<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 1391/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CPG.1391.2016
Evidenčna številka:VSL00002652
Datum odločbe:12.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - najemna pogodba - okvirna pogodba - najemnina - vračilo varščine - zadržanje varščine - škoda - obračunavanje DDV

Jedro

V zvezi z dobavljenimi slaščicami in sladoledom v višini 389,63 EUR tožnica sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, ker je štelo, da bi se na podlagi dogovora med strankami lahko sklepale prodajne pogodbe za točne količine in vrste izdelkov s točno določenimi cenami. Vendar v pritožbi zatrjuje prav to, namreč, da je iz dogovora med strankama izhajalo, da tožnica tožencu dobavlja sladice in sladoled, ko bo ta imel potrebe, a zmotno meni, da za vsako posamično dobavo sklenitev posamičnih pogodb ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da je imel dogovor pravnih strank naravo okvirnega dogovora oziroma okvirne pogodbe. Vseboval je namreč bistvene elemente za praktično izvajanje posamezne prodajne pogodbe, ta pa bi vsebovala točno količino in vrsto izdelkov s točno določenimi cenami. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na dogovor iz 17. člena pogodbe, po katerem sta se pravdni stranki dogovorili o poslovnem sodelovanju v času najema, in sicer se je tožnica zavezala tožencu prodajati, toženec pa od nje kupovati slaščice in sladoled pod pogoji, ki veljajo za prodajo ostalim poslovnim partnerjem tožnice v kraju najema. Tak dogovor je presplošen, da bi ga bilo mogoče označiti kot prodajno pogodbo. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženec vsakič plačal zgolj slaščice in sladoled, ki jih je predhodno najprej naročil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 78882/2015 z dne 2. 7. 2015, se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in se postopek nadaljuje kot pri tožbi.

II. a) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke (po tožbi): G. s.p., do tožene stranke (po tožbi): G. E. s.p. V višini 1.735,56 EUR,

b) ne obstaja pa terjatev tožeče stranke (po tožbi): G. s.p. do tožene stranke (po tožbi): G. E. s.p. v višini 1.101,73 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 330,00 EUR od 6. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 382,10 EUR od 14. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 79,57 EUR od 16. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 91,78 EUR od 17. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 175,71 EUR od 18. 5. 2015 dalje do plačila in od zneska 42,57 EUR od 26. 5. 2015 dalje do plačila.

III. a) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke (po tožbi): G. E. s.p. do tožeče stranke (po tožbi): G. s.p. v višini 1.735,56 EUR,

b) ne obstaja pa terjatev tožene stranke (po tožbi): G. E. s.p. do tožeče stranke (po tožbi): G. s.p. za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.735,56 EUR od 1. 6. 2015 dalje do plačila.

IV. Terjatvi pod točko II.a in točko III.a se pobotata.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke (po tožbi): G. s.p., da ji je tožena stranka (po tožbi): G. E. s.p. dolžna plačati 2.662,35 EUR ter zakonske zamudne obresti: od zneska 1.830,00 EUR od 6. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 409,18 EUR od 14. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 33,54 EUR od 20. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 79,57 EUR od 16. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 91,78 EUR od 17. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 175,71 EUR od 18. 5. 2015 dalje do plačila in od zneska 42,57 EUR od 26. 5. 2015 dalje do plačila.

VI. Tožena stranka (po nasprotni tožbi): G. s.p. je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi): G. E. s.p. plačati 966,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 306,44 EUR od 1. 6. 2015 dalje do plačila, od zneska 330,00 EUR od 10. 3. 2015 dalje do plačila in od zneska 330,00 EUR od 5. 4. 2015 dalje do plačila,

v presežku za plačilo 330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 5. 2015 dalje do plačila pa se tožba zavrže.

VII. Tožeča stranka (po tožbi) oziroma tožena stranka (po nasprotni tožbi): G. s.p. je dolžna tožeči stranki (po tožbi) oziroma tožeči stranki (po nasprotni tožbi): G. E. s.p. povrniti njene izvršilne in pravdne stroške v znesku 944,02 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, v celoti pa zavrne tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sodbo in sklep je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Sodba oz. sklep v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP), se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Sodni spor izvira iz najemnega razmerja med pravdnima strankama, v katerem je bila tožeča stranka najemodajalka, tožena stranka pa najemnik gostinskega lokala na R. ulici 8 v I. Tožeča stranka je vtoževala še neporavnano najemnino za mesec maj 2015, 409,18 EUR iz naslova obratovalnih stroškov za mesec april 2015, 33,54 EUR kot razliko za obratovalne stroške za mesec maj 2015 in 389,63 EUR za tožencu dobavljene slaščice in sladoled. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval vračilo varščine v znesku 2.170,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bila dne 1. 3. 2015 sklenjena najemna pogodba za določen čas, ki je sporazumno prenehala z 31. 5. 2015. Materialnega pobotanja tožničinih zahtevkov z zneskom varščine sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V zvezi s procesnim pobotom pa je ugotovilo terjatev za najemnino za maj 2015 v višini 1.500,00 EUR in 33,54 EUR za obratovalne stroške za mesec maj 2015, oboje z obrestmi (medtem ko tožnica ni izkazala terjatve v višini 330,00 EUR, kar predstavlja DDV od majske najemnine), ter terjatev v višini 27,08 EUR iz naslova obratovalnih stroškov za mesec april 2015 z obrestmi (medtem ko terjatev v višini 383,10 EUR ne obstaja). Zahtevka iz naslova dobavljenih slaščic in sladoled tožnica ni izkazala.

