VSL Sklep I Cp 211/2017

Jedro

Na pravdo napotena stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na dikcijo napotitvenega sklepa. Sama mora formulirati tožbo tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporno. Oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, je tako prepuščena na pravdo napoteni stranki.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), nato pa ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice tožnikov na stanovanjski hiši na naslovu X, ki stoji na nepremičnini parc. št. 7/28, k. o. X, ID znak ..., pri solastninskem deležu do 41/200 prvega toženca in pri tem deležu za vsakega od tožnikov do 1/2 (II. točka izreka). V enakem obsegu je ugodilo tudi ugotovitvenemu zahtevku zoper drugo toženko, pri čemer je slednji naložilo še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri svojem solastniškem deležu do 41/200 v korist tožnikov (vsakemu do 1/2), sicer takšno listino nadomesti sodba (III. točka izreka). Tožencema je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v višini 1.962,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta toženca. Prvi toženec poudarja, da vložena tožba presega napotitveni sklep in bi jo sodišče kot tako moralo zavreči. Nasprotuje tudi objektivni spremembi tožbe, saj je bila spremenjena tožba vložena po izteku 30 dnevnega roka, določenega v napotitvenem sklepu. Meni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj tožnika nimata izločitvene pravice na stanovanjski hiši. Solastninske pravice namreč nista pridobila na originaren način pred začetkom stečajnega postopka nad prvim tožencem, kot to določa 2. točka prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ker tožnika takšne pravice nista imela, je stečajni upravitelj prijavo slednje prerekal. Ker se sodišče do navedenega ni opredelilo, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja pri trditvah, da Pogodba o prodaji nepremičnine, sklenjena 16. 3. 2010, vsebuje veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega sta se toženca vknjižila kot solastnika nepremične parc. št. 7/24, k. o. X, in sicer vsak do 41/100. Zaključki sodišča so zato napačni in temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pravno zmotni so tudi zaključki sodišča, da naj bi pravdne stranke s prodajno pogodbo razdružile solastnino. Poudarja, da parcelacija nepremičnine v času sklenitve pogodbe ni bila izvedena, zato se zemljiškoknjižno dovolilo ni moglo nanašati na nove parcele. Meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati dopisa E., d. d., saj je bil ta predložen prepozno. Tudi sicer je vprašanje financiranja stanovanjske hiše za predmetno pravdo nerelevantno. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovora aktivne legitimacije druge tožnice. Prvi tožnik namreč s Pogodbo o priznanju solastninske pravice med zakoncema ni prenesel polovičnega solastniškega deleža na sporni nepremičnini, temveč zgolj delež do 59/200 celote, kar ustreza polovici od 118/200, kolikor je prvemu tožniku ostalo po odsvojitvi nepremičnine prvemu tožencu. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Druga toženka v pritožbi poudarja, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj vsebuje tako ugotovitveni kot dajatveni del, pri čemer tožnika šteje za solastnika, hkrati pa drugi toženki nalaga, da naj jima v ta namen izda zemljiškoknjižno dovolilo. Ker sodišče šteje, da sta tožnika lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona, razpolagalni posel ni potreben. Dajatveni del izreka je zato odveč. Meni, da izrek nasprotuje sam sebi, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker prvi toženec na zaslišanju ni podal novih trditev, saj zaslišanje pomeni dokaz in ne more širiti trditvene podlage, sodišče ne bi smelo upoštevati navedb, podanih v vlogi z 20. 4. 2016. Sodišče prav tako ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj pravni interes za ugotovitveno tožbo ni bil izkazan, rok iz napotitvenega sklepa pa zamujen. Poudarja, da je bilo trditveno breme v zvezi z načinom gradnje hiše na tožnikih in ne na tožencih, sodišče pa je z drugačnim postopanjem kršilo 7. člen ZPP. Poudarja, da hiša ne more biti samostojna stvar, saj je trajno spojena z zemljiščem. Tožnika zato ne moreta biti lastnika stanovanjske hiše, dokler se ne opravi delitev v nepravdnem postopku. Pogodba o prodaji vsebuje zgolj opredelitev rabe stvari in ne delitve solastnine, kot je zmotno ugotovilo sodišče. Z zemljiškoknjižno izvedbo Prodajne pogodbe je solastnina šele nastala, za njeno razdružitev pa bi morala vsebovati izrecno zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče zato zmotno uporabi 70. člen Stvarnopravnega zakonika. Vztraja na stališču, da se je v zemljiško knjigo vpisala na pravno veljaven način. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zavrne vse tožbene zahtevke oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Na pravilno vročeno pritožbo prvega toženca je odgovorila druga toženka in predlagala, da ji sodišče ugodi.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnika na podlagi napotitvenega sklepa, izdanega v nepravdnem postopku, ki poteka zaradi razdelitve solastnine, zahtevata ugotovitev, da sta izključna lastnika stanovanjske hiše in nepremičnine parc. št. 7/28, k. o. X, na kateri hiša stoji. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da je pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe izkazan. Tožbeni zahtevek tudi sicer ustreza 181. členu ZPP, po katerem so lahko predmet ugotovitvene tožbe le ugotovitve, da obstoji ali ne obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje ter da določena listina je ali ni pristna. Ob tem pritožbeno sodišče podarja, da na pravdo napotena stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na dikcijo napotitvenega sklepa. Sama mora formulirati tožbo tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporno. Oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, je tako prepuščena na pravdo napoteni stranki.¹ Pritožbeni očitki so zato v tem delu neutemeljeni. Pravilno je tudi razlikovanje med obema zahtevkoma. Po spremenjeni tožbi, ki jo je sodišče zaradi razlogov smotrnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP) utemeljeno dopustilo, tožnika zoper prvega toženca uveljavljata ugotovitev izključne lastninske pravice. V času pravdnega postopka je bil namreč zoper prvega toženca začet stečajni postopek, zato sta tožnika tožbeni zahtevek ustrezno prilagodila in s primarnim zahtevkom uveljavljala obstoj prerekane izločitvene pravice, podredno pa ugotovitev, da sporna nepremičnina ne sodi v stečajno maso ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar je v skladu z 22. členom ZFPPIPP. Tožnika sta poleg pravnoposlovne podlage za pridobitev lastninske pravice zatrjevala tudi originarni način pridobitve, in sicer s priposestvovanjem, zato je tožbeni zahtevek sklepčen (primerjaj modifikacijo tožbenega zahtevka v drugi pripravljalni vlogi, list. št. 38 do 41).

