VSL Sodba in sklep II Cpg 218/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravno odločilnih trditev tožene stranke, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, odločba sodišča prve stopnje se razveljavi v II. in IV. točki izreka v celoti, v III. točki izreka pa v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205616/2012 z dne 27. 12. 2012, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka ter III. točka izreka v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205616/2012 z dne 27. 12. 2012) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe z dne 17. 5. 2013 dopusti (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka), in da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205616/2012 z dne 27. 12. 2012 v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati 304,93 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter ne dopusti spremembe tožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožeča stranka v tožbi (med drugim) trdila, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala 800,00 EUR z DDV, če bo I. S., ki je za tožečo stranko opravljal delo pri toženi stranki, na mesec opravil najmanj petinštirideset predstavitev, ter 300,00 EUR za vsak prodani čistilni sistem. Nadalje, da je I. S. sodeloval pri eni prodaji in v oktobru 2011 opravil 21 predstavitev, v novembru 2011 60 predstavitev in v decembru 2011 58 predstavitev čistilnega sistema (za kar je tožeča stranka tudi predložila sezname z imenom in priimkom strank, njihovim naslovom in terminom predstavitve). Navedla je tudi, da je S. pred vsako predstavitvijo in po zaključku le-te poklical telefonistko na sedež tožene stranke in ji sporočil kdaj je začel in kdaj končal s predstavitvijo oziroma se t. i. registriral (in so torej protispisne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zatrjevala le število opravljenih predstavitev).

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi z (ne)opravo predstavitev ugovarjala (le), da S., ali kakšna druga oseba v imenu tožeče stranke, v več kot 50 % dogovorjenih terminov po seznamih, ki jih je priložila tožeča stranka, ni opravila pričakovanih oziroma dogovorjenih prezentacij. To pa je prepavšalno; da bi bil ugovor obrazložen, bi morala tožena stranka konkretizirati katerih predstavitev S. naj ne bi opravil (torej kateri dogovorjeni termini predstavljajo "več kot 50 %"), še zlasti, ker gre za dejstvo, ki sodi v njeno spoznavno sfero (tožena stranka je sama zatrjevala, da vsakokrat preverja pri strankah osebno ali je z njihove strani poslani "prezentator" na termin dejansko prišel", na voljo pa je imela tudi sezname, ki jih je predložila tožeča stranka). Ker torej tožena stranka ni (konkretizirano) prerekala trditev tožeče stranke, da je S. dejansko opravil zatrjevane predstavitve (in ne, ker bi tožena stranka S. pošiljala sezname z imeni in priimki, kot to zgrešeno trdi pritožnica), je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP (in ne arbitrarno, kot to trdi pritožnica) to dejstvo pravilno štelo za priznano, to svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložilo (prim. 12. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker se priznanih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člena ZPP), se očitki tožene stranke o dokaznem bremenu izkažejo kot nerelevantni.

7. Tožena stranka nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da izjava S. z dne 29. 12. 2011 (v kateri izjavlja, da tožena stranka do njega nima nobene finančne obveznosti več) tožeče stranke ne zavezuje, vendar neutemeljeno. S. je namreč to izjavo podpisal v svojem imenu in očitno za svoj račun (da bi bilo kako drugače nobena pravdna stranka ni zatrjevala oziroma pritožnica sama navaja, da je S. izjavo podpisal za svoj račun). Takšna izjava zato po pravu ne more imeti učinkov za tožečo stranko, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Tudi ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razmerja med S. in tožečo stranko oziroma S. in toženo stranko. O tem vsebuje izpodbijana odločba (pravilne) razloge v 8. točki obrazložitve, na katere se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

8. Tožeča stranka je po razširitvi tožbenega zahtevka uveljavljala tudi plačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2011 dalje do plačila, pri čemer je navedla, da ta znesek predstavlja neplačano provizijo za prodan čistilni sistem. Tožena stranka se je plačilu upirala z navedbami, da je provizijo plačala 26. 10. 2011, ko je plačala račun št. 2/2011 z dne 15. 10. 2011 v znesku 240,00 EUR. Med pravdnima strankama torej ni bilo sporno, da je S. prodal en čistilni sistem, sporno pa je bilo ali je bila provizija že plačana ter do kakšne višine le-te je tožeča stranka upravičena. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da z računom št. 2/2011 tožena stranka tožeči stranki ni plačala provizije, temveč 11 predstavitev, ki jih je S. samostojno opravil oktobra 2011. V zvezi s tem zaključkom pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene navedbe, da med pravdnima strankama sploh ni bilo dogovorjeno sorazmerno plačilo in da je tudi sicer nelogično, da bi se račun št. 2/2011 nanašal na plačilo opravljenih predstavitev v mesecu oktobru 2011, saj, kot je navajala sama tožeča stranka, so se te predstavitve opravile v zadnjem tednu oktobra, sporni račun pa je bil izdan že 15. 10. 2011 ter plačan s strani tožene stranke 26. 10. 2011. Te navedbe tožene stranke pa so pravno odločilne, saj, v kolikor se izkažejo za utemeljene, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bil z navedenim računom plačan sorazmeren del opravljenih predstavitev v oktobru 2011, oziroma ima morda prav pritožnica, ko trdi, da je s tem računom dejansko plačala provizijo za prodajo čistilnega sistema (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v II. točki izreka razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo opisano kršitev odpraviti.

9. V preostalem delu (tj. v I. točki izreka ter III. točki izreka v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205616/2012 z dne 27. 12. 2012) pritožba (kot pojasnjeno zgoraj) ni utemeljena (glede I. točke izreka pritožnica tudi sicer ne navaja nobenih razlogov). Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je odločbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker je višje sodišče delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, je končni uspeh pravdnih strank še neznan. Zato je razveljavilo tudi odločitev o stroških izvršilnega (ki so zaobjeti v 3. točki izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205616/2012 z dne 27. 12. 2012) in pravdnega postopka (IV. točka izreka izpodbijane odločbe) ter tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1251/2015
• VSL Sodba II Cpg 953/2017
• VSL sodba II Cpg 551/2016