VSL Sodba II Cp 1279/2017

Jedro

V času vložitve tožbe, s katero je bil postavljen le denarni zahtevek, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje zgolj dajatveni, zato tožnice, ki je zahtevek prilagodila kasneje, ne more zadeti sankcija prekluzije.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki sami krijeta pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se kupnina, določena v prodajni pogodbi, sklenjeni dne 16. 2. 2005, za nepremičnino ID znak X. s pripadajočimi deli, parkirnima mestoma in shrambo, zniža za znesek 1.819,97 EUR. Toženki je na račun tožnika poleg plačila kupnine naložilo tudi plačilo vtoževanih stroškov v skupni višini 4.239,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je na račun tožnice naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 555,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni pritožbi graja odločitev o plačilu obresti za predplačilo kupnine. Poudarja, da kot javni sklad ni zavezan za plačilo tovrstnih obresti, kar izhaja tudi iz 91. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES). Nasprotuje tudi povrnitvi stroškov za priklop na električno omrežje, saj bi za priključitev stanovanja in ureditev dostopa na električno omrežje moral poskrbeti končni kupec. Ker iz prodajne pogodbe ne izhaja, da te stroške nosi prodajalec, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

3. Glede zahtevka za znižanje kupnine vztraja na stališču, da bi tožnik moral ustrezen oblikovalni zahtevek podati že ob vložitvi tožbe. Meni, da je jamčevalni zahtevek tudi sicer podan prepozno v smislu določbe 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Poudarja, da sprememba sodne prakse ne more vplivati na pravila o prekluziji, ki so vkoreninjena v pravni red in ostajajo enaka, ne glede na spremembo sodne prakse. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za znižanje kupnine zaradi manjkajočega bideja sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Bide je bil namreč v načrtu vrisan zgolj informativno, za njegovo vgradnjo pa je bilo potrebno dodatno plačilo. Ker sodišče ni zaslišalo priče D. P., je ostalo dejansko stanje glede načina vgradnje vhodnih vrat nepopolno ugotovljeno. Poudarja, da tožnica v tem delu ni podala pravočasnih trditev, zato bi jo morale zadeti posledice prekluzije. Tudi sicer meni, da izvedenec ni opravil svojega dela, saj vhodnih vrat ni ustrezno pregledal. Ker tožnik ni trdil, da bi se naj na enak način vgrajevala vsa vrata v naselju, je sodišče v tem delu odločalo mimo trditvene podlage, slednje pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede zahtevka zaradi odsotnosti zunanjih senčil poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bilo za objekt podeljeno uporabno dovoljenje. Tudi sicer bi sodišče moralo izhajati iz Pravilnika o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije, ki določa, da steklene površine, ki so zasenčene z naravno ali umetno oviro, ne potrebujejo zunanje zaščite proti sončnemu sevanju. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu neutemeljeno odstopilo od ugotovitev izvedenke V. M. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

O zavrnitvi obresti od predplačila

6. Stališče sodišča prve stopnje, da določba 91. člena ZVKSES ne izključuje uporabe prvega odstavka 41. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot), je pravilno.¹ Da je razlaga zakona, za katerega se zavzema toženec napačna, je nenazadnje poudarilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Dor 265/2013 s 17. 10. 2013. Drži sicer, da 92. člen ZVKSES izključuje uporabo ZVPot, vendar le pod pogojem, da prodajalec zagotovi skrbniške storitve na podlagi pogodbe o oblikovanju skrbniškega računa, kar pa v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano. Pritožbeno sodišče se v tem delu (v izogib ponavljanju) sklicuje na materialnopravne ugotovitve iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pritožbene očitke glede zmotne uporabe materialnega prava pa v celoti zavrača.

O povrnitvi stroška za priklop na električno omrežje

7. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačila stroškov za priklop na električno omrežje. V skladu s 10. členom ZVKSES prodajalec razen plačila kupnine od kupca ni upravičen zahtevati plačila nikakršnih stroškov, zato stroške priklopa na električno omrežje nosi prodajalec. Le ta je tisti, ki se je zavezal zagotoviti vseljiv in uporaben objekt, kar po prepričanju pritožbenega sodišča vključuje tudi priključitev na električno in vodovodno omrežje. Pritožbeni očitki, ki trdijo nasprotno, so zato neutemeljeni.

