VSL Sodba II Cp 1190/2017

Jedro

Toženec svojih zatrjevanj o neustreznosti kupljene gostinske opreme ni z ničemer izkazal. V postopku je imel možnost na narokih podati svoje videnje zadeve, ki pa se jih kljub pravilno izkazanim vabilom neupravičeno ni udeležil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je tožencu naložilo plačilo zneska v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbenih zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in tožencu naložilo povračilo 962,09 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga toženec t. i. ugovor, ki pa po vsebini predstavlja pritožbo zoper sprejeto odločitev. Pritožnik izpostavlja pristranskost sodnika in izraža prošnjo sodišču, da mu pomaga pri vrnitvi opreme J. T., saj gre za smeti, on pa naj mu vrne nazaj denar.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku, ki pa se nanjo ni odzval.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na podano trditveno podlago pravdnih strank in izvedene dokaze prepričljivo argumentiralo svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokazna ocena prvega sodišča je življenjsko prepričljiva in logična ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

6. Toženec svojih zatrjevanj o neustreznosti kupljene gostinske opreme ni z ničemer izkazal. V postopku je imel možnost na narokih podati svoje videnje zadeve, ki pa se jih kljub pravilno izkazanim vabilom neupravičeno ni udeležil. S tem ni izkoristil možnosti, ki mu jih daje procesna zakonodaja, kar se je izrazilo v odločitvi sodišča prve stopnje.

7. Tako toženec ni izkazal, da je kupnino v znesku 5.000,00 EUR dejansko poravnal; tega v svojem pritožbenem ugovoru niti ne zatrjuje. Pritožba se osredinja predvsem na toženčevo željo po vrnitvi opreme, sam jo imenuje "smeti", J. T., medtem ko naj bi mu slednji vrnil denar. Vendar pa bi moral toženec za realizacijo te možnosti sprožiti ustrezne postopke in v njih izkazati, da je napake na kupljeni opremi pravočasno grajal. Niso pa takšna pritožbena zatrjevanja razlog za dvom v pravilnost odločitve prvega sodišča in ne morejo ustvarjati pravno relevantnih učinkov.

8. Glede na obrazloženo je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna, zato je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O pritožbenih stroških sodišče ni odločalo, ker jih toženec ni priglasil.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2570/2011
• VSL sodba I Cp 2262/2011
• VSL sodba I Cp 2741/2015