VSL Sodba II Cp 900/2017

Jedro

Ker selitev tožnika in otrok v hišo tožnikove matere ni bila prostovoljna, temveč posledica toženkinih agresivnih groženj s sekiro, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za tožnikovo privolitev v neuporabo skupne nepremičnine.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki na račun tožnika naložilo plačilo uporabnine v višini 2.887,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 5. 2009 do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek za znesek 2.309,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo,¹ tožniku pa naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 1.096,52, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju zaslišalo zgolj tožnika, toženki pa ni dopustilo, da bi odgovorila na njegove navedbe. Vztraja na stališču, da se je tožnik iz zgornjih v spodnje prostore preselil prostovoljno, ker si je našel drugo žensko. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so bili spodnji prostori neprimerni za bivanje. Poudarja, da je bila elektrika v spodnjih prostorih odklopljena šele v letu 2006, in sicer zaradi neplačevanja računov. Trdi, da bi tožnik lahko nemoteno vstopal v spodnje in zgornje prostore, saj se je ključ nahajal v nabiralniku. Agresivni napad s sekiro je bil zgolj enkratni dogodek, ki ga sodišče ne bi smelo šteti kot razlog za izselitev. Meni, da je sodišče zmotno verjelo tožnikovi izpovedbi, do navedb toženke, ki jih je potrdila tudi priča M. L. pa se ni opredelilo. Poudarja, da je 13. 8. 2008 tožnik pridobil izključno posest na nepremičnini, zato je upravičena do uporabnine. Sodišče bi hkrati moralo upoštevati, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, pri čemer tožnik ni bil oviran pri uporabi nepremičnine, zato ni podano ne prikrajšanje ne obogatitev v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče bi nadalje moralo upoštevati, da je toženka uporabljala zgolj del zgornjih prostorov ter pojasniti, kako je ugotovilo površino spodnje etaže. Trdi, da je uporabljala zgolj svoj solastniški delež, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini uporabnine, saj bi sodišče moralo upoštevati, da je stanovanjska oprema v solasti pravdnih strank in izračunano uporabnino ustrezno znižati. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika imajo solastniki pravico skupaj z drugimi solastniki uporabljati stvar sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov. Za zahtevek za plačilo uporabnine je potrebno izkazati, da je prišlo do kršitve pravice solastnika ter do njegovega prikrajšanja in obogatitve na drugi strani (198. člen OZ).

6. V konkretnem primeru tožnik od toženke zahteva plačilo uporabnine za neupravičeno uporabo skupne stanovanjske hiše od 1. 1. 2004 do 13. 8. 2008. Med strankama ni sporno, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje, pri čemer toženkin delež znaša 35/100, tožnikov pa 65/100. Sporno pa je, ali se je tožnik v spodnje prostore in nato v hišo matere izselil prostovoljno in na ta način privolil, da nepremičnino uporablja zgolj toženka.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotavljalo, kaj je bil razlog, da se je tožnik iz skupnega stanovanja izselil v spodnje prostore hiše in kaj je bil razlog, da se je kasneje izselil tudi iz stanovanjske hiše. Sodišče ob tem ni zagrešilo očitane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti). Toženka je bila v ponovljenem postopku na narok pravilno vabljena, a se naroka ni udeležila. Njena pooblaščenka je sicer navedla, da toženka ni prišla, ker ni dobila ustreznega prevoza, a ob tem ni predlagala, da se razpisani narok prekliče in preloži na kasnejši datum (zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 168). Tudi sicer sta pogoja za preložitev naroka dva, in sicer opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom (drugi odstavek 115. člena ZPP), kar v konkretnem primeru ni bilo podano. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je opravilo narok v odsotnosti toženke, na naroku ponovno zaslišalo zgolj tožnika in odločilo na podlagi tega in drugih že izvedenih dokazov.

8. Da tožnikova izselitev v spodnje prostore in nato v drugo hišo ni bila prostovoljna, je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb toženca in prič M., A. in V. P., ki so potrdili, da je do selitve prišlo zaradi ravnanj toženke. Trditve toženke, da bi tožniku kadarkoli (če bi se lepo obnašal) dovolila vstop v hišo, so se tako izkazale za neprepričljive. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da se je toženka zaklepala v stanovanje, edinega ključa pa, njihovim prošnjam navkljub, ni izročila niti tožniku niti otrokom. Vsi zaslišani so tudi zanikali, da se je ključ nahajal v nabiralniku, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dostop do skupnega stanovanja v zgornjem nadstropju hiše ni bil več mogoč. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da je bilo mogoče v stanovanje vstopiti po lestvi in preko balkonskih vrat. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za primeren način vstopa v stanovanje, kar pomeni, da je bil tožnik pri rabi solastne stvari oviran. Ker tudi selitev tožnika in otrok v hišo tožnikove matere ni bila prostovoljna, temveč posledica toženkinih agresivnih groženj s sekiro, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za tožnikovo privolitev v prikrajšanje. Ob tem ni bistveno, ali so bili spodnji prostori primerni za bivanje, temveč ugotovitev, da se tožnik in otroci v hiši zaradi agresivnosti tožnice niso počutili varno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Takšne dokazne ocene ne more spremeniti niti izpovedba priče M. L., saj slednja družinskih razmer ni neposredno zaznala, njena navedbe pa so temeljile na dejstvih, s katerimi sta jo kot socialno delavko seznanili pravdni stranki. Očitki o pristranski in tožniku naklonjeni dokazni oceni tako niso upravičeni.

9. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede obsega uporabe prostorov in višine uporabnine. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka poleg zgornjih prostorov, uporabljala tudi kurilnico in delavnico kot garažo za avto, ki se nahajata v spodnjih prostorih. Ker je bil tožnik v celoti onemogočen pri uporabi hiše v zgornjem nadstropju in delno v spodnjih prostorih, toženka ne more uspeti s trditvami, da stanovanja ni uporabljala v celoti. Vsak solastnik sme namreč svoja upravičenja glede solastne stvari izvrševati sorazmerno svojemu deležu, pri čemer s svojo uporabo ne sme ovirati preostalih solastnikov. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je bila toženka z uporabo hiše nad 35/100 deležem obogatena, tožnik pa prikrajšan. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je bila kvadratura zgornje etaže in spodnjih prostorov ugotovljena s pomočjo izvedenca gradbene stroke, na kar toženka ni imela pripomb. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da kurilnica in delavnica predstavljata 62 m2, stanovanje pa 88,76 m2, kar pomeni, da je toženka uporabljala približno polovico celotne kvadrature objekta. Glede višine uporabnine se je sodišče v celoti uprlo na mnenje izvedenca, ki je izračun podal z upoštevanjem stanja objekta v naravi in tržnih vrednosti najemnin za primerljive objekte. Izvedenec je tako ugotavljal, koliko bi znašala najemnina, če bi bilo tožniku omogočeno objekt z obstoječo opremo oddajati na trgu. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da bi bilo potrebno odšteti določen del opreme, saj se je slednja v objektu nahajala, toženka pa je preprečevala tudi uporabo slednje.

10. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Tožbeni zahtevek je za plačilo uporabnine v višini 16.999,74 in 5.197,08 s pripadki že pravnomočno zavrnjen (list. št. 132).

Datum zadnje spremembe:

03.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2803/2014
• VSL Sodba I Cp 520/2017
• VSL Sodba I Cp 2309/2019