VSL Sodba II Cpg 642/2017

Jedro

Dogovor o odobritvi limita ima naravo pogodbe, s katero dajalec kredita izrecno da potrošniku pravico, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na potrošnikovem plačilnem računu.

195. člen ZPIZ-2 določa, da ima zavod, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da od izvajalca plačilnih storitev direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine ali druge denarne dajatve, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. V tretjem odstavku nadalje določa, da mora v primeru, če denarja ni več na računu, izvajalec plačilnih storitev namesto vračila sredstev zavodu posredovati podatke o osebi, ki je denar dvignila in sicer ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 89,43 EUR glavnice in 64,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama je sporna razlaga 195. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta določa, da ima zavod, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da od izvajalca plačilnih storitev direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine ali druge denarne dajatve, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. V 3. odstavku nadalje določa, da mora v primeru, če denarja ni več na računu, izvajalec plačilnih storitev namesto vračila sredstev zavodu posredovati podatke o osebi, ki je denar dvignila in sicer ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko.

6. Sporno je, kako povzeto določbo aplicirati na situacijo kot je obravnavana. Dejansko stanje je v njej nesporno. Tožena stranka (izvajalka storitev plačilnega prometa) je imela z upokojeno komitentko M. N. sklenjen dogovor o odobritvi izrednega limita v znesku 1.600,00 EUR. Več mesecev pred smrtjo komitentke je bilo tako stanje na njenem računu negativno, a odobrenega limita ni presegalo. Prav tako je bilo stanje negativno ob njeni smrti (25. 10. 2015) in ob izplačilu pokojnine za mesec oktober 2015 (30. 10. 2015). Nesporno je tudi, da je tožeča stranka na račun komitentke nakazala celotno pokojnino za navedeni mesec, čeprav je bila ta upravičena le do izplačila njenega sorazmernega dela. Tako je plačala 89,43 EUR preveč. Sporno pa je, ali lahko vračilo navedenega zneska terja od tožene stranke na podlagi prej povzete določbe 1. odstavka 195. člena ZPIZ-2.

7. Tožena stranka vztraja na stališču, da ne, saj v trenutku, ko je prejela obvestilo o smrti komitentke in zahtevo tožeče stranke za vračilo preplačanih sredstev, sredstev ni bilo več na računu. Ta naj bi bila porabljena za kritje negativnega stanja. Takšno stališče je zmotno.

8. Tožena stranka je s svojo komitentko sklenila dogovor o odobritvi limita. Takšen dogovor ima naravo pogodbe, s katero dajalec kredita izrecno da potrošniku pravico, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na potrošnikovem plačilnem računu (5. točka 2. člena Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK-1, ki je veljal v času sklenitve pogodbe).

S konkretnim dogovorom o odobritvi izrednega limita je tako tožena stranka svoji komitentki za določen čas omogočila razpolaganje s sredstvi, ki presegajo pozitivno stanje na računu in sicer do 1.600,00 EUR. Takšno razpolaganje je bilo z zadnjim avtomatskim podaljšanjem (z dne 20. 10. 2015) komitentki omogočeno do 30. 10. 2016. V trenutku, ko je tožeča stranka na njen TRR nakazala sporno pokojnino je tako stanje na računu sicer res bilo negativno, a v mejah dovoljenega limita. Le-tega pa komitentki ni bilo treba poravnati vse do 30. 10. 2016. Tako ne zdrži stališče tožeče stranke, da so se sredstva v trenutku, ko so bila nakazana, porabila za poplačilo kredita. Da temu ni tako izhaja tudi iz izpiska TRR M. N. (priloga B3). Iz njega je razvidno, da je izplačana pokojnina v pretežnem delu ostala na njenem računu. Pred zahtevo za vračilo preplačane pokojnine so bili iz nje plačani le: zavarovalna premija, stroški odobritve kredita, obresti negativnega stanja in stroški vodenja računa (v skupni višini 51,90 EUR). Od nakazanega zneska 462,05 EUR je torej ostalo neporabljenih še 410,15 EUR. Prav od vprašanja, ali je bil porabljen konkreten znesek, s katerim je tožeča stranka preplačala svojo obveznost, pa je odvisna uporaba določbe 3. odstavka 195. člena ZPIZ-2.

