<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VI Kp 50264/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:VI.KP.50264.2016
Evidenčna številka:VSL00002165
Datum odločbe:07.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pravica do uporabe svojega jezika - pouk o pravici do uporabe svojega jezika - pravica do tolmača

Jedro

Zmotna je trditev pritožnice, da je sodišče kršilo pravice obdolženca do uporabe svojega jezika. Obdolženec je bil v dežurni preiskovalni službi poučen o pravici do tolmača, kateremu se je odpovedal ter navedel, da govori slovensko. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče obdolženca primerno poučilo o pravici do tolmača, ki se ji je izrecno odpovedal.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) in pod točko II kaznivega dejanja zapustitve oškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1B. Za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje zapustitve oškodovanca v prometni nesreči brez pomoči mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, nakar mu je ob uporabi določb o steku, izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo pripor od 28. 11. 2016 od 10.00 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 59. člena KZ-1B obdolženemu ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 47278/2012 z dne 13. 12. 2015. Obdolženemu je na podlagi 69. in 72. člena KZ-1B izreklo varnostni ukrep, da se mu ne sme izdati vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, določenih v 56. členu Zakona o voznikih (ZVoz) za čas petih let. Odločilo je, da se obdolženega na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, napačne uporabe materialnih predpisov in odločbe o kazenski sankciji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva in navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zaključki sodišča prve stopnje so logični, prepričljivi in izkustveno sprejemljivi.

5. Pritožnica uvodoma navaja, da obdolženemu v zvezi s priznanjem krivde ni ničesar znanega, saj obtožnega predloga ni razumel, čeprav se je uvodoma odpovedal pravici do tolmača. Sodišče druge stopnje takšno pritožbeno navedbo zavrača kot neutemeljeno in protispisno. Iz zapisnika o zaslišanju pridržanega obdolženca je razvidno, da je bil obdolženi že v dežurni preiskovalni službi poučen o pravici do tolmača, kateremu se je izrecno odpovedal ter navedel, da govori in razume slovensko. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je bil obdolženi ponovno poučen o pravici do tolmača, pri čemer se je tej pravici izrecno odpovedal.

6. S pritožbenimi navedbami, da se je obdolženi nahajal na očitanem kraju s kolesom in ne s kolesom s pomožnim motorjem in je videl oškodovanca, ko je bil slednji že na tleh ter z navedbami, da ni izkazano, da bi oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, v posledici česar bi sodišče moralo pritegniti izvedenca medicinske stroke, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, torej zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na to, da je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se obdolženi s priznanjem krivde, ugotavljanju dejanskega stanja odpovedal. Nesporno je, da je obdolženi na naroku za glavno obravnavo dne 16. 12. 2016 krivdo za očitani kaznivi dejanji priznal. Obdolženemu so bili dani ustrezni pravni pouki. Iz zapisnika izhaja, da je obdolženi razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

7. Pritožnica neuspešno izpodbija odločbo o kazenski sankciji, ki je po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična, kljub okoliščinam, ki jih v pritožbi izpostavi pritožnica. Protispisno pritožnica navaja, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo težke življenjske okoliščine obdolženca. Iz točke 6 izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot olajševalne okoliščine upoštevalo priznanje krivde, obžalovanje in dejstvo, da ima obdolženi neurejen status državljana, saj je uvrščen med izbrisane. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da nima pravic državljana, prav tako se mu te pravice odrekajo v Srbiji, kar znatno otežuje njegovo življenje. Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen v skladu z določilom 49. člena KZ-1, torej ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani storilca. Le-to je povsem pravilno in korektno v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo. Odločilni razlog, da sodišče izreče pogojno obsodbo, za katero se zavzema pritožnica, je pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, katere zakon izrecno poudarja. To so: osebnost storilca, njegovo prejšnjo življenje in njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine v katerih je dejanje storil. Glede na vse okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri kazni in so razvidne iz izpodbijane sodbe, je tudi po oceni pritožbenega sodišča za obtoženca edino na mestu izrek zaporne kazni. Obdolženčeva predkaznovanost, kot tudi kaznovanost za prekrške izkazuje, da gre za specialnega povratnika, ki ima do svojih ravnanj povsem nekritičen odnos, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da pritožba ne navaja utemeljenih razlogov, ki bi opravičevali spremembo izrečene kazenske sankcije.

8. Pritožnica meni, da je neutemeljen izrek varnostnega ukrepa, da se obdolženemu ne sme izdati vozniško dovoljenje za vse kategorije motornih vozil, saj se obdolženi preživlja z delom prevoznika. Za takšne navedbe pritožnica ne predloži prav nobenih dokazov. Spisovno je razvidno, da obdolženi že od leta 2005 nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Protispisno pritožnica navaja, da zakon predpisuje le odvzem vozniškega dovoljenja, ne pa tudi, da se le-to ne sme izdati. Po določbi prvega odstavka 72. člena KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati. Upoštevajoč navedeno določbo je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolženemu izreklo varnostni ukrep, da se mu ne sme izdati vozniško dovoljenje za vse kategorije motornih vozil, določenih v 56. členu ZVoz za čas petih let, pravilna. Prav tako je upoštevajoč obdolženčevo predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, obdolženčev odnos do cestnoprometnih predpisov, je tudi rok petih let, za katerega je sodišče izreklo ta varnostni ukrep, primeren in pravičen.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Sodišče druge stopnje je na podlagi določb četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP iz enakih razlogov, kot jih je v točki 13 izpodbijane sodbe navedlo prvostopenjsko sodišče, odločilo, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMDk2