VSL Sodba II Cpg 606/2017

Jedro

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 res določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih, vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2 (dodan z novelo B), ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba, v zvezi s popravnim sklepom, potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.041,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je (s popravnim sklepom z dne 10. 5. 2017) naložilo v plačilo 30,00 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da od uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2 (1. 1. 2013) omejitev iz prvega odstavka 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) več ne velja, ker ZPIZ-2 v 193. členu izključuje uporabo drugih zakonov. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedeni člen res določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Ob tem pa je izrecno navedeno tudi, da prej povzeto velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi ne-obveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izključitev kritja zavarovalnega primera).¹ V konkretnem primeru ne gre za nobenega od teh primerov. Poleg tega se je v spornem obdobju (leta 2014 in 2015) veljavni 193. člen ZPIZ-2 nanašal na direktnega povzročitelja škode in delodajalca. Aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov zoper toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost) ZPIZ-2 ni dajal vse do novele ZPIZ-2B, ki je začela veljati 1. 1. 2016.

6. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej res določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih, vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2 (dodan z novelo B), ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv. Okoliščina, da je tožena stranka istovrstno škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v letu 2013 že plačala, pa je za odločitev v predmetnem sporu povsem irelevantna.

7. Dodati velja, da je v zvezi z vprašanjem ali je 193. člen ZPIZ-2, pred uveljavitvijo novele B, izključeval omejitev iz 18. člena ZOZP, stališče sodne prakse precej enotno. Tožnica se v pritožbi sicer sklicuje na drugačni stališči, zavzeti v sodbi Višjega sodišča v Celju Cpg 41/2014 z dne 27. 3. 2014 in sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 194/2016 z dne 12. 5. 2016, a višje sodišče ugotavlja, da je stališče, zavzeto v teh odločbah preseženo. Po njunem sprejemu so bile namreč sprejete številne druge odločbe različnih višjih sodišč, ki uveljavljalo enako stališče, kot je zavzeto v predmetnem sporu (gre npr. za sodbe: VSM I Cpg 106/2017 z dne 20. 4. 2017, I Cpg 97/2017 z dne 30. 3. 2017, I Cpg 457/2016 z dne 9. 3. 2017; sodbo in sklep istega sodišča I Cpg 454/2016 z dne 2. 3. 2017, sodbo VSL I Cpg 502/2016 z dne 15. 2. 2017 in sodbo in sklep VSL II Cpg 1259/2016 z dne 21. 2. 2017).

8. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zato pritožbena navedba, da ni res, da ZPIZ-2 izrecno določa, v katerih primerih omejitve iz drugih zakonov ne veljajo, nikakor ni utemeljena.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 688/2016
• VSL Sodba I Cpg 232/2017
• VSL Sodba II Cpg 740/2020