VSL Sklep I Cp 1370/2017

Jedro

Sodni depozit je po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1 predpogoj, ko teče postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 in se ta postopek šteje za nujnega, če je izkazana javna korist, kar ugotavlja upravni organ. Ko predlagatelj pri sodišču v hrambo položi znesek, kot ga določa zakon, se šteje, da so izpolnjeni pogoji za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagatelja in dovolilo, da se po pravnomočnosti sklepa znesek 1.941,00 EUR kot odškodnina zaradi omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na nasprotnikovi nepremičnini položi med redne gotovinske pologe pri hrambi sodišča. Pozvalo je nasprotnega udeleženca, da se izjasni, ali depozit sprejema in dvigne depozit in položeno odškodnino. Sicer bo sodišče hranilo depozit največ 10 let in po preteku roka, depozit postane last proračuna.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče ni presojalo utemeljenosti in pogojev sodnega depozita. Peti odstavek 473. člena EZ-1 določa pogoje nujnosti postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice ob tam navedenih pogojih. Samega postopka sodnega depozita predpis ne določa, pač pa ga določa Zakon o urejanju prostora ob pogoju četrtega odstavka 69. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, ki v določbi petega odstavka določa možnost položitve odškodnine pri sodišču. Predlagatelj tudi ni dokazal, da nasprotni udeleženec ni želel sprejeti odškodnine. Sodišče v tem ni zavzelo stališča, čeprav je to pojasnil v vlogi 27. 1. 2017. Zato uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni mu ponudil odškodnine, ampak le sklenitev pogodbe. Nasprotni udeleženec ni zavrnil prejema odškodnine, saj mu ni bila ponujena. Zavrnil je podpis pogodbe. Ker se ni strinjal s predlogom, pogodbe ni podpisal. Ni upniške zamude, saj mu nasprotni udeleženec ni hotel plačati odškodnine, pa on tega ni sprejel. V tem je bistvo spora. Okrajno sodišče je v zadevi N 47/2014 zavrnilo predlog, ker ni bila izkazana upniška zamuda. Tako tudi sklep II Cp 4324/2005, I Cp 916/2000 in II Cp 439/2000. Vprašanje nestrinjanja s postopkom omejitve lastninske pravice je predmet presoje upravnega in nesodnega postopka, zato sklicevanje na 437. člen EZ-1 ne pride v poštev. Morali bi uporabiti 302. člen OZ, tedaj pa bi ugotovili, da pogoja upniške zamude ni bilo. EZ-1 ne določa pogojev sodnega depozita, pač pa veže sodni depozit na pogoj sprožitev upravnega postopka.

3. Po preteku pritožbenega roka je nasprotni udeleženec dopolnil svojo pritožbo in navajal, da je upravna enota z odločbo z dne 5. 4. 2017 zavrnila zahtevo predlagatelja za omejitev lastninske pravice.

4. Predlagatelj je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga zavrnitev. Sodišče je zavzelo stališče o tem, da je predlagatelj skušal navezati stik z nasprotnim udeležencem in doseči poravnavo in odškodnino za ustanovitev služnosti. Seveda pa za plačilo odškodnine rabi pravno podlago, to je podpis pogodbe. Plačilo brez podpisa pogodbe, pa ni zakonito. Sicer opozarja, da je vložil pritožbo proti odločbi Upravne enote X. z dne 5. 4. 2017 in prilaga pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče v tem primeru odloči po dejanskem stanju in procesnem gradivu na dan izdaje sklepa oz. meritorne odločbe. Pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb in dokazov, ki jih je pritožnik podal po preteku prekluzivnega 15-dnevnega pritožbenega roka. Pritožnik se v prepozni dopolnitvi k pritožbi sklicuje na sklep upravne enote z dne 5. 4. 2017. To je dejstvo, ki je nastopilo po koncu glavne obravnave oz. izdaji sklepa sodišča prve stopnje in je zato neupoštevno. Vendar le zaradi jasnosti zadeve je treba opomniti, da sklep Upravne enote X., ki ga je predložil pritožnik še ni pravnomočen in je zato še zmeraj veljaven sklep upravne enote, opravilna številka 352-25/2016, z dne 3. 10. 2016, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje.

7. Ostane torej odgovor na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 168. člena ZNP (Zakon o nepravdnem postopku), ki dovoljuje sodni depozit, če tako določa poseben predpis. Pritožba meni, da je ta poseben predpis OZ. Sodišče prve stopnje pa se je pravilno postavilo na stališče, da je v tem primeru posebni predpis Energetski zakon (EZ-1). Le če člen 473 EZ-1, ki ureja posebne določbe o razlastitvi in ustanovitvi služnosti v javno korist, ne bi česa uredil, bi sodišče analogno moralo opreti svojo odločitve na določbe OZ.

