VSL Sodba II Cp 335/2017

Jedro

Pastorki niso zakoniti dediči, torej tudi ne nujni dediči.

Tožnici je bila dana možnost razpravljanja pred sodiščem v jeziku, ki ga razume, saj je bila na naroku za glavno obravnavo navzoča sodna tolmačica za makedonski jezik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je dedinja po pok. A. A. (roj. ..., umrli ...) in da ji je toženka dolžna izročiti dediščino (del nepremičnine k. o. X). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 1.012,00 EUR za pravdne stroške, v roku 15 dni, sicer pa z obrestmi. Ugotovilo je, da tožničina mati ni bila dedinja po svoji mačehi A. A., ker je ta ni posvojila.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje, ker z njo ni zadovoljna, pravi, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in nov postopek. Očita, da sodišče ni preverilo, katero premoženje je bilo predmet oporok po pok. A. A. Navaja, da je na vprašanje, ali je bila njena mama posvojena, odgovorila, da ne ve, in ker sodišče ugotavlja drugače, meni, da sodba ni jasna. Navaja, da kljub tolmaču marsičesa na obravnavi ni razumela, ker trpi za posledicami zdravljenja in ker ni obiskovala šol.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno odločila dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo relevantnih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Pravilno je uporabilo določbe Zakona o dedovanju (ZD), ki določajo, kdo so zakoniti dediči. Tožnica bi po pok. A. A. lahko dedovala, če bi bila njena zakonita dedinja njena mati pok. B. B.., za katero pa je ugotovilo, da ni bila zakonita dedinja A. A., ker ni bila ne njena hči ne posvojenka, čeprav je bila hči njenega moža. Bila je torej le njena pastorka, pastorki pa niso zakoniti dediči, torej tudi ne nujni dediči. Le pri posvojitvi imajo namreč posvojenec in njegovi potomci do posvojitelja in njegovih sorodnikov enake dedne pravice, kakor posvojiteljevi otroci in njihovi potomci (1. odst. 19. čl. ZD). Ker ni bila zakonita dedinja, tudi ni bila nujna dedinja (nujni dediči so po 25. čl. ZD: pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec), zato vsebina zapustničine oporoke ni bila pomembna.

7. Res je, kar očita pritožba, da je tožnica zaslišana povedala, da ne ve, ali je bila njena mati posvojena (od svoje mačehe A. A.), toženka pa je izpovedala, da misli, da ni bila. A že trditveno breme glede tega je bilo na tožnici, ki tega sploh ni trdila in tega tudi ni dokazovala. Je pa toženka navedla, da tožničina mati ni bila posvojena, in ker tožnica temu ni nasprotovala, je to postalo nesporno (2. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, ki se po 163. čl. ZD uporablja v zapuščinskem postopku). Dokazni postopek (zaslišanje strank) je bil zato glede tega odveč. Razlogi sodbe o tem niso nejasni in so pravilni, res pa je, da je sodišče s svojim zasliševanjem pri strankah povzročilo negotovost.

8. Sicer pa je bila tožnici dana možnost razpravljanja pred sodiščem v jeziku, ki ga razume, saj je bila na naroku za glavno obravnavo navzoča sodna tolmačica za makedonski jezik. Iz zapisnika ni razvidno, da bi se tožnica pritožila, da česa (iz kateregakoli razloga) ne razume, zato se v pritožbi sedaj na to ne more več sklicevati (1. odst. 286.b čl. ZPP).

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1660/2016-10
• VSL sklep I Cp 2646/2010
• sodba U 401/2008