VSL Sodba I Cpg 410/2017

Jedro

Učinek priznanja dejstev iz prvega odstavka 214. člena ZPP se lahko razteza le na materialnopravno odločilna dejstva, torej tista, ki so podlaga določenega zahtevka ali ugovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

- da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 2524/38 in 2526/1, k. o. ... (I. točka izreka) in

- da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 5.296,71 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o spremembi tožbe, ki jo je tožeča stranka podala z vlogo z dne 4. 11. 2014 (r. št. 15). V tej spremembi je tožeča stranka v prvotno postavljeni zahtevek dodala še eno parcelno številko. Opustitev odločitve o spremembi tožbe na podlagi 185. člena ZPP je kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP.¹ Vendar je takšno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje treba v skladu s določilom prvega odstavka 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in ne šele v pritožbi.² Tožena stranka pa te kršitve ni uveljavljala na naroku z dne 17. 5. 2016 (r. št. 20), prav tako pa ne na naroku 6. 6. 2016 (r. št. 23), ko je grajala druge procesne kršitve. Zato je tožena stranka z uveljavljanjem uvodoma navedene kršitve v pritožbi prekludirana. Ne glede na to pa je sodišče o celotnem tožbenem zahtevku, to je o lastninski pravici tožeče stranke na obeh parcelah, odločalo na podlagi istega sklopa dejstev. O tem sklopu dejstev se je tožena stranka izjavila. Zato očitana procesna kršitev na zakonitost in pravilnost sodbe tudi sicer ni vplivala.

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka prenehala obstajati že 6. 3. 2001, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izbrisu tožeče stranke iz sodnega registra. Tožeča stranka, nad premoženjem katere se sedaj vodi stečajni postopek, je bila izbrisana v skladu s pravili 3. poglavja ZFPPod, ki je v relevantnem obdobju urejal izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije. V prvem odstavku 27. člena ZFPPod je bilo predpisano, da z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha. Gospodarska družba torej preneha z izbrisom iz sodnega registra in ne z izdajo sklepa sodišča o izbrisu. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je tožeča stranka prenehala z izdajo uvodoma navedenega sklepa o izbrisu. Tak ugovor pa je materialnopravno zmoten. Zato tudi navedbe tožeče stranke, s katerimi se je pravzaprav sklicevala na to pravno zmotno stališče tožene stranke, niso mogle imeti učinka priznanja dejstev. Učinek priznanja dejstev iz prvega odstavka 214. člena ZPP se lahko razteza le na materialnopravno odločilna dejstva, torej tista, ki so podlaga določenega zahtevka ali ugovora. Ker tega značaja v odgovoru na tožbo navedena dejstva niso imela, tudi ni moglo nastopiti priznanje iz prvega odstavka 214. člena ZPP. Glede na citirano določilo prvega odstavka 27. člena ZFPPod pravna oseba preneha z izbrisom iz registra. Tožeča stranka pa je bila iz registra izbrisana 21. 7. 2003, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

- je pravni prednik tožeče stranke 21. 10. 1991 sporni nepremičnini kupil od pravnega prednika tožene stranke;

- je tožeča stranka ti nepremičnini kupila na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 1. 1992;

- tožeča stranka je nepremičnine imela v posesti;

- tožena stranka se je vknjižila kot lastnica nepremičnin na podlagi ZLNDL,³ ki je uvedel prevedbo dotedanje pravice uporabe v lastninsko pravico, čeprav na dan uveljavitve zakona 25. 7. 1997 ni bila dejanska imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin (5. - 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. V drugem odstavku 28. člena ZTLR je bilo predpisano, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. V skladu s prvim odstavkom 72. člena ZTLR je posest zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja. Posest pa je v skladu z drugim odstavkom istega člena dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Pri tem se domneva, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR). S pravnim poslom pridobljena posest, kamor spada tudi realizirana prodajna pogodba, ustreza pojmu zakonite posesti.⁴ Tožeča stranka je nepremičnini pridobila na podlagi prodajne pogodbe. Tožena stranka pa ne navaja, da bi tožeča stranka postopala s silo, zvijačno ali z zlorabo zaupanja. S tem je kriterij zakonite posesti v konkretnem primeru izpolnjen. Ker se dobrovernost posesti v skladu s tretjim odstavkom 72. člena ZTLR domneva, tožena stranka pa v pritožbi ne trdi, da bi dobrovernost kakorkoli izpodbijala, je izpolnjen tudi drugi pogoj za priposestvovanje spornih nepremičnin. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča v ZTLR ni podlage, ki bi izrecno prepovedovala priposestvovanje nepremičnin, ki so bile nekoč družbena lastnina.⁵ Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka utemeljevala z določili ZTLR o priposestovanju.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ D. Wedam Lukić v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 206.
² Gl. o tem sodbo VSRS II Ips 186/2012.
³ V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZLNDL se vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti v primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe oziroma njenega pravnega naslednika vpisana v zemljiški knjigi. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1381/08-13 je treba pravno varstvo priznati le dejanskim imetnikom pravice uporabe.
⁴ Gl. sodbo in sklep VSRS II Ips 559/2008.
⁵ Prim. sodbo in sklep VSRS II Ips 256/2015.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1938/2011
• VSL sklep II Cp 585/2010
• Sklep II Ips 220/95