VSL Sodba in sklep II Cp 348/2017

Jedro

Pravilno in v sodni praksi že uveljavljeno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da mora biti za sklenitev (in odpoved) pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe z več vhodi, ki ima eno ID številko in je etažna lastnina ustanovljena na celotni stavbi, doseženo kvalificirano soglasje večine po (vseh) solastniških deležih in ne zadošča večina v posameznem vhodu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164742/2015 z dne 28. 12. 2015 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila toženka. Najprej navaja, da ni res, da ni ugovarjala trditveni podlagi tožeče stranke v smeri, da tožeča stranka nikoli ni bila upravnik stavbe na naslovu B. trg 1 in 2 v L. To je izrecno ugovarjala že v prvi pripravljalni vlogi, ko je tožeči stranki očitala, da prihaja do bistvenega protislovja, ko sicer tudi sama navaja, da je vpisana v register pri X. za stavbo na naslovu B. trg 1, in da vpis v register stavb pri JSS MOL za stavbe na naslovu B. trg 1, pa za družbo V. d. o. o. na podlagi pogodbe z dne 15. 7. 2014, ni možen, ker predstavlja stavba z ID 000, stavbo z naslovom B. trg 1 in 2 (torej dva vhoda, pri čemer niti tožeča stranka niti V. d. o. o., nista bili upravnik stavbe na naslovu B. trg 2). Pritožnica se nadalje sprašuje, zakaj je tožeča stranka upravljala samo z vhodom B. trg 1, ter z etažnimi lastniki tega vhoda imela tudi sklenjeno pogodbo o upravljanju, nikoli pa ni imela sklenjene pogodbe o upravljanju tudi za vhod B. trg 2. Etažni lastniki vhoda B. trg 2 pogodbe sploh ne morejo odpovedati, ker je niso sklenili. Po argumentaciji izpodbijane sodbe bi bili tudi etažni lastniki vhoda B. trg 1 sami, premalo, da bi lahko bila odpoved pogodbe o upravljanju zakonita. Izpodbijana sodba napačno ugotavlja dejansko stanje in tudi napačno uporablja materialno pravo v smeri, da toženka ni izpodbijala navedb tožeče stranke in s tem vzdržuje protizakonito stanje, ko se tožeči stranki priznava status upravnika na delu stavbe ID na vhodu B. trg 1, čeprav je večina etažnih lastnikov v tem vhodu odpovedala pogodbo o upravljanju tožeči stranki. Tudi sama tožeča stranka je v postopku N 65/2015 navedla, da so ji etažni lastniki stavbe B. trg 1 odpovedali pogodbo o upravljanju, ki je zato prenehala s posli upravljanja na tem vhodu in toženim strankam prenakazala sredstva rezervnega sklada. Argumentacija izpodbijane sodbe je zato celo v nasprotju s samo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke in tudi zato nepravilna. Poleg tega sodišča ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj v izpodbijani sodbi manjka ugotovitev o pravnorelevantnih dejstvih in se je zato ne da preizkusiti. Tožeča stranka svojega zahtevka ni zadostno obrazložila, saj kljub izrecnim ugovorom toženke ni opredelila vrste in višine stroškov po posameznih postavkah in se le sklicevala na razdelilnike. Dejanskih navedb tožeče stranke tako ne morejo nadomestiti predloženi razdelilniki stroškov (7. in 212. člen ZPP), iz katerih ni razviden delež od celote, ki odpade na toženko, niti ni razviden kriterij oziroma ključ delitve stroškov za vsako posamezno postavko, zato toženka stranka ne more vedeti, ali je vtoževani obračun pravilen. Pretirana strogost, kot jo uveljavlja izpodbijana sodba v razmerju do pritožnika brez utemeljenega razloga vzpostavlja neravnovesje med pravdnima strankama in tako krši 22. člen Ustave. Sodišče ni ocenilo dejstva, da so etažni lastniki stavbe B. trg 1 dne 22. 11. 2013 sprejeli sklep, da mora tožeča stranka pred izdajo mesečnega obračuna stroškov le-te dati na vpogled predsednici nadzornega odbora J.S. skupaj s pogodbami, delovnimi izkazi, naročili in podobno in šele po njeni odobritvi izdelati mesečni obračun stroškov. Ta sklep je bil sprejet z večino etažnih lastnikov, tožeča stranka pa tako ni nikoli ravnala, kar je med drugim botrovalo odpovedi pogodbe o upravljanju. Že zato so razdelilniki izdani v nasprotju z veljavnimi predpisi, poleg tega iz njih ni mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka dejansko plačala dobaviteljem. Tožeča stranka ni ugovarjala, da z dnem 1. 9. 2014 tudi dejansko ni več upravljala storitev upravljanja. Glede na to ne more iti niti za gestijo, niti za poslovodstvo brez naročila. Z odpovedjo pogodbe o upravljanju so etažni lastniki dela stavbe ID prepovedali tožeči stranki nadaljnjo opravljanje poslov upravljanja. Gestor bi moral o tem, da opravlja tuj posel, obvestiti toženo stranko. Dobavitelji so vse račune izstavljali novemu upravniku in le-ta jih je razdeljeval naprej etažnim lastnikom in so vse nastale stroške za obdobje po 1. 9. 2014 neposredno plačevali novemu upravniku.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne razloge, ki v celoti omogočajo njen preizkus, zato pritožbeni očitek kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pravilno in v sodni praksi že uveljavljeno¹ je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da mora biti za sklenitev (in odpoved) pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe z več vhodi, ki ima eno ID številko in je etažna lastnina ustanovljena na celotni stavbi, doseženo kvalificirano soglasje večine po (vseh) solastniških deležih in ne zadošča večina v posameznem vhodu. Navedeno pomeni, da tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo v tej pravdi lahko utemeljuje na podlagi pogodbe o opravljanju upravniških storitev iz leta 2007, na podlagi katere je tudi (še vedno) vpisana v register upravnikov pri X. kot upravnik na naslovu (toženke) B. trg 1.

7. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, in ki izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zahtevek za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja utemeljen, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje. Toženka z uveljavljanjem, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za uveljavljanje svojega zahtevka in da dejanskih navedb ne morejo nadomestiti predloženi razdelilniki, uveljavlja postopkovne kršitve določb 7. in 212. člena ZPP, ki imajo naravo relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v predmetnem sporu predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato ta pritožbena uveljavljanja ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Enako velja za pritožbeni očitek pomanjkljive dokazne ocene.

8. Glede na dejanski zaključek sodišča prve stopnje (ki tudi ne more biti predmet pritožbene presoje), da je tožeča stranka vse sporne račune plačala dobaviteljem iz svojih sredstev, tudi pritožbena trditev, da je tožeča stranka prenehala s posli upravljanja, ne more biti utemeljena. Ob tem je treba še dodati, da toženka ni trdila, da bi iste stroške dobaviteljem poravnala (tudi) V. d .o. o..

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

10. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (sedmi odstavek 163. člena ZPP), v katerem je toženki naložilo, da mora v osmih dneh plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

11. V pritožbi zoper sklep tožena stranka ponavlja (delno tudi širi) trditve iz pritožbe zoper sodbo in s tem nasprotuje odločitvi o stroških po načelu uspeha v pravdi. Meni, da je pritožba potrebna, ker bo potekel paricijski rok za plačilo pravdnih stroškov po izpodbijanem sklepu, še preden bo pritožbeno sodišče odločilo o vloženi pritožbi.

12. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Glede na to, da toženka v pritožbi navaja v bistvenem enake razloge kot v pritožbi zoper sodbo, se tudi pritožbeno sodišče sklicuje na prej navedene razloge (6.- 8. točka obrazložitve). Glede odločitve o stroških postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Morebitne nepotrebnosti stroškov (155. člen ZPP) pritožnica ne zatrjuje in tudi same odmere (višine) stroškov ne izpodbija.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj tudi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1531/2014 z dne 5. 11. 2014 in I Cp 3025/2015 z dne 25. 1. 2016 ter sodbo Upravnega sodišča I U 1697/2014 z dne 17. 8. 2016.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 840/2017
• VSL Sodba II Cpg 995/2017
• VSL sodba II Cp 4086/2009