VSL Sodba II Cp 1156/2017

Jedro

Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da bi bila pretirana, neživljenjska zahteva, da bi morala zavarovanka tožene stranke vsak trenutek preverjati stanje jaškov na cestah in poteh, ki jih je dolžna vzdrževati, četudi je dolžna ravnati pri tem s profesionalno skrbnostjo. Do škodnega dogodka je očitno prišlo po naključju, za katerega pa prva tožena stranka ne odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je prva tožena stranka dolžna plačati 4.606,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 2. 2014 dalje do plačila ter odločilo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti 285,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločanje o eventuelnem tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko je odložilo do pravnomočnosti te sodbe.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je zaključek sodbe napačen, ker ne temelji na stopnji prepričanja, kar je dokazni standard v pravdnem postopku. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da je bil pokrov jaška res odtujen in da je bil odtujen pred škodnim dogodkom, torej čez noč, zaradi česar ni mogla preprečiti (zavarovati) jaška. Tega pa tožena stranka ni dokazala. Glede sklicevanja na Odlok in da morajo uporabniki interne kanalizacije o vseh okvarah na jaških obvestiti zavarovanca tožene stranke, pa teh trditev, da niso obvestili Občine in da pokrov manjka, sploh ni bilo. Sodba je sama s seboj v nasprotju o tem, kdaj naj bi bil pokrov jaška odtujen. Logično je, da upravnik bloka za jašek ni vedel, saj je lastnik ceste oz. poti Občina, upravnik nima dolžnosti v zvezi s to potjo. Poleg tega sodišča takratnega skrbnika oz. upravnika ni zaslišalo o tem. S tem je kršilo načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. Dejansko stanje pa je tako, da je tožnik pravilno in v okviru dovoljene hitrosti peljal po poti, na kateri je manjkal kanalizacijski jašek, tega pa ni mogel videti in tudi ne pričakovati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ni kršilo temeljnih načel pravdnega postopka iz 4. in 7. člena ZPP. V izpodbijani sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih si med seboj ne nasprotujejo, tudi ne v tistem delu, ki se nanaša na čas odtujitve pokrova jaška. Pritožba izpostavi le del obrazložitve, medtem ko iz celote (8. stran obrazložitve) izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil jašek odtujen krajši čas pred škodnim dogodkom, kar ni v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da ni nobenega podatka, ki bi dokazoval, kdaj je bil odtujen, kar se očitno nanaša na točen čas izginotja pokrova. Trditev o tem, da uporabniki niso obvestili Občine o tem, da pokrov manjka, prva toženka sicer res ni podala, a je na glavni obravnavi v tej smeri smiselno navedla, da o odtujitvi ni bila obveščena. Sodišče ni odločilnih dejstev ugotovilo na podlagi tistega, kar naj bi povedal takratni skrbnik oz. upravnik, ki ga zaradi njegove smrti ni moglo zaslišati. Očitek o kršitvi načela neposrednosti je zato brez podlage.

5. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločilnimi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ni podanih vseh elementov odškodninskega delikta, saj zavarovanki prve toženke ni mogoče očitati protipravnega oz. nedopustnega ravnanja. Tak zaključek izhaja in naslednjih ugotovitev prvostopenjskega sodišča:

- tožnik se je 7. 3. 2013 poškodoval pri padcu, ko je kot voznik kolesa s pomožnim motorjem zapeljal v kanalizacijski jašek, ki ni bil pokrit s pokrovom in ni bil zavarovan,

- prvotoženka je lastnica parcele, na kateri se nahaja predmetni jašek in je dolžna vzdrževati tudi del interne kanalizacije, kamor sodi sporni jašek,

- prvotoženko so o odprtem pokrovu jaška obvestili policisti na dan škodnega dogodka, ki so bili pred tem klicani večkrat na to območje, ker so izginjali razni železni pokrovi jaškov,

- obstaja velika verjetnost, da je bil krajši čas pred škodnim dogodkom odtujen tudi pokrov spornega jaška.

6. Pritožbeno stališče, da je prva toženka odgovorna za škodni dogodek, ker ni dokazala (s stopnjo prepričanja), da je bil pokrov jaška res odtujen in da se je to zgodilo neposredno pred škodnim dogodkom, ne vzdrži. Prvostopenjsko sodišče je te okoliščine ugotavljalo na podlagi izpovedi dveh policistov, ki sta obravnavala nezgodo in bila poklicana na kraj dogodka ter na podlagi izpovedi tožnika. Na tej podlagi je utemeljen zaključek sodbe, da je bil pokrov jaška odtujen krajši čas pred škodnim dogodkom in da je bila prva toženka o tem obveščena šele po tem, ko so odprtino tudi zavarovali. Kaj bi morala v teh okoliščinah storiti zavarovanka tožene stranke oz. kaj naj bi opustila, tožeča stranka ne pove, ampak v pritožbi le vztraja, da tožnik ni mogel videti odprtega jaška in ga ni mogel pričakovati, prva toženka pa bi morala dogodek preprečiti. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da bi bila pretirana, neživljenjska zahteva, da bi morala zavarovanka tožene stranke vsak trenutek preverjati stanje jaškov na cestah in poteh, ki jih je dolžna vzdrževati, četudi je dolžna ravnati pri tem s profesionalno skrbnostjo. Do škodnega dogodka je očitno prišlo po naključju, za katerega pa prva tožena stranka ne odgovarja.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (131. člen OZ), pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi uveljavljanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 508/2014
• VSL sodba II Cp 2484/2015
• VSL sodba II Cp 4306/2009