VSL Sodba I Cp 876/2017

Jedro

Toženčeve navedbe, da je bil v sklenitev pogodbe prisiljen, bi mogle utemeljevati izpodbojni zahtevek. Ker ga tožnik ni postavil, se o njihovi utemeljenosti sodišču ni bilo treba izreči. Izpodbojnih razlogov namreč ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak le s tožbo. Iz enakega razloga na pravilnost odločitve ne morejo vplivati pritožbene navedbe o zmotnosti zaključka, da toženec ni dokazal, da bi bil dobavnice podpisal zaradi groženj in prisile tožničinega direktorja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 428,38 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1180/2016 z dne 19. 1. 2016 ostane v veljavi v delu, v katerem je tožencu naloženo, da tožnici plača 18.523,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2015 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 834,21 EUR od 19. 11. 2015 do 22. 1. 2016 ter stroške izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2016 dalje. Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži povrnitev nastalih pravdnih stroškov.

Med pravdnima strankama ni prišlo do ustnega dogovora, kot je opisano v izpodbijani sodbi. Člena 15 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kdaj in kakšno ponudbo naj bi katera stranka posredovala drugi, niti kdaj in v kakšni vsebini je druga stranka na ponudbo prve odgovorila. Prav tako ni razvidno, kdaj naj bi bila pogodba sklenjena. Ker ni razvidno, za kakšen tip pogodbe naj bi šlo, gre za primer iz 16. člena OZ, kar pomeni, da pogodba ni bila sklenjena.

Ker izpovedbe prič niso dokazno ocenjene (10. točka obrazložitve), sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker so zaposlene pri tožnici, so zainteresirane za izid postopka in zato neverodostojne. Priče so izpovedovale zelo na splošno, da se je toženec zavezal plačati manjko, ki naj bi bil ugotovljen ob inventuri in ki naj bi ga bil toženec izročil kupcem, ne da bi mu ti zanj plačali. Iz zapisnika sta razvidna le dva taka kupca (B. in kupec s Hrvaške). Iz njega je tudi razvidno, da se tedaj še ni vedelo za celotni primanjkljaj, niti kateri material manjka, niti njegova vrednost. Tedaj se stranki še nista ničesar dogovorili, še najmanj pa to, da se je toženec zavezal plačati primanjkljaj v višini 19.000,00 EUR. Izpovedbe prič zato ne potrjujejo obstoja dogovora, ki ga je ugotovilo sodišče.

Pritožnik vztraja, da je bila njegova pripravljenost (na sestanku dne 11. 11. 2015), da povrne del primanjkljaja, posledica prisile in groženj tožničinega direktorja, da bo izgubil službo, da bo prišla policija in da bo končal v zaporu. O tem je izpovedala tudi toženčeva hči. Sodišče ni imelo razlogov, da ji ne bi verjelo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni zgolj povzelo izpovedb prič (in strank), temveč je povzete izpovedbe tudi dokazno ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Izpodbijana sodba zato nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Razlogi so jasni in preverljivi. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je bil toženec zaposlen pri tožnici,

- da je bil pri tožnici ob inventuri za leto 2015 ugotovljen primanjkljaj blaga v vrednosti 18.523,68 EUR,

- da je toženec izdajal določeno blago, ne da bi se to evidentiralo v informacijskem sistemu, in da je tako manjkajoče blago dobavil strankam v nasprotju z navodili o poslovanju trgovcev,

- da je tožnica izdala trgovcem navodilo za delo v A. že z dnem 18. 9. 2002, nato pa še z dnem 26. 2. 2008 in 10. 11. 2008,

- da je toženec priznal, da je določeno blago izdajal, ne da bi se to evidentiralo v informacijskem sistemu, in da je na ta način izdal tudi gradbeni material zidarju B. in M. kupcu na Hrvaško,

- da je bilo na sestanku 11. 11. 2015 dogovorjeno, da bo dolg do B. fakturiran tožencu, če ga B. do 12. 11. 2015 ne bo plačal, in da se je toženec s tem strinjal,

- da je toženec pristal na sporazumno rešitev zadeve na način, da se mu za manjkajoče blago izdajo tri dobavnice in na podlagi teh izstavijo tri fakture, pri čemer se je ena faktura (v vrednosti 11.721,35 EUR) nanašala na gradbeni material, izdan B., druga na polovico vrednosti ostalega ugotovljenega manjka (v vrednosti 6.802,33 EUR), tretja pa na mulčer (v vrednosti 1.756,81 EUR),

- da je toženec soglašal, da je bilo blago, navedeno na dobavnicah, ugotovljeno kot manjkajoče blago,

- da je toženec podpisal dobavnice za manjkajoče blago,

- da je znesek iz tretje fakture (za mulčer) toženec poravnal, ne pa zneskov po ostalih dveh fakturah,

- da se je toženec zavezal plačati tudi ostali dve fakturi v skupnem znesku 18.523,68 EUR.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkljivi in zmotni dokazni oceni. Dokazna ocena izpovedb prič je podana v 10. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer so izpovedbe tožničinega zakonitega zastopnika in prič ocenjene kot skladne in prepričljive. Navedeni so tudi razlogi, zaradi katerih ni sledilo drugačnima izpovedbama toženca in priče M. H. glede zatrjevane sile in grožnje (peti odstavek 10. točke sodbe).

