VSL Sklep II Cp 1227/2017

Jedro

Občna seja Vrhovnega sodišča RS sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov, tako sprejeta pravna mnenja pa so obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Vrhovno sodišče RS je v razlogih navedenega načelnega pravnega mnenja navedlo, da je njegov namen v poenotenju sodne prakse glede določitve trenutka, kdaj začnejo teči roki za vložitev tožb oziroma pravnih sredstev v sodnih postopkih, ko stranka pisanja ne prevzame. Za tak primer je ta trenutek določen s fikcijo vročitve, ki pomeni, da se šteje, da je pisanje stranki vročeno, ko preteče predpisani rok od trenutka, ko ji je v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko na pošti dvigne pisanje. Z nastopom fikcije vročitve se torej šteje, da je bilo stranki pisanje vročeno, čeprav ji dejansko ni bilo vročeno. Zato je vseeno ali fikcija vročitve nastopi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan ali drug dela prost dan. Ni namreč sporno, da rok za vložitev pravnega sredstva v sodnem postopku začne teči tudi na tak dan, kar smiselno izhaja iz 111. člena ZPP, ki v drugem odstavku določa, da "če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo tožeče stranke kot prepozno, potem, ko je ugotovilo, da je nastopila fikcija vročitve sodbe sodišča druge stopnje 12. 11. 2016, kar pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev revizije iztekel 12. 12. 2016, tožnik pa je vložil revizijo 13. 12. 2016, torej prepozno.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je bila dne 12. 11. 2016, ko se je iztekel 15-dnevni rok za dvig pisanja (sodbe pritožbenega sodišča), sobota, zato se je rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika 14. 11. 2016. To je bil tudi dan, ko je tožnik v svoj nabiralnik dejansko prejel pisanje. 30-dnevni rok za vložitev revizije se je torej iztekel 14. 12. 2016 in ne 12. 12. 2016, kot navaja sodišče. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, ki ga je sprejelo na občni seji 14. 1. 2015, ki pa je po njegovem mnenju v nasprotju z ZPP in v nasprotju z Ustavo RS. Kršena mu je bila pravica enakosti pred zakonom, saj od uveljavitve spornega načelnega pravnega mnenja ni več obravnavan enako kot stranke, ki se jim rok iz četrtega odstavka 142. člena izteče na delovni dan, ko v zvezi s tem lahko še kaj ukrenejo. To pomeni neenakost tudi pri dolžini rokov, ki so vezani na vročitev. Namen zakonodajalca pri sprejemu določila iz četrtega odstavka 111. člena ZPP je bil v tem, da se strankam omogoči aktivno delovanje v zadevi tudi na zadnji dan roka, zato naj se ta ne izteče na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan. Pred spornim načelnim pravnim mnenjem se je določilo četrtega odstavka 111. člena ZPP uporabljalo tudi za rok iz drugega odstavka 142. člena ZPP. Taka je bila tudi sodna praksa. Ni podlage za razlikovanje med strankama, če se je eni rok iz drugega odstavka 142. člena ZPP iztekel pred 14. 1. 2015 (dan sprejema načelnega pravnega mnenje) in med stranko, ki se ji je rok iztekel po omenjenem datumu. Za enakost pred zakonom je pomembna tudi seznanjenost oz. možnost seznanitve s predpisi. Če so stranke glede začetka teka roka brez pravne podlage obravnavane različno, njihove pravice niso varovane enako. Pravice stranke, ki ji rok za opravo nekega dejanja ali uveljavitev pravice prične teči, ko pisanja niti še ne more dobiti v roke, ali ko v zvezi s tem ne more ničesar postoriti, ker gre za nedeljo ali praznik, pač niso enako varovane kot pravice stranke, ki ji je rok za opravo nekega dejanja začel teči na delovni dan. Navaja še, da pravilo iz četrtega odstavka 111. člena ZPP velja za vse roke po ZPP, zato rok iz četrtega odstavka 142. člena ZPP pri tem ni izjema. Opozarja tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 486/2015 v kateri je odstopilo od omenjenega načelnega pravnega mnenja in opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki se je do obravnavanega problema opredelilo v zadevi U-I-164/15-6 (pravilno Up 164/15).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz spisa izhaja, da je bila tožnikovemu pooblaščencu - odvetniku poskušana vročitev odločbe pritožbenega sodišča. Ker osebna vročitev ni bila možna, se je ta opravila tako, da je vročevalec pisanje izročil pošti v kraju naslovnika, v njegovem hišnem oziroma v izpostavljenem predalčniku pa pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti (tretji odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem primeru se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Ker pa naslovnik pisanja ni dvignil v 15. dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, torej 12. 11. 2016 (navedenega dne je bila sobota). 14. 11. 2016 (ponedeljek) je vročevalec pustil pisanje v naslovnikovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku (četrti odstavek 142. člena ZPP).

5. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se šteje vročitev za opravljeno (fikcija vročitve) 12. 11. 2016 in da je zato treba šteti, da je 30-dnevni rok za vložitev revizije začel teči 13. 11. 2016. Ker je bila 12. 11. 2016 sobota je treba po njegovem mnenju in ob upoštevanju četrtega odstavka 111. člena ZPP šteti, da je bila vročitev opravljena prvi prihodnji delavnik oziroma 14. 11. 2016. S takšno razlago problematizira načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto na občni seji 14. 1. 2015 z naslednjo vsebino: "Pri izteku roka iz četrtega odstavka 87. člena ZUP in četrtega odstavka 142. člena ZPP se določbi drugega odstavka 101. člena ZUP in četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva."

6. Občna seja Vrhovnega sodišča RS sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov, tako sprejeta pravna mnenja pa so obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji (110. člena Zakona o sodiščih, ZS). Vrhovno sodišče RS je v razlogih navedenega načelnega pravnega mnenja navedlo, da je njegov namen v poenotenju sodne prakse glede določitve trenutka, kdaj začnejo teči roki za vložitev tožb oziroma pravnih sredstev v sodnih postopkih, ko stranka pisanja ne prevzame. Za tak primer je ta trenutek določen s fikcijo vročitve, ki pomeni, da se šteje, da je pisanje stranki vročeno, ko preteče predpisani rok od trenutka, ko ji je v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko na pošti dvigne pisanje. Z nastopom fikcije vročitve se torej šteje, da je bilo stranki pisanje vročeno, čeprav ji dejansko ni bilo vročeno¹. Zato je vseeno ali fikcija vročitve nastopi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan ali drug dela prost dan. Ni namreč sporno, da rok za vložitev pravnega sredstva v sodnem postopku začne teči tudi na tak dan, kar smiselno izhaja iz 111. člena ZPP, ki v drugem odstavku določa, da "če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan". To pomeni, da je v obravnavani zadevi rok za vložitev revizije začel teči 13. 11. 2012.

7. Tožnik prereka omenjeno načelno pravno mnenje tudi z ustavno pravnimi argumenti in sicer s sklicevanjem na ustavno pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pri tem pa izpostavlja tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-164/15. Ustavno sodišče RS je v omenjeni odločbi zavzelo stališče, da se načelo zaupanja v pravo v sodnih postopkih izraža kot zahteva po enakem obravnavanju strank v vsebinsko podobnih primerih. Ta pravica pa ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati. To terja načelo prilagajanja prava družbenim razmeram. Pri uporabi nove oz. spremenjene sodne prakse mora sodišče, ko odloča, ali jo bo uporabilo v konkretnem primeru, poiskati ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oz. prilagajanju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS, je pritožnik vložil pritožbo pred spremembo sodne prakse z omenjenim načelnim pravnim mnenjem glede izteka roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP. Spremenjena sodna praksa zato ni mogla biti razumno predvidljiva. Drugače je v obravnavanem primeru, ko je bilo omenjeno načelno pravno mnenje sprejeto skoraj dve leti (23 mesecev) pred potekom roka za vložitev revizije in je bila zato nova sodna praksa, ki jo je Vrhovno sodišče RS sporočilo javnosti s sprejemom načelnega pravnega mnenja občne seje, razumno predvidljiva.

8. Tožnikova pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato je bilo treba zavrniti in potrdi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnik napačno (fiktivni) trenutek vročitve enači z dejanskim prejemom pisanja, ko se torej naslovnik seznani s samim pisanjem in ko, kot navaja v pritožbi, "v zvezi s tem lahko še kaj ukrene."

Datum zadnje spremembe:

29.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 699/2018
• VSM Sklep II Ip 740/2021
• VSC Sklep I Ip 423/2020