da je v opisu dejanja po izpodbijani sodbi (pregledovanje osebne elektronske pošte brez dovoljenja imetnika konkretnega elektronskega predala) mogoče razbrati le konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 2. točki drugega odstavka 139. člena KZ-1B, ki ga (med drugim) stori, kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočili, ki se prenašajo z elektronskim komunikacijskim sredstvom (elektronsko pošto). Pregon za predmetno kaznivo dejanje se začne na predlog (šesti odstavek 139. člena KZ-1B), ki ga je potrebno podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP). Pritožbeno sodišče sicer soglaša z razlogi v tč. 5 izpodbijane sodbe, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, zakaj ocenjuje, da se koncept t. i. pričakovane zasebnosti v danih dejstvenih okoliščinah širi na vsebino (primarno res službene, vendar vsaj delno tudi zasebne) elektronske pošte z domeno policija.si, kar pri B. B. konstituira procesni status oškodovanca v luči tega kaznivega dejanja. Vendar iz dopisa oškodovanca službi direktorja PU ... z dne 27. 12. 2012, ki predstavlja prvotno spisovno izkazano listino, s katero je B. B. izrazil neodobravanje obdolženčevega ravnanja ter vsaj smiselno izrazil voljo za kazenski pregon, jasno izhaja, da je obdolženi B. B. (tudi) o svojih dostopih do elektronske pošte, ki se mu sedaj očitajo, seznanil najkasneje (zagovorno celo že prej) v razgovoru dne 23. 8. 2012. To pomeni, da je bil predlog za pregon (kolikor je dopis z dne 27. 12. 2012 sploh mogoče tosmerno ovrednotiti) v vsakem primeru podan po preteku 3-mesečnega prekluzivnega roka, zaradi česar je kazenski pregon za kaznivo dejanje po 139. členu KZ-1B že izhodiščno izključen. Pa tudi, če temu ne bi bilo tako, je le suplementarno pritrditi kritiki obeh pritožb, da v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil meritorno izkazan niti en primer (navsezadnje niti v opisu dejanja) osebne oziroma zasebne pošte, ki naj bi jo v kritičnem obdobju nadomeščanja komandirja pregledoval obdolženec (identificirano je zgolj službeno sporočilo inšpektorja C). Vsebinskih podatkov o B. B. pošti domnevno zasebne narave ni, ničesar konkretnega se v svoji izpovedbi ni spomnil niti sam oškodovanec. Dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec nedvomno pregledoval osebno elektronsko pošto komandirja, je v tej posledici brez vsakršne trdne osnove.

7. Sodišče druge stopnje je ob ugoditvi pritožbama (prvi odstavek 394. člena ZKP) iz pojasnjenih ključnih razlogov izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženega na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1B, pregon glede kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 2. točki drugega odstavka 139. člena KZ-1B pa je izključen. Do preostalih navedb v obeh pritožbah, ki so ob sprejeti odločitvi postale brezpredmetne, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

8. Odločba o stroških kazenskega postopka, potrebnih izdatkih obdolženca in nagradi ter potrebnih izdatkih njegove zagovornice, ki bremenijo proračun, temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

04.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 44725/2017
• Sodba I Ips 324/2008
• VSRS Sodba I Ips 20253/2014