VSL Sodba I Cp 477/2017

Jedro

Položaj odvetnika v vlogi priče za svojo (nekdanjo) stranko je kršitev etičnih, ne procesnih pravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke naj krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožničine zahtevke, in sicer 1. za ugotovitev, da je prodajna pogodba za nepremičnini z ID znakom X. in Y. z dne 22. 10. 2007 med pok. A. A. in tretjo toženko nična oz. neučinkovita ter da je bila pogodba za isto nepremičnino veljavno sklenjena med pok. P. A. in tretjo toženko, 2. za ugotovitev, da navedeni nepremičnini ne sodita v zapuščino po pok. A. A., 3. za ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na A. A. za ti dve nepremičnini neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, 4. da je dolžna tretja toženka tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo, sicer jo bo nadomestila sodba, ter 5. da toženci povrnejo njene pravdne stroške (I.). Tožnici je sodišče naložilo, da povrne prvima dvema tožencema 2.851,88 EUR, tretji toženki pa 2.729,69 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Izpodbijana odločitev sodišča temelji na zaključku, da pri prodaji pok. A. A. ni šlo za navidezen posel, pač pa le posel z navideznim (slamnatim) kupcem, kar je bil pok. P. A., in da to na veljavnost prodaje A. A. ne vpliva.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da ni zaslišalo dr. F. F., odvetnice, ki ji je tretja toženka tik pred vložitvijo tožbe povedala, da se je za vse v zvezi z nakupom dogovarjala s P. A. S tem, pravi, ji je sodišče odvzelo možnost, da svoje trditve dokaže. Navaja, da ravnanje njene odvetnice pred vložitvijo tožbe ni bilo nič nenavadno, saj še ni vedela, da bo tožba potrebna. Odvetnica naj tako ne bi bila neverodostojna, čeprav je vložila tožbo in ni odpovedala pooblastila takoj po prejemu odgovora oz. bi sodišče o njeni verodostojnosti lahko sklepalo šele po tem, ko bi jo zaslišalo. Očita, da tudi drugih dokazov, ki jih je predlagala, sodišče ni izvedlo, in sicer ni zaslišalo C. C., Č. Č. in D. D. ter ni opravilo poizvedb o prometu na računu tretje toženke. Predlaga, da se zaradi sprejete ocene zadeva v novem sojenju dodeli drugi sodnici.

3. Na pritožbo so vsi toženci odgovorili, predlagali njeno zavrnitev ter opredelili svoje pritožbene stroške. Vsi podobno navajajo, da je bilo odločilno, kar je povedala tretja toženka sama, ki je poleg priče E. E., ki je potrdil njeno izpoved, nepristranska glede razprtij v družini A.

4. Tožeča stranka je pritožbo še dopolnila, vendar je to storila po izteku pritožbenega roka (z vlogo 15. 3. 2017, prvostopenjsko sodbo, zoper katero je rok za pritožbo 15 dni, je prejela 29. 12. 2016), zato te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Ključno sporno dejstvo v obravnavani pravdi je bilo vprašanje, ali je tretja toženka pri prodaji svojih nepremičnin, ki so zdaj predmet zahtevka, vedela, da je njihov resnični kupec P. A. in ne A. A. ter da je soglašala, da se pogodba sklene z navideznim kupcem, da je torej soglašala o navideznosti prodaje A. A. Samo v tem primeru bi bila prodaja A. A. neveljavna, kot to pravilno pojasni sodišče prve stopnje (1. odst. 50. čl. Obligacijskega zakonika).¹

8. Sodišče je ugotovilo, da je odgovor na to vprašanje negativen, da tretja toženka ni vedela in ni soglašala, da pogodbo sklepa s P. A. in ne z A. A. Ocenilo je, da tožnici ni uspelo dokazati nasprotnega.

9. Do tega zaključka je sodišče prve stopnje res prišlo, ne da bi zaslišalo odvetnico dr. F. F., ki jo je za pričo predlagala tožeča stranka; ta naj bi povedala, da ji je tretja toženka, ko je F. F. še zastopala tožnico, povedala, da se je o vsem dogovarjala s P. A. Na prvi pogled gre res za nedopustno zavrnitev dokaza zaradi nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene. A ni tako. Ne gre za to, da bi se odvetnici dr. F. F. kot priči v stvari njene nekdanje stranke v naprej a priori odreklo verodostojnost, čeravno je položaj odvetnika v vlogi priče kršitev etičnih,² (ne procesnih) pravil. Ta priča bi povedala samo, kar naj bi ji tretja toženka povedala o nekem dokazno pomembnem dejstvu. Dokazovala bi torej le, da ji je ta res to rekla in ne, da je v resnici tako tudi bilo. Gre torej le za posreden dokaz, za indic, ne za dokaz o dejstvu samem, ki glede na pravkar pojasnjeno oz. glede na okoliščine ne bi mogel biti dovolj močan, da bila njegova posledica drugačna dokazna ocena sodišča. To se je namreč o volji in vedenju toženke, s kom je sklepala prodajno pogodbo, prepričalo na podlagi tega, kar je izjavila, in kar ni sporno (pogodba z A. A.), v povezavi s tem, kar je sama povedala, da je želela izjaviti (skleniti pogodbo z A. A.).³

10. Druge priče, katerih opustitev zaslišanja še očita tožnica,C. C., Č. Č. in D. D., so bile predlagane v zvezi s trditvijo, da naj bi vedele, da pok. P. A. kupuje hišo v Š., kar pa je glede na to, da je ključna ugotovitev, da tega ni vedela oz. s tem ni soglašala prodajalka, nerelevantno in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ekonomično in racionalno, ko je te dokazne predloge zavrnilo. Za dokazovanje resnične volje tretje toženke, da sklepa pogodbo z navideznim kupcem, bi bil prav tako nerelevanten dokaz s poizvedbami na njenem računu. Četudi bi kupnino res poravnal P. A. (za kar poizvedba na bančnem računu sicer tudi ni dokaz, pač pa indic), to še ne bi dokazovalo, da je bil tudi resnični, pravi kupec on in da se je tretja toženka strinjala, da se z A. A. pogodba sklene le navidez.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe ter glede na obrazložitve odgovorov pa tudi ti niso bili potrebni, zato naj stroške zanj trpijo toženci sami (155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Glej razloge in sodno prakso, ki jo sodišče prve stopnje navaja v tč. 7 na str. 6 in 7 svoje sodbe.
² Kodeks odvetniške etike, čl. 17, kot to navaja že sodišče prve stopnje.
³ Glej J. Zobec, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana, 2006,2. knjiga str. 358.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 963/2007
• VSK Sodba I Cp 948/2015
• Sodba I Ips 175/99