9. Tako je torej res, da pravica tožeče stranke, določena v 195. členu ZPIZ-2 ne zajema primerov, ko so sredstva že zakonito porabljena (dvig pooblaščenca, plačilo po nalogu zapustnika, izvršitev sodne odločbe, ipd.), dejstvo pa je, da v obravnavanem primeru do takšne situacije ni prišlo. Sredstva so se namreč v trenutku, ko je tožeča stranka zahtevo za plačilo podala, na računu še nahajala. Pritožba tako ne more uspeti z ugovorom, da naj bi sodišče prve stopnje arbitrarno in brez obrazložitve odločilo, da 3. odstavek 195. člena ne pride v poštev, če je prejemnik sredstev tožena stranka. Takšnega zaključka sodišče prve stopnje ni podalo. Na podlagi dejstva, da nakazil ali dvigov v breme komitentkinega računa v višini prejete pokojnine ni bilo - ne v korist tožeče stranke ne v korist koga drugega - pa je pravilen zaključek, da mora tožena stranka postopati po 2. odstavku 195. člena ZPIZ-2. Zgolj dejstvo, da je komitentka (s soglasjem tožene stranke) tedaj imela negativno stanje na računu, namreč pravice tožeče stranke iz 1. odstavka 195. člena ZPIZ-2 ne izključuje.

10. Položaj tožene stranke bi bil s položajem drugih upnikov, ki bi prejeli izplačila iz nakazane pokojnine, primerljiv le v primeru, da bi nakazilo res bilo izvedeno v korist tožene stranke in v breme transakcijskega računa M. N.¹ Ker takšnega izplačila/nakazila ni bilo,² pa se ne more šteti, da je bila pokojnina dejansko izplačana v korist banke, ne pa v korist pokojninske upravičenke (kar smiselno izhaja iz izvajanj tožene stranke). Ker so bila prejeta sredstva ne glede na vse sredstva upravičenke, porabljena pa so bila le v manjšem obsegu, tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da ji sodišče nalaga, da plačilo tožeči stranki izvede iz lastnih sredstev. Izvesti bi ga morala iz sredstev, ki so bila komitentki neupravičeno nakazana in še niso bila porabljena.

11. Kljub drugačnim trditvam tožene stranke tako iz podatkov v spisu izhaja, da do razpolaganja s prejeto pokojnino ni prišlo (oziroma je do tega prišlo le v manjšem obsegu, tako da je neupravičeno izplačan del pokojnine ostal na komitentkinem računu). Tožena stranka zato ne more uspeti s ponavljanjem stališča, da v sporu ni pasivno legitimirana, saj s sredstvi na računu ni razpolagala ona, ampak je z njimi razpolagala zapuščina. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da 195. člen ZPIZ-2 ustvarja zakonito cesijo terjatve dedičev, ki jo imajo ti do izvajalca plačilnih storitev. Ker preplačana sredstva ne spadajo v zapuščino, dediči do njih sploh nimajo pravice. O cesiji njihove terjatve na tožečo stranko tako nikakor ni mogoče govoriti. Povsem irelevantne pa so navedbe o prenehanju pooblastila za izvedbo naročila in o dvojni vlogi tožene stranke, ki je na eni strani izvajalec plačilnega prometa, na drugi pa upnik komitenta.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker so se te izkazale za neutemeljene, našlo pa ni niti kršitev na katere po 2. odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako ni res, da podana razlaga 195. člena ZPIZ-2 pomeni, da tožena stranka lahko po nalogu zapustnice izvaja plačila v korist tretjih oseb, ne pa v svojo korist. Tudi takšna plačila lahko izvaja. Da bi bila upoštevna v smislu 3. odstavka 195. člena ZPIZ-2, pa bi morala biti dejansko izvedena in bi iz izpiska računa moralo biti razvidno, da so sredstva porabljena. Vse pritožbene navedbe o diskriminaciji tožene stranke v razmerju do drugih upnikov, so tako neutemeljene.
² Tožena stranka pa je komitentki tudi omogočila, da do 30. 10. 2016 razpolaga s sredstvi do negativnega stanja v višini 1.600,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 990/2017
• sklep I U 167/2011
• UPRS sodba I U 1290/2014