8. Pritožba z izpostavitvijo posameznih navedb iz zapisnika z dne 11. 11. 2015 ne more vnesti dvoma o pravilnosti zaključka, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec plačal denarni znesek v višini vrednosti dela primanjkljaja, ugotovljenega v inventuri, in da se je z višino dolga strinjal s podpisom dobavnic dva dni kasneje. S tem je bilo doseženo soglasje o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Okoliščina, da toženec kasneje ni podpisal dogovora o obročnem plačilu, ne vpliva na pravilnost zaključka, da je bil dogovor sklenjen.

9. Pravilno je na podlagi navedenih ugotovitev zavzeto stališče izpodbijane sodbe, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, s katerim se je toženec zavezal plačati vtoževani znesek na račun ugotovljenega primanjkljaja. Do soglasja o tem je prišlo na sestanku 11. 11. 2015. Da bi bila pisnost pogodbe pogoj za njeno veljavnost, zakon ne določa. Zgolj okoliščina, da se sodba ni izrekla o tem, za kakšen tip pogodbe je šlo, pa ne utemeljuje zaključka, da ni bilo soglasja volj. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, v pogodbenem pravu stranki načeloma svobodno določata vsebino pogodbenih razmerij. Poleg tega pa vsebina obravnavanega dogovora utemeljuje zaključek, da sta pravdni stranki sklenili v OZ predvideno pogodbo, tj. pogodbo o pristopu k dolgu (432. člen OZ). Po zakonski opredelitvi gre za pogodbo med upnikom in tretjim, s katerim se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, prav v tem pa je bila vsebina dogovora med pravdnima strankama.

10. Toženčeve navedbe, da je bil v sklenitev pogodbe prisiljen, bi mogle utemeljevati izpodbojni zahtevek. Ker ga tožnik ni postavil, se o njihovi utemeljenosti sodišču ni bilo treba izreči. Izpodbojnih razlogov namreč ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak le s tožbo. Iz enakega razloga na pravilnost odločitve ne morejo vplivati pritožbene navedbe o zmotnosti zaključka, da toženec ni dokazal, da bi bil dobavnice podpisal zaradi groženj in prisile tožničinega direktorja.

11. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da ugotovljeno dejansko stanje daje podlago tudi za zaključek o utemeljenosti zahtevka iz naslova toženčeve odškodninske odgovornosti. Po prvem odstavku 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta, določeni v 131. členu OZ. Delodajalcu mora nastati škoda; ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca; podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; podana mora biti z ZDR-1 določena odgovornost delavca.

12. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec s tem, ko je v nasprotju z navodili o poslovanju trgovcev, ki jih je tožnica izdala že leta 2002, izdajal strankam blago, ne da bi bilo to evidentirano v informacijskem sistemu, povzročil tožnici, pri kateri je bil v času nastanka škode zaposlen, škodo v višini 18.523,68 EUR. Škodo je povzročil pri opravljanju nalog v okviru svojega delovnega mesta prodajalec. Višino škode je toženec priznal s podpisom dobavnic, na podlagi katerih so bile izdane obravnavane fakture. Toženec je tudi priznal, da je odgovoren za primanjkljaj blaga. Poleg tega bi toženec moral vedeti, da z izdajo blaga, ne da bi bila izdaja v skladu z notranjimi pravili poslovanja evidentirana v informacijskem sistemu, lahko povzroči delodajalcu škodo, ker plačila za tako izdano blago ne bo mogoče izterjati od kupca. S tem so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti delavca po 177. členu ZDR-1.

13. Glede na to, da je toženec 13. 11. 2015 podpisal dobavnice, na katerih je bilo navedeno manjkajoče blago in njegova vrednost, je s tem pripoznal svojo obveznost, taka pripoznava pa se šteje za odpoved zastaranju (341. člen OZ). Toženčev ugovor zastaranja, podan v postopku na prvi stopnji, tako že iz tega razloga ni utemeljen.

14. Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožnici povrniti njene potrebne stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za nagrado za odgovor na pritožbo (750 točk) in za materialne stroške (15 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in skupaj znašajo 428,38 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 643/2018
• VSL Sodba I Cpg 443/2017
• VSL sodba II Cp 174/2013