VSL Sklep I Cpg 348/2017

Jedro

Po določilu 1. člena ZPP redno sodišče odloča v sporih o osebnih in družinskih razmerjih ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilno-pravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Pravila ZPP se uporabljajo tudi v primerih, kadar je ena od pravdnih strank država ali občina, vendar le, če proti nasproti drugi stranki ne nastopa kot oblastveni organ. V postopku odmere davka pa davčni upravičenec proti davčnemu zavezancu nastopa kot oblastni organ. Kadar je tako, tako pa je tudi v predmetni zadevi, pristojnost rednega sodišča ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Navedbe pravdnih strank:

1. Tožnica v tožbi navaja, da je neposredna uporabnica zemljišča na območju Občine N. in kot taka zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) v Mestni občini N. Materialnopravna podlaga za odmero NUSZ sta bila Zakon o stavbnih zemljiščih in Zakon o ograditvi objektov. Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr) so bile relevantne določbe teh dveh zakonov, pa tudi Zakona o davčnem postopku razveljavljene. Ustavno sodišče RS pa je z odločbo U-I-113/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo in med drugim v 3. točki izreka odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavNepr. Zato odtlej Občina N. ne bi smela sprejeti novih občinskih odlokov o NUSZ in tudi ne aktov o novi vrednosti točke za odmero NUSZ, tožena stranka pa je to storila. Vrednost točke, ki je na dan 1. 1. 2014 znašala 0,0003265 EUR na m2, je zvišala na 0,00052650 EUR na m2, s čimer je za več kot 50 % povišala vrednost točke. Skladno s tem je tožeči stranki kot zavezancu za plačilo NUSZ za leto 2015 z odločbo z dne 13. 5. 2015 naložila plačilo davka v višini 25.219,24 EUR, za leto 2016 pa z odločbo z dne 25. 4. 2016 v višini 22.672,41 EUR. S tožbo tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za protipravno previsoko odmerjen in plačan NUSZ in sicer leto 2015 v višini 13.604,61 EUR, za leto 2016 pa v višini 11.352,25 EUR, to je skupno 24.956,86 EUR.

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim ugovarjala sodni pristojnosti rednega sodišča za odločanje v tem sporu.

Izpodbijani sklep:

3. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno v tej stvari (I. točka izreka), tožbo zavrglo (II. točka izreka) in tožečo stranko obvezalo k plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 327,73 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da gre za upravno zadevo, o kateri se odloča v upravnem postopku.

Pritožba in odgovor na pritožbo:

4. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in porditev izpodbijanega sklepa. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi:

6. Pritožba ni utemeljena, na odločilne pritožbene navedbe pa je odgovorjeno v nadaljevanju.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je (po 70. členu ZDavP-2) za odločanje o davčnem postopku na prvi stopnji pristojna FURS, na drugi stopnji pa Ministrstvo za finance (v nadaljevanju. MF). Navsezadnje se je tožnik, kot med postopkom pred sodiščem prve stopnje sam navaja in dokazuje (pritožba v prilogi A10), proti odločbi z dne 25. 4. 2016 na MF tudi pritožil. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo izrecno navaja, da se pravilnost odmere NUZS presoja v davčnem postopku.

8. Po stališču pritožnika samega upravno stvar predstavlja (1) sprejemanje odlokov s strani občine, (2) odmero davka posameznemu davčnemu zavezancu in (3) plačilo davka. Vprašanje nezakonite odmere NUSZ, na podlagi katerega nastane neupravičena premoženjska korist toženi stranki, pa po pritožnikovem stališču predstavlja civilnopravno zadevo, ki spada pod pristojnost rednega sodišča.

9. Da je presoja nezakonitosti prvostopenjske odmere davka iz naslova NUZS civilnopravna zadeva, pritožbeno sodišče ne soglaša že zato, ker se napačna odmera davka presoja v pritožbenem postopku na podlagi zgoraj citiranega 70 člena ZdavP-2.

10. Po določilu 1. člena ZPP redno sodišče odloča v sporih o osebnih in družinskih razmerjih ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilno-pravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Pravila ZPP se uporabljajo tudi v primerih, kadar je ena od pravdnih strank država ali občina, vendar le, če proti nasproti drugi stranki ne nastopa kot oblastveni organ. V postopku odmere davka pa davčni upravičenec proti davčnemu zavezancu nastopa kot oblastni organ. Kadar je tako, tako pa je tudi v predmetni zadevi, pristojnost rednega sodišča ni podana.

11. O pravilnosti izdanih odločb bo torej odločil pristojni organ, na katerega je tožeča stranka, kot je pojasnjeno zgoraj, naslovila pritožbo (A10). Proti odločbi z dne 13. 5. 2015 tožeča stranka navaja, da se ni pritožila, ker ta odločba ni vsebovala niti obrazložitve niti pouka o pravnem sredstvu, pa tudi podpisa osebe ne, ki je vodila postopek, niti podpisa osebe, ki je o njej odločila, pa tudi žiga organa, ki jo je izdal, ni na njej. Če to drži, taka odločba¹ po presoji pritožbenega sodišča nedvomno ne ustreza formalnim zahtevam pravilne odločbe. Vendar tudi za odločanje o razmerjih, o katerih je odločeno s formalno tako pomanjkljivo odločbo, ni pristojno redno sodišče. Tudi to odločbo je namreč prvostopenjski davčni organ toženi stranki izdal kot oblastveni organ.

12. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka navedla (II. točka tožbe), da zagrešena kršitev zakona in citirane ustavne odločbe predstavlja takšno nedopustno ravnanje, ki ima naravo civilnega delikta po določbah o splošni odškodninski odgovornosti OZ, saj je z njim tožnici protipravno zmanjšano premoženje. Iz te navedbe izhaja, da zahteva povrnitev nastale škode na neposlovni odškodninski podlagi. Pri tem pa spregleda vsaj dvoje: (1) da je tožena stranka tožeči stranki izdala obe davčni odločbi na podlagi pooblastil, ki jih ima po ZdavP-2, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu (3. stran odločbe zgoraj) in (2) da pritožbeni postopek pred MF še ni končan. Torej je zatrjevano nezakonito odmerjen in plačan davek iz naslova NUZS še vedno predmet upravnega postopka. Če bo v tem postopku tožnica uspela, ji bo davčni organ preveč zaračunan davek vrnil. Zato do izdaje drugostopenjske odločbe upravnega organa niti o nastanku škode, ki je eden od elementov splošnega civilnega delikta, ni mogoče govoriti.

13. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

14. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka v glavnem le ponovila svoje trditve pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče to vlogo ocenjuje kot nepotrebno vlogo. Glede na navedeno mora tožena stranka sama nositi svoje stroške povezane z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Tožena stranka navaja, da se je tožeča stranka pritožila tudi proti tej odločbi, tožeča stranka pa, da je le z dopisom zahtevala pojasnila k tej odločbi.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 350/2002
• VSM sodba I Cp 2010/2009
• sodba I U 303/2009