7. Iz trditvene podlage tožbe in nadaljnjih vlog izhaja, da tožnika zahtevata ugotovitev izključnega lastništva stanovanjske hiše in nepremičnine, na kateri slednja stoji. Poudarjata, da je bil namen Pogodbe o prodaji nepremičnine s 16. 3. 2010 (priloga A 9, v nadaljevanju Pogodba) takšen, da prvi tožnik kot prodajalec tožencema proda zgolj večstanovanjsko hišo in zemljišče v skupni izmeri 860 m2, in sicer parc. št. 7/5 do celote, parc. št. 7/22 vsakemu kupcu do 46/100, parc. št. 7/24 pa skupaj 41/100 od celote. Ker je bilo v pogodbi izrecno določeno, da kupcu pripada zgolj jugozahodni del nepremičnine parc. št. 7/24, in sicer v izmeri 133 m2, se toženca ne bi smela vknjižiti na celotni nepremičnini. Izrecno je bilo namreč dogovorjeno, da severozahodni del sporne nepremičnine v izmeri 191 m2 ostane v lasti prvega tožnika. Ravno s tem namenom se je sporna nepremičnina po parcelaciji razdelila na dve parc. št., in sicer parc. št. 7/27 in 7/28, pri čemer se toženca pri slednji ne bi smela vknjižiti kot solastnika. Toženca temu nasprotujeta in navajata, da je namen Pogodbe jasno razviden iz zemljiškoknjižnega dovolila, ki je kupcema omogočal vknjižbo solastnine na celotni nepremičnini 7/24, ki se je kasneje delila na 7/27 in 7/28.

8. Pritrditi velja pritožbama, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da Pogodba vsebuje dogovor o delitvi solastnine, preseglo trditveno podlago pravdnih strank. Iz trditev tožnikov ne izhaja, da bi bile pravdne stranke pred sklenitvijo pogodbe solastnice nekdanje nepremičnine parc. št. 7/24, temveč nasprotno, da je bil izključni lastnik prvi tožnik, ki je del nepremičnine prodal tožencema kot kupcema. Da takšnega dogovora ni bilo, kaže tudi dejstvo, da sta tožnika predlog za delitev solastnine uveljavljala v nepravdnem postopku, sama Pogodba pa tudi ne vsebuje vseh sestavin, ki jih za razdelitev solastnine predvideva prvi odstavek 70. člena SPZ. Iz zemljiškoknjižnega dovolila tako jasno izhaja, da se toženca vknjižita na parc. 7/24 v deležu vsak do 205/1000, kar sta tudi realizirala. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da je bilo njuno ravnanje samovoljno in v izrecnem nasprotju z dogovorjenim. Vendar bi tožnika za uveljavljanje slednjega morala postaviti ustrezen tožbeni zahtevek, s katerim bi uveljavljala bodisi ugotovitev ničnosti bodisi razveljavitev pogodbe, pri čemer bi morala izkazati vse elemente, ki jih za to predvideva zakon. Dokler pravni naslov za vknjižbo lastninske pravice obstaja, vknjižba v zemljiško knjigo pa tudi ni izbrisana na podlagi izbrisne tožbe (1. točka drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi), morebitna drugačna pravno poslovna volja ne more spremeniti in omajati načela zaupanja v zemljiško knjigo.

9. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe SPZ. Zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov se ni opredelilo do preostalih trditev in ugovorov pravdnih strank, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi na takšen način poseglo v pravico strank do pritožbe, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli še do preostalih navedb pravdnih strank. Iz trditev tožnikov namreč izhaja, da sta lastninsko pravico na sporni nepremičnini priposestvovala, saj jo nemoteno uporabljata že od leta 1981 dalje, da sta na nepremičnini z lastnimi sredstvi zgradila hišo, da je druga tožnica solastnica na podlagi zakona, saj nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank ter da jima toženca lastništva oziroma posesti nikoli (tudi po sklenitvi Pogodbe) nista oporekala. Le če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotovilo, da so podani vsi elementi za originaren način pridobitve lastninske pravice, predvideni v 43. členu SPZ in 51. členu ZZZDR, bo lahko tožbenemu zahtevku ugodilo. Ob tem bo moralo izhajati iz trditvene podlage tožnikov in se opredeliti tudi do ugovorov tožencev, ki sta navedenim trditvam pravočasno nasprotovala.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je posledica razveljavitve sodbe. Ker je pravica do povrnitve pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 685/1996.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 637/92
• Sklep II Ips 454/93
• VSRS sodba II Ips 199/2016