8. Pritožba trdi, da predlagatelj ni izkazal, da bi po ponudbi za sklenitev pogodbe plačal odškodnino. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pogoj po 473. členu EZ-1, da ni spora o tem, da je predlagatelj ponudil nasprotnemu udeležencu pogodbo o ustanovitvi služnosti s prilogami. Tam je bilo tudi poročilo o ocenjeni vrednosti in predlogom za odškodnino. Če lastnik nepremičnine ne podpiše pogodbe po 473. členu EZ-1, predlagatelj ne more nakazati odškodnine; tedaj mora začeti postopek razlastitve in ob izkazani javni koristi mora ravnati po petem odstavku 473. člena EZ-1. Mora sprožiti pri sodišču postopek za sodni depozit v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice in varščino v višini 1/2 odškodnine za morebitno škodo.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil uveden postopek s sklepom Upravne enote X. z dne 3. 10. 2016; predlagatelj je izkazal, da je skušal s nasprotnim udeležencem skleniti pogodbo o ustanovitvi služnosti in da je pred tem pribavil cenitev in oceno odškodnine. Nenazadnje sodišče prve stopnje v sklepu ugotavlja in tega pritožba ne graja, da je pred upravnim organom bil opravljen narok 13. 7. 2016 in da iz zapisnika izhaja, da nasprotni udeleženec nasprotuje ustanovitvi služnosti v javno korist in da torej pozna zadevo. V 4. členu pogodbe pa je bila navedena višina nadomestila 1.994,00 EUR. Sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ugotavlja, da je bila izkazana javna korist in nujnost, saj je predlagatelj predlagal postopek za rekonstrukcijo javne elektroenergetske infrastrukture Rtp 110/10/20 DV Y. Ta dejavnost pa je zakonu označena kot javna korist po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1. Vendar je treba ugotoviti, da v postopku sodnega depozita sodišče ne more ugotavljati javnega interesa oz. presojati tistih pravno relevantnih dejstev, ki ji bo presojal upravni organ. V postopku sodnega depozita sodišče preveri pogoje, ki so potrebni za odločitev o predlogu. To izpodbijani sklep ima in pritožba nima prav, da se sodišče o tem ni izreklo.

10. Materialnopravno zmotno je naziranje pritožbe, da sodni depozit v tem primeru ureja četrti odstavek 69. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. 69. člen veljavnega Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor govori o prenehanju veljavnosti in prenehanju porabe določbe drugih predpisov in ne o sodnem depozitu.

11. Pritožba tako materialnopravno zmotno meni, da bi bil pravilni postopek, da bi predlagatelj brez podpisa pogodbe pritožniku nakazal odškodnino in če bi jo ta zavrnil, bi lahko začel postopek za sodni depozit. Tak vrstni red postopanja določba 473. člena EZ-1 ne določa. Tako se tudi zmotno sklicuje na sodno prakso, ki se nanaša na drugačne primere. V kolikor pa pritožnik meni, da niso podani pogoji za postopek za omejitev lastninske pravice v javno korist, pa bo to moral uveljavljati v upravnem postopku, ki v tem trenutku še ni pravnomočno zaključen. V kolikor pa bi se izkazalo, da je predlog predlagatelja neutemeljen, pa bo zahteval povrnitev škode.

12. Pritožnik še meni, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo njegovih navedb iz vloge z dne 27. 1. 2017 o tem, da predlagatelj ni uspel dokazati, da ni želel sprejeti odškodnine. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na te trditve, vendar skozi pravilno uporabo materialnega prava in z ugotavljanjem pogojev, ki so potrebni, da predlagatelj sploh lahko izplača odškodnino. Zato torej ne gre za uveljavljano kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak za drugačno materialnopravno presojo 473. člena EZ-1. Sklep ima razloge o pravno odločilnih dejstvih, ti razlogi so konsistentni in v skladu s podatki spisa.

13. Treba je še opozoriti, da obstaja sodna praksa, ki je skladna z odločitvijo sodišča prve stopnje¹.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja pritožba oz. pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Pritožnik je priglasil stroške pritožbe, a z njo ni uspel. Predlagatelj pa stroškov ni priglasil.

-------------------------------
¹ Primerjaj II Cp 76/2004 Višjega sodišča v Ljubljani, vendar še ob veljavnosti EZ in pred uveljavitvijo EZ-1. Enako pa sklep VSM I Cp 1062/2014.

Datum zadnje spremembe:

03.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 881/2014
• UPRS sodba IV U 260/2014
• UPRS sodba IV U 184/2014