8. Toženec je v zvezi z vtoževano najemnino uveljavljal, da mu je tožnica pri najemninah neupravičeno zaračunala 990,00 EUR DDV. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo, saj je ugotovilo, da pogoji 45. člena Zakona o DDV (ZDDV-1) za to niso bili izpolnjeni. Tožnica namreč davčnemu organu ni pravočasno predložila izjave o pogodbeno vzpostavljenem obračunavanju DDV.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da terjatev toženca iz naslova plačane varščine obstoji, tožnici pa ni uspelo izkazati, da bi ji nastala škoda, ki bi zadržanje varščine utemeljevala. Sodišče prve stopnje je upoštevalo toženčevo zahtevo, da se njegova ugotovljena terjatev pobota do višine ugotovljene terjatve tožnice in odločilo tako, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve.

10. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica napada predvsem dejanski stan izpodbijane sodbe, zato se bo do pritožbenih trditev opredelilo le v meri, potrebni za ugotovitev stranke, da je bila njena pritožba slišana. V postopku v sporih majhne vrednosti, kot že navedeno uvodoma, namreč dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati.

11. Neutemeljene so zato pritožbene trditve tožnice zoper ugotovitev sodišča, da se je sama s prenehanjem najemne pogodbe strinjala in s tem povezane trditve o nesprejemu odpovedi na strani tožnice ter njenem ravnanju po tem (predaja prostorov in ključev), ki da ga ni mogoče tolmačiti v smislu soglasja z odpovedjo najemne pogodbe.

12. Tožeča stranka nadalje trdi, da je sodišče napačno ugotovilo tudi, da tožnica ni bila upravičena obračunavati DDV-ja, saj sta se pravdni stranki tako dogovorili, kdaj je bila izjava vložena, pa ni relevantno. Ta pritožbena trditev je neutemeljena zato, ker drugi odstavek 45. člena ZDDV-1 izrecno določa, da davčni zavezanec DDV obračuna, če z najemnikom davčnemu organu predložita vsak svojo izjavo v elektronski obliki pred opravljeno dobavo, torej pred sklenitvijo najemnega razmerja. Ker sta stranki najemno pogodbo sklenili 1. 3. 2015, tožeča stranka pa je izjavo vložila šele 19. 5. 2015, je zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen, pritožbene trditve v zvezi s tem, kdo je vložil izjavo za toženo stranko, pa nerelevantne in zato neutemeljene. V zvezi z DDV pritožnica neutemeljeno poudarja, da je ta bil DDV obračunan, čeprav je bila izjava vložena šele maja. Skladno z zakonsko ureditvijo lahko popravi obračunan DDV za zneske, ki jih ne bi bila smela obračunati, in od države zahteva vračilo.

13. Tudi s pritožbenimi trditvami v zvezi s plačilom stroškov v višini 409,18 EUR, ki se nanaša na stroške v mesecu aprilu 2015, tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje: 362,00 EUR od tega je toženec poravnal, 20,00 EUR elektrike pa mu je tožnica zaračunala preveč.

14. V zvezi z dobavljenimi slaščicami in sladoledom v višini 389,63 EUR pa tožnica sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, ker je štelo, da bi se na podlagi dogovora med strankami lahko sklepale prodajne pogodbe za točne količine in vrste izdelkov s točno določenimi cenami. Vendar v pritožbi zatrjuje prav to, namreč, da je iz dogovora med strankama izhajalo, da tožnica tožencu dobavlja sladice in sladoled, ko bo ta imel potrebe, a zmotno meni, da za vsako posamično dobavo sklenitev posamičnih pogodb ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da je imel dogovor pravnih strank naravo okvirnega dogovora oziroma okvirne pogodbe. Vseboval je namreč bistvene elemente za praktično izvajanje posamezne prodajne pogodbe, ta pa bi vsebovala točno količino in vrsto izdelkov s točno določenimi cenami. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na dogovor iz 17. člena pogodbe, po katerem sta se pravdni stranki dogovorili o poslovnem sodelovanju v času najema, in sicer se je tožnica zavezala tožencu prodajati, toženec pa od nje kupovati slaščice in sladoled pod pogoji, ki veljajo za prodajo ostalim poslovnim partnerjem tožnice v kraju najema. Tak dogovor je presplošen, da bi ga bilo mogoče označiti kot prodajno pogodbo. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženec vsakič plačal zgolj slaščice in sladoled, ki jih je predhodno najprej naročil.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je tožnica tekom postopka zatrjevala vse predpostavke civilnega delikta, zaradi katerega je zadrževala varščino. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je odškodninski zahtevek podala kot laik, saj je škodo zatrjevala v pripravljalnih vlogah, vloženih po pooblaščenki. Zgolj s pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da so ugotovitve sodišča o terjatvi toženca iz naslova vrnitve varščine napačne, pa pritožnica prav tako ne more uspeti.

16. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 435, 587
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 45, 45/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNTA1