VSL Sklep I Cp 128/2017

Jedro

Vznemirjanje ni protipravno, če zanj obstoji podlaga, v konkretnem primeru zatrjevana priposestvovana služnost.

Izpovedbe prič je treba vedno dokazno oceniti, torej ne le navesti, kaj so povedale, pač pa tudi, ali sodišče njihove izpovedbe sprejema kot resnične in zakaj.

Treba je pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ne navede, kdaj naj bi se priposestvovanje začelo in kdaj naj bi 20 letna doba izvrševanja služnosti potekla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za varstvo lastninske pravice, in sicer zato, ker je ocenilo, da sta toženca pravico voženj, s katerimi naj bi vznemirjala tožnika, priposestvovala.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje in predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Najprej očita, da mu je bila kršena pravica do izjave, saj ni bil vabljen na narok 22. 8. 2016, ki je naveden v sodbi. Sicer pa meni, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, saj služnosti toženca nista priposestvovala, s svojimi vožnjami vsevprek pa ga vznemirjata v njegovi lastninski pravici in mu povzročata škodo. Sodišču očita, da sploh ni ugotovilo začetka in konca teka priposestvovalne dobe. Pravi, da so ugotovitve o 60 ali 70 let voženj pavšalne. Opozarja, da je toženec A. A. sam izpovedal, da je tožnikov oče, ki je umrl 1985, godrnjal zaradi voženj, kar pomeni, da je bilo že pred l. 1985 tožencema znano nasprotovanje služnosti, za kar ni treba, da je konkretno. Da toženca ne bi vozila, je tožnikov oče izkopal kanal, tožnik pa zamenjal zemljišče in prestavil mostiček, tako da bi vozila tam, kjer sta prej. Meni, da toženca in njuni družinski člani niso verodostojni in da ima tudi priča B. B. interes za vožnje, zato to ne bi smeli biti relevantni dokazi. Sicer pa sta toženca zamenjala traso, ker je prestavil mostiček. Trdi, da se je ves čas opozarjalo na nedopustnost voženj, le zadnjih nekaj let ne. Nasprotuje ugotovitvi, da je bilo nasprotovanje šele od l. 1985, sklicuje se na pričanje C. C., ki mu je bilo dobro znano, kaj so se pogovarjali doma. Opozarja, da je lastninska pravica ustavno varovana in da nobenih pogojev za priposestvovanje ni bilo izpolnjenih.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje sicer ni kršilo tožnikove pravice do izjave, ker bi ga ne vabilo na narok 22. avgust 2016, kar je dan izdaje sodbe. Tega dne ni bilo namreč v tej zadevi nobenega naroka. Sodišče prve stopnje je zadnji narok opravilo 1. 6. 2017 in napovedalo, da bo sodba izšla po izteku roka za ugovor na prepis zvočnih posnetkov zaslišanj iz tega naroka, zato se datum sodbe ne ujema z datumom zaključka glavne obravnave, kar je sicer pravilo (2. odst. 321. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

6. Vendar se pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je po 1. odst. 354. čl. ZPP terjala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje (pisanje sodbe), saj pritožbeno sodišče sâmo te napake ne more popraviti.

7. Sodišče prve stopnje je izbralo pravilno materialnopravno izhodišče za presojo zadeve. Zaščito lastniku stvari pred vznemirjanjem ureja 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ); Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Vznemirjanje ni protipravno, če zanj obstoji podlaga, v konkretnem primeru zatrjevana priposestvovana služnost.

8. Tudi glede tega je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča pravilno, in sicer 2. odst. 217. čl. SPZ, ki ureja tim. nepravo priposestvovanje: stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.

9. Vendar pa je treba pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ne navede, kdaj naj bi se priposestvovanje začelo in kdaj naj bi 20 letna doba izvrševanja služnosti potekla. Na koncu 17. točke obrazložitve na 11. strani sodbe sodišče navede, da je do tožnikovega nasprotovanja izvrševanju služnosti prišlo šele nekje [po] letu 1985. Glede na zaključek, da naj bi priposestvovanje tedaj že nastopilo, bi sodišče moralo ugotoviti, da se je začelo vsaj v l. 1965, vendar ta (ali podobna) ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje manjka. Na začetku 10. strani je navedeno, da so priče povedale, da je poljska pot obstajala, "odkar pomnijo", vendar to ni določljiv časovni trenutek. Ni odveč opozoriti, da je treba izpovedbe prič vedno dokazno oceniti, torej ne le navesti, kaj so povedale, pač pa tudi, ali sodišče njihove izpovedbe sprejema kot resnične in zakaj. Takoj za tem je navedeno, da naj bi (pot) obstajala še pred utrditvijo s strani elektro podjetja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar ta časovni trenutek glede na prej povedano ni primeren, zadosten. Kasneje na isti strani sodbe je sicer omenjeno, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi njegovi pravni predniki prehodu nasprotovali že "v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih", vendar je to premalo natančno, pomanjkljivo in ne omogoča pritožbenega preizkusa pravilnosti odločitve.

10. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku sanira ugotovljeno napako tako, da dopolni dejanske razloge (ugotovitve) za svojo odločitev, da bodo jasni, natančni in celoviti ter bo tako omogočen pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 994/2011
• VSK sodba I Cp 987/2003
• Sodba II Ips 21/2009