O zahtevku za znižanje kupnine

8. Tožnica kot kupka stanovanja na ulici Y. uveljavlja jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZVKSES. Čeprav oblikovalni tožbeni zahtevek ni bil postavljen že ob vložitvi tožbe, temveč šele kasneje, tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnice ne more zadeti sankcija prekluzije. V času vložitve tožbe, s katero je bil postavljen le denarni zahtevek, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje zgolj dajatveni. Vrhovno sodišče je nato šele v sodbi II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 zavzelo stališče, da dajatveni zahtevek lahko temelji zgolj na predhodno uspešno uveljavljenem oblikovalnem zahtevku, pri čemer zaradi takšne spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. Sodna praksa se je tako že postavila na stališče, da bi bila zavrnitev takšnih zahtevkov iz razloga prekluzije, nedopusten poseg v ustavno pravico tožnikov do enakega sodnega varstva², kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Zmotno je nadalje stališče pritožbe, da je tožbeni zahtevek v smislu določbe 480. člena OZ podan prepozno, saj je bil zahtevek postavljen že leta 2007, kasneje pa ga je tožnica zgolj prilagodila spremenjeni sodni praksi.

9. Med pravdnima strankama so po pritožbi sporni še zahtevki za znižanje kupnine zaradi manjkajočega bideja, napačno vgrajenih vhodnih vrat in manjkajočih zunanjih senčil.

Glede zahtevka za znižanje kupnine zaradi manjkajočega bideja

10. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da bide predstavlja sanitarno keramiko in je kot tak glede na predložen tloris kopalnice, del pogodbenega razmerja. Iz tlorisa kopalnice, ki je bila priloga prodajne pogodbe, namreč izrecno izhaja, da so informativno izrisani vsi elementi (npr. postelja, omare, itd.), razen sanitarne opreme, med katero nedvomno sodi tudi bide. Slednjega je bila tako dolžna toženka vgraditi glede na sama določila pogodbe in kot tak ne bi smel biti predmet dodanih doplačil s strani tožnice.

Glede vgradnje vhodnih vrat

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni pravočasno podala vseh trditev glede uveljavljanja znižanja kupnine zaradi neustreznih vhodnih vrat. Da podboj vhodnih vrat ni bil pravilno vgrajen, je tako tožnik navajal že v tožbi, po pridobljenem izvedenskem mnenju pa je svoje trditve in višino nastale škode zgolj dodatno specificiral, kar je v smislu določbe 286. člena ZPP pravočasno. Neutemeljeni so nadalje tudi očitki o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče se je pri ugotavljanju ustreznosti vhodnih vrat utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca za gradbeno stroko A. G., ki je ugotovil, da bi se v skladu s projektno dokumentacijo pri vgradnji vrat v betonske zidove morali namestiti kovinski slepi naboji. Izvedenec je pri izdelavi mnenja izhajal iz konkretnih vrat, opozoril pa je tudi na možnost, da vrata niso požarno varna, pri čemer je izhajal iz izkušenj, ki so jih v istem naselju imeli drugi kupci stanovanj. Sodišče v tem delu ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je ugotovilo, da odprava pomanjkljivosti pri vgradnji podbojev istočasno omogoča tudi odpravo pomanjkljivosti glede (morebitne) požarne nevarnosti. Da vgradnja vrat v konkretnem primeru ni ustrezala dogovorjeni, je sodišče obrazložilo, sklicujoč se na dopis podizvajalca D., d. o. o., iz katerega izhaja, da se slepi kovinski podboji niso vgrajevali. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bilo na takšen način dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno in dodatno zaslišanje zaposlenega pri družbi D., d. o. o., ni bilo potrebno.

Glede manjkajočih zunanjih senčil

12. Sodba vsebuje dejansko ugotovitev, da bi morala biti pri projektni dokumentaciji, ki je sestavni del pogodbe, nameščena zunanja senčila na vse steklene površine, zato niso pomembne določbe Pravilnika o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije, ki obvezno zasenčenost predvidevajo zgolj za najbolj osončene predele stavbe. Relevantno pravo med strankama so namreč določila pogodbe. Ob dejstvu, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila vgradnja senčil pogodbeno dogovorjena, toženec ne more uspeti s trditvami, da je bilo stanovanje tehnično popolno, saj je bilo zanj izdano uporabno dovoljenje. Sodba sodišča prve stopnje je zato pravilna tudi v tem delu.

13. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k odločanju pritožbenega sodišča. Takšni stroški tako niso bili potrebni in jih sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v vzorčni zadevi II Cp 3752/2011 s 24. 1. 2012.
² Primerjaj npr. judikate Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3391/2014 in I Cp 327/2016 ter Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2014 in II Ips 276/2014.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 327/2016
• VSL sodba II Cp 2601/2016
• VSL sodba II Cp 2091/2016