VSL Sodba II Cpg 569/2017

Jedro

Tožena stranka je od tožnika večkrat zahtevala odpravo iste napake, pa je slednji ni uspel odkriti niti odpraviti. Zahtevati od tožene stranke, da bi tožniku tudi po tem, ko je napako odkril drug serviser, še enkrat omogočila njeno odpravo, bi bilo pretirano.

Za utemeljenost zahtevka za znižanje plačila bi tožena stranka morala podati trditve o tem, koliko bi bil servis, ki ga je tožeča stranka opravila, vreden, če bi slednja odkrila počeno tesnilo (oziroma puščanje tesnila) in koliko je ta isti servis vreden, v posledici dejstva, da ji to ni uspelo (nesporno je tožeča stranka določene servisne storitve kljub temu opravila).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 67175/2016 z dne 27. 6. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 439,95 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v predmetnem postopku najprej podala pobotni ugovor, s katerim je v pobot uveljavila stroške, ki naj bi jih imela zaradi prekomerne porabe bencina in motornega olja. Navedla je tudi, da tožena stranka storitve za katero naj bi se zavezala (servis avtomobila, na katerem se bo ugotovilo, zakaj je poraba tolikšna) ni v redu opravila, zato do plačila zanjo ni upravičena. Smiselno je torej zahtevala znižanje plačila za opravljen servis, v višini celotne cene, ki jo je tožeča stranka za to obračunala. Ker je pobotni ugovor na naroku umaknila, njene trditve, ki se nanašajo na domnevno nastalo škodo, ne morejo več biti predmet presoje. Višje sodišče je zato presojalo le odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za znižanje plačila.

6. V zvezi s tem tožena stranka izpodbija zaključka, da delo ni bilo neuporabno in da bi zato, da bi sploh lahko uveljavila kateregakoli od jamčevalnih zahtevkov, morala tožeči stranki najprej dati možnost, da napako odpravi. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka večkrat (kadar je avto pripeljala na servis k tožniku) trdila, da slednje troši prevelike količine olja. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka to preverjala in vsakič ugotovila, da je graja tožene stranke neutemeljena (saj poraba ustreza tovarniškim normativom). Iz tega izhaja, da je tožena stranka od tožnika večkrat zahtevala odpravo iste napake, pa je slednji ni uspel odkriti niti odpraviti. Zahtevati od tožene stranke, da bi tožniku tudi po tem, ko je napako odkril drug serviser, še enkrat omogočila njeno odpravo, bi bilo pretirano. V tem smislu so utemeljeni pritožbeni ugovori, ki izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o tem, da bi tožena stranka morala tožeči stranki zagotoviti še eno možnost za odpravo napake.

7. Kljub temu pa ugovor tožene stranke po znižanju plačila ne more biti utemeljen. Skladno s 640. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se namreč plačilo lahko zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. V konkretnem primeru to pomeni, da bi tožena stranka morala podati trditve o tem, koliko bi bil servis, ki ga je tožeča stranka opravila, vreden, če bi slednja odkrila počeno tesnilo (oziroma puščanje tesnila) in koliko je ta isti servis vreden, v posledici dejstva, da ji to ni uspelo (nesporno je tožeča stranka določene servisne storitve kljub temu opravila). Trditev v tej smeri ni podala. Zgolj njene navedbe, da je tožeča stranka delo slabo opravila (saj napake ni odkrila) pa ne utemeljujejo zaključka, da zato ni upravičena do nobenega plačila. Celo če bi tožena stranka do določenega znižanja plačila dejansko bila upravičena, namreč to dejstvo ne bi zadostovalo za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Treba bi bilo ugotoviti, kakšno to znižanje je. Ugovor znižanja kupnine je glede na navedeno nesklepčen, ugoditev tožbenemu zahtevku pa je posledično pravilna.

8. Čeprav sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov o tem ali je napaka res obstajala in kaj naj bi bil vzrok zanjo (kar bi po besedah pritožbe lahko ugotovilo z zaslišanjem D. P.), tako toženi stranki pravica do izjave niti pravica do sodnega varstva ni bila kršena. Zaradi dejstva, da ni podala sklepčnega jamčevalnega zahtevka, se namreč sodišču prve stopnje s temi vprašanji ni bilo treba ukvarjati.

9. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 14/2022
• VSM Sodba I Cpg 108/2021
• VSL sodba I Cpg 848/2011