VSL Sodba VII Kp 1661/2016

Jedro

Motiv oziroma nagib ni posebna vrsta naklepa, ampak posebna subjektivna okoliščina, ki omogoča določnejše prepoznavanje storilčevega naklepa.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Skladno z določilom tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja ter ji izreče pogojno obsodbo, v kateri naj ji določi kazen štiri mesece zapora s preizkusno enega leta, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženkin zagovornik in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb državne tožilke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi dovolj prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče torej sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča da ni dovolj dokazov, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1.

6. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ugotovilo, da je obdolženka kot gradbena inšpektorica dne 16. 2. 2009 na odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor št. 356.2-795/00-BJ z dne 11. 9. 2000 vpisala, da odločba ni pravnomočna, čeprav je bila pravnomočna in je klavzulo o nepravnomočnosti tudi potrdila s svojim podpisom, torej, da so izpolnjeni objektivni znaki očitanega kaznivega dejanja. Glede na izvedene dokaze pa je v nadaljevanju ocenilo, da ni podan subjektivni element očitanega kaznivega dejanja, saj obdolženki ni mogoče očitati naklepa oziroma, da je v kritičnem času vedela in se zavedala, da je predmetna odločba pravnomočna, pa je kljub temu napisala, da ta odločba ni pravnomočna in dopis z navedeno vsebino posredovala B. B. S slednjim zaključkom se državna tožilka sicer deloma strinja, saj tudi sama ocenjuje, da direktnega naklepa obdolženki v obravnavanem primeru res ni mogoče očitati, vendar pa meni, da je obdolženka dejanje storila z eventualnim naklepom, do katerega pa se sodišče v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo. Predstavljeno stališče državne tožilke sodišče druge stopnje ne sprejema in ga zavrača.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje ni le ugotovilo, da obdolženki ni mogoče očitati direktnega naklepa, temveč je sledilo njenemu zagovoru, da je naredila napako, da je ravnala v naglici in nepremišljeno, kar pomeni, da je ugotovilo, da ji tudi eventualnega naklepa ni mogoče očitati. Pritožbena kritika v tej smeri tako ni utemeljena.

8. Tezo, da je obdolženka ravnala z eventualnim naklepom, državna tožilka gradi na zagovoru obdolženke, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za tak zaključek. Drži sicer, da je obdolženka obravnavani podatek o pravnomočnosti oziroma nepravnomočnosti zadeve pisala po spominu, ne da bi pred seboj imela spis in ne da bi preverila kakšno je dejansko stanje obravnavane zadeve in je tako zavestno zapisala podatek, za katerega je vedela, da ni nujno, da je pravi in s tem dopustila možnost, da potrjuje nekaj, kar sploh ne drži in da pride do napake, vendar to še ne pomeni, da je obdolženka ravnala z eventualnim naklepom, kot to zmotno ocenjuje državna tožilka. Tako kot za direktni naklep bi tudi za eventualni naklep moralo sodišče ugotoviti, da je obdolženka vedela in se zavedala, da je predmetna odločba pravnomočna, oziroma, da vpisuje lažen podatek, kar pa tako njen zagovor, kakor tudi drugi izvedeni dokazi ne potrjujejo.

9. Nobenega dvoma ni, da je obdolženka kot dolgoletna gradbena inšpektorica z opravljenim izpitom iz Zakona o splošnem upravnem postopku vedela, kakšne so pravilne vsebine in oblike klavzul oziroma potrdil o pravnomočnosti (nepravnomočnosti) zadeve, da le-teh brez relevantnih podatkov ni dopustno izdajati, nedvomno je tudi vedela, kaj pomeni, da je neka odločba pravnomočna ali ne in kakšne posledice se vežejo na pravnomočnost ter da klavzula, ki jo je izdala obdolženka v obravnavanem primeru tudi sicer ni v skladu s Pravilnikom, vendar to ni zadostna podlaga za zaključek, da je obdolženka vedela oziroma, da se je zavedala, da potrjuje lažni podatek, kot ga sicer poenostavljeno izpeljuje pritožnica. Slednja namreč spregleda pomembno ugotovitev izpodbijane sodbe v točki 6, da izpovedbi prič B. B. in C. C. v delu, ko govorita o vplivih inšpektorja D. D. na sosednjem zemljišču, nista podkrepljeni z dokazi oziroma, da sodišče ni našlo motiva oziroma nagiba, zaradi katerega naj bi obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Motiv oziroma nagib ni posebna vrsta naklepa, ampak posebna subjektivna okoliščina, ki omogoča določnejše prepoznavanje storilčevega naklepa. Drugače kot državna tožilka pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejstvo, da je bil v kritičnem času predmetni upravni spis na Ministrstvu za okolje in prostor, torej da ni bil dostopen obdolženki, ima svojo težo in govori v prid oceni prvostopenjskega sodišča, da obdolženka ni ravnala naklepno.

10. Pritožbena navedba, da je obdolženkino očitano ravnanje posledično pomenilo rušenje objekta na nepremičnini parcele št. 1 k. o. ..., nima spisovne podlage. Sodišča v upravnih in pravdnih postopkih niso ugotovila vzročne zveze med ravnanjem obdolženke, ki so ga sicer zaznala kot spornega, vendar pa ne takšnega, ki bi bilo namerno in ne takšnega, zaradi katerega je v končni fazi prišlo do rušenja objekta B. B. Tožbeni zahtevek B. B., ki je od Republike Slovenije zahtevala plačilo odškodnine v višini 36.252,93 EUR, je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1453/2012 z dne 12. 1. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1658/2015 z dne 4. 11. 2015, zavrnjen. Iz navedene sodbe pa izhaja, da bi ne glede na očitek obdolženki v zvezi z vpisom klavzule o pravnomočnosti v končni posledici prišlo do rušenja nelegalno postavljenega objekta, za katerega nikoli ni obstajalo gradbeno dovoljenje in ga je bilo potrebno porušiti, ne glede na uporabo zakona, ki bi bilo lahko povezano z ravnanjem obdolženke, torej z uporabo Zakona o urejanju naselij ali Zakona o graditvi objektov.

11. Pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa ne more omajati niti izpovedba priče E. E., da je dopustno popraviti izdano potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti ter da je to možno storiti tudi kasneje, če se upravni delavec zmoti, kar pa obdolženka kljub opozorilom s strani B. B. ni storila, temveč je pri predmetnem potrdilu vztrajala, ki jo izpostavlja državna tožilka. Že iz izpovedbe oškodovankinega moža, priče C. C. namreč izhaja, da sta se z oškodovanko po prejetju predmetne odločbe pritožila ter da je obdolženka pojasnila, da se zoper predmetno potrdilo pritožba ne more vložiti in zato jo je zavrgla, torej je odreagirala, pa čeprav ne v smislu izpovedbe E. E. Dejstvo pa je, da sta B. B. in C. C. med postopkom večkrat zahtevala izločitev obdolženke zaradi večih nepravilnosti v zvezi z njenim delom, kar pa je bilo vse zavrnjeno.

12. Ob vsem navedenem, predvsem pa ob izostanku trdnejših dokazov, ki bi potrdili obtožbene očitke, je sodišče druge stopnje v skladu načelom in dubio pro reo utemeljeno odločilo v obdolženkino korist in izreklo oprostilno sodbo.

13. Ker pritožnica ni navedla nobenih okoliščin, s katerimi bi omajala pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 29796/2017
• VSL Sklep III Kp 56143/2022
• VSL sodba II Kp 1007/2009