VSL Sklep II Cp 1885/2017

Jedro

V pritožbenem zahtevku tožnica zahteva ugotovitev obstoja osebne služnosti stanovanja in se pri tem sklicuje na ustno sklenjeno pogodbo s pokojnim bratom. Ker je tožena stranka kupec stanovanja, ki ni zatrjevana pogodbena stranka, proti toženi stranki ni možnosti ugotavljanja priposestovanja in ni univerzalni pravni naslednik tožničinega pokojnega brata. Zato ne more biti podana verjetnost terjatve in s tem predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbo, s katero je zahtevala, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev hiše, opisane v izreku in da se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka je priložila sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV 439/2014, ki je bila izdana po tožbi V. M. zaradi izpraznitve stanovanja. Okrajno sodišče je navedlo, da je med pokojnim T. kot darovalcem in toženko oziroma sedaj tožečo stranko, obstajala darilna pogodba za pravico brezplačne uporabe nepremičnine do njene smrti. Ni šlo za prekarij, saj sta bila brat in sestra. Šlo je za realizacijo ustno sklenjenega dogovora po 125. členu OZ, kar je potrdilo tudi višje sodišče v zadevi I Cp 868/2015 in celo ugotovilo, da ima dogovor značilnosti služnosti stanovanja. Zato je izpodbijani sklep napačen, saj je izkazana terjatev. Dedinja V. M. je postala lastnica hiše s služnostjo stanovanja tožeče stranke. Zato učinkuje univerzalno na pravne naslednike, tudi V. M. Ona ni mogla prodati neobremenjenega stanovanja s pravico tožeče stranke. To je bilo celo zapisano v kupoprodajni pogodbi. Tožena stranka je kupila nepremičnino ob zavedanju, da je prodajalka nima v posesti in da tam prebiva tožena stranka. Zato ni bila v dobri veri. Tako je tudi v sodni praksi izkazano v zadevah I Cp 3974/2010 in I Cp 3496/2012. Napačno je stališče sodišča, da obligacijsko razmerje zavezuje le V. M. in njene pravne naslednike, ne pa tudi kupcev nepremičnine.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Poudarja, da v kupoprodajni pogodbi ni prevzela služnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe 272. člena ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju). Ta med drugim zahteva, da upnik s stopnjo verjetnosti dokaže med drugim obstoj terjatve proti dolžniku. Ker upnik ni uspel dokazati tega pogoja, sodišče drugih niti ni ugotavljalo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da gre v konkretnem primeru za smiselno zatrjevano ustanovitev osebne služnosti stanovanja od leta 2004 naprej in to je urejal že Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Osebno služnost stanovanja ureja 248. člen SPZ in smiselno se sklicuje na 233. člen SPZ. Tožnik zahteva v prvem delu tožbenega zahtevka ugotovitev, da v korist tožeče stranke obstoji do njene smrti služnost stanovanja na vrstni hiši na naslovu v L., kjer je v zemljiški knjigi vpisana tožena stranka. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je za takšno ugotovitev treba dokazati pravni naslov za pridobitev te pravice. Tožeča stranka zatrjuje kot pravni naslov ustno dogovorjeno služnost v letu 2004 s pokojnim bratom in smiselno zatrjuje realizacijo te pogodbe, ki ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo. Ob jasni določbi 233. člena SPZ, da lahko nastane osebna služnost na podlagi pravnega posla ali s sodno odločbo, bi morala tožeča stranka predložiti pisno pogodbo. V tožbenem zahtevku nima elementov ustne pogodbe. Vendar tudi če bi bil ugotovitveni zahtevek na obstoj ustno sklenjene pogodbe med tožnico in pokojnim bratom, ni v pravdi pravnih naslednikov brata. Proti toženi stranki ne more uspešno uveljaviti zahtevka, da ji mora izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja v izpodbijanem sklepu, da ustno zatrjevana sklenjena pogodba ne more imeti zemljiškoknjižnega dovolila in da torej eventualno obligacijsko razmerje, ki bi zavezalo samo tožnico in univerzalne pravne naslednike pokojnega brata (125. člen OZ), ne more stvarno pravno učinkovati oziroma proti tretji osebi (erga omnis učinek). Tako ima sodišče prve stopnje prav, da služnost stanovanja kot stvarna pravica ni nastala, saj ne more nastati s priposestvovanjem in da prvi del tožbenega zahtevka že zato ne more biti utemeljen. Ker pa tožena stranka ni univerzalni pravni naslednik T. M., pa tudi ne more zahtevati od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Obveznost izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo lahko izhaja iz zavezovalnega pravnega posla.

7. Pritožba predvsem opozarja na zadevo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 493/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 868/2015. Ta zadeva je tekla med tožnico in dedinjo po pokojnem tožničinem bratu. V tej pravdi je bila A. M. tožena na izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše, ki je predmet tudi te pravde. Tožila pa jo je dedinja po pokojnem bratu. Šlo je torej za stranki, ki naj bi sklenili ustno pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja oz. v pritožbi trdi tožnica za darilno pogodbo. Gre torej za drugačen tožbeni zahtevek in druge pravdne stranke in zato ta zadeva ne more biti pravno relevantna za odločitev v tem sporu. Ne gre torej za predhodno vprašanje, na katero bi bilo sodišče vezano.

8. Pritožbeno sodišče odloča glede na dejansko stanje, ki je na voljo v trenutku presoje sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka se sicer sklicuje na v zapuščinskem postopku po pokojni materi sklenjeno pogodbo s pokojnim bratom. Vendar v zbranem procesnem gradivu ni dednega dogovora s tako vsebino, ki jo zatrjuje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V postopku sodišče prve stopnje tudi ni naredilo tudi kakšne bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (365. člen ZPP).

9. Pritožnica se še sklicuje na judikata, ki naj bi dokazovala, da je relevantno, da tožena stranka ni bila zadosti skrbna in da ni bila dobroverna. Pri tem opozarja na judikate, ko je šlo za nevknjižene služnosti vožnje in hoje oz. za stvarne služnosti. V konkretnem primeru gre za zatrjevanje obstoja osebne služnosti stanovanja, ki naj bi bila nastala z ustno pogodbo z nekom tretjim, ne s toženo stranko. Pritožba tudi zmotno meni, da je v kupoprodajni pogodbi tožena stranka sprejela, da obstoji osebna služnost stanovanja. Iz pogodbe izhaja nekaj drugega kot zatrjuje pritožba. Le dejstvo, da je tožena stranka vedela, da nepremičnina ni prosta oseb in da v hiši živi tožnica, ne ustvarja obveznosti tožene stranke, da prizna služnost tožnici in dovoli vpisa v zemljiško knjigo. Ni pravilno pravno naziranje pritožbe, da eventuelni zavezovalni pravni posel zavezuje tudi tretjega in le univerzalne pravne naslednike pogodbene stranka zavezovalnega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na razliko med zavezovalnimi in razpolagalnimi pravnimi posli.

10. Na koncu je treba še opozoriti, da je po uveljavitvi SPZ-ja nastopila razlika od primerov, ki so nastali v času veljavnosti ZTLR. Zato v času od uveljavitve SPZ težko govorimo, da bi ustna pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja lahko konvalidirala; uporaba teorije o realizaciji bi lahko izničila očitno voljo zakonodajalca, da izključi način pridobitve osebne služnosti z uporabi brez ustreznega pravnega naslova¹.

-------------------------------
¹ Primerjaj I Cp 2190/2012 VSL.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 937/2010
• VSC Sklep II Cpg 32/2019
• VSC Sklep II Cpg 148/2019