VSL Sodba in sklep II Cp 1154/2017

Jedro

Ker je sodbo na podlagi pripoznave v postopku v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb postopka, višje sodišče drugih pritožbenih navedb glede napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni presojalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sodbo na podlagi pripoznave in sklepom je sodišče prvemu, drugemu in tretjemu tožencu naložilo, da morajo tožeči stranki plačati 448,30 EUR; tožbo z zahtevkom za plačilo 448,30 EUR zoper četrto toženko pa je zavrglo. Razsodilo je še, da morajo toženci nerazdelno plačati tožeči stranki 1.551,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 ter 450,59 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper tako sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožujejo vsi štirje toženci. Predlagajo spremembo ali vsaj razveljavitev odločbe.

Navajajo, da jim tožba ni bila pravilno vročena, saj je bila vročena na naslovu, kjer so prvo, drugo in tretje toženi zaposleni in kjer ima četrta toženka sedež, ne pa na naslovu stalnega prebivališča. Zaradi tega je tudi odgovor na tožbo z 18. 4. 2016 pravočasen in sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sodbe na podlagi pripoznave.

Pritožniki še menijo, da sta tožba in sodba nesklepčni, saj predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane, prav tako pa zahtevek nasprotuje prisilnim predpisom in morali. Tožeča stranka se namreč ne bi smela ukvarjati s to dejavnostjo, kar je v nasprotju z določbami Zakona o odvetništvu. Pritožniki ugovarjajo, da je bilo o zahtevku že pravnomočno. Zanikajo tudi nastanek poslovne škode, česar tožeča stranka ni dokazala. Uveljavljajo bistvene kršitve določb ZPP iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena in kršitev določbe 3. odstavka 3. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj tožeča stranka zahteva plačilo 1.999,30 EUR. V skladu s 453. a členom ZPP, se šteje, da tožena stranka, ki ji je bila tožba (v postopku v sporu majhne vrednosti) pravilno vročena in ne odgovori nanjo, pripoznava tožbeni zahtevek. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Na takšno posledico je treba toženo stranko ob vročitvi tožbe opozoriti. Ovira za izdajo take sodbe je, če zahtevek nasprotuje določbi 3. odstavka 3. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba tožencem pravilno vročena. Res je, da sodišče tožbe ni vročalo na naslovu stalnega prebivališča, ampak na sedežu četrte toženke - delodajalca, pri katerem so prvi, drugi in tretji toženec zaposleni (kar sami izrecno priznavajo), a v skladu z 2. odstavkom 139. člena ZPP se lahko vroča v stanovanju ali pa na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je tožbo na način iz 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP vročalo na naslovu četrte toženke. Iz podatkov v spisu (obvestila sodišču o opravljeni vročitvi na vročilnicah z rednimi številkami 11, 12, 13 in 14) izhaja, da je bilo obvestilo puščeno na vratih četrte toženke 24. 3. 2016. Od tega dne dalje je tekel petnajstdnevni rok, v katerem bi lahko toženci pisanje dvignili. Ta rok je potekel 8. 4. 2016 in s tem je nastopila tudi fikcija vročitve tožbe. Ker pisanja niso dvignili in ker na naslovu ni hišnega predalčnika, se je pisanje vrnilo sodišču, kar pa za sam postopek vročanja niti ni bistveno, saj na fikcijo vročitve morebitna kasnejša dejanska vročitev ne vpliva.¹ Od 8. 4. 2016 dalje je tekel osemdnevni rok za vložitev odgovora na tožbo (na katerega so bili toženci izrecno opozorjeni v pozivu, naj odgovorijo na tožbo; prav tako pa so bili v istem pozivu opozorjeni tudi na posledico iz 354. a člena ZPP; list. št. 26), ki je iztekel 18. 4. 2016. Toženci so odgovor na tožbo podali 19. 4. 2016² (in ne 18. 4. 2016 kot zmotno navajajo v pritožbi), torej dan prepozno. Vse to je pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7. Ker je bil odgovor na tožbo prepozen, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Pri tem je zahtevek materialnopravno presodilo tudi v okviru 3. odstavka 3. člena ZPP³ in pravilno ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Pritožbeni očitki so v tem delu neutemeljeni. Zmotno je prepričanje tožencev, ki se pri tem sklicujejo na ZOdv, da se tožeča stranka s svojo dejavnostjo ukvarja nezakonito, saj jo lahko opravljajo le odvetniki. Tožeča stranka se ne ukvarja z zastopanjem pred sodišči.

8. Sodba na podlagi pripoznave je tako bila v skladu z določbo 453. a člena ZPP in ob upoštevanju 316. člena ZPP pravilno izdana. Tako sodbo pa se lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP,⁴ na kar so bili toženci opozorjeni v zadnjem odstavku pravnega pouka sodbe.

9. Toženci v pritožbi smiselno zatrjujejo kršitve iz 6., 12., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na očitke o kršitvi iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je bilo odgovorjeno zgoraj.

10. Pritožniki navajajo, da je bilo o delu zahtevka pravnomočno razsojeno s sklepom o izvršbi VL 71194/2015 z 11. 6. 2015, ki je postal pravnomočen 1. 7. 2015. Pritožniki imajo prav, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi to že upoštevalo in tožbo v tem delu (pravilno) zavrglo, kot izhaja iz II. točke izreka in 7. točke obrazložitve izpodbijane odločbe.

11. Kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožniki niti ne konkretizirajo, višje sodišče ni našlo. Sodba na podlagi pripoznave namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, vsebuje jasne in razumljive ter zadostne razloge, ki si logično sledijo, zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov pa se niti ni presojalo, saj je prišlo do fikcije pripoznave zahtevka. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje opravilo materialnopravno presojo le v luči 3. odstavka 3. člena ZPP.

12. Ker je sodbo na podlagi pripoznave v postopku v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP kot to določa tretji odstavek 338. člena ZPP, višje sodišče drugih pritožbenih navedb glede napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni presojalo.

13. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tiste kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato pritožbene stroške krijejo sami (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnice glede na naravo postopka k odločitvi višjega sodišča ni mogel v ničemer pripomoči, zato te stroške krije sama (1. odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. sklep VSL II Ip 1729/2016 s 7. 7. 2016.
² Tega dne je bil oddan priporočeno na pošto, kar je razvidno iz ovojnice, spete k list. št. 37 v spisu.
³ Prim. N. Betteto, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, strani 718 in 719.
⁴ Prim. sodbo VSL I Cp 54/2017 z dne 13. 3. 2017.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 838/2017
• VDSS Sodba Pdp 566/2017
• VDSS sodba Pdp 845/2014