VSL Sodba I Cp 362/2017

Jedro

V konkretnem primeru gre za neposredno sosednji nepremičnini, kjer stranke živijo. Ugotovljeno je, da so bile vožnje tožnikov vsem prezentne, iz fotografij kraja je jasno razvidno, da gre za enotno tlakovano pot do tožnikove hiše mimo toženkine, ki je edini dovoz, tudi jašek se dobro vidi. Ob takem dejanskem stanju v naravi ni izpolnjena poizvedovalna dolžnost s tem, da sta toženka oz. njen mož preverila podatke v zemljiški knjigi. Ocena, da bi lahko vedela oz. da bi morala vedeti, da sta kupila s služnostjo obremenjeno nepremičnino, je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v:

I. točki v 11. vrstici spremeni tako, da se služnost dostopa določi z naslednjo vsebino: služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi in dostavnimi vozili ter tovornim vozilom enkrat letno za potrebe dostave kurilnega olja;

v III. točki pa se spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov tožnikov, naložen v breme toženki, zniža za 252,17 EUR EUR (na 2.186,59 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki same krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta solastnika parcele 1 k. o. N. in zahtevata ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje po poti čez sosednjo, toženkino parcelo 2 k. o. N. ter polaganja in vzdrževanja instalacijskih vodov (vodovod, elektrika, telefonija in kabelska televizija) pod potjo. Tožnika sta svojo nepremičnino kupila leta 1997 od L. M. oziroma njenega sina, pooblaščenca A. M., ki je kupcema v potrdilu o prejemu are zapisala, da jima jamči zagotovljen dostop do prodane nepremičnine, služnost pa ni bila realizirana z vpisom v zemljiško knjigo. L. M. je ohranila lastništvo služeče (sosednje) nepremičnine, kjer je gradil in prebival njen sin A. M. Ta je skupaj s tožnikoma l. 1998 uredil pot (do svoje hiše in hiše tožnikov), skupaj pa so položili tudi instalacijske vode omrežne infrastrukture. Leta 2011 je L. M. tožnikoma sosednjo parcelo (hišo, kjer je prej stanoval A. M.) prodala toženki; ta je tožnika leta 2013 pozvala, da prenehata uporabljati dostop čez njeno parcelo, zato sta vložila tožbo za ugotovitev stvarne služnosti s priposestvovanjem.

2. Toženka je vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da ne obstaja služnostna pravica hoje, vožnje ter položitve in vzdrževanja instalacijskih vodov. Poleg tega je od tožene stranke zahtevala tudi opustitev uporabe njene nepremičnine ter odstranitev vseh instalacijskih vodov z nje.

3. O zadevi je razsojeno drugič. Že prvič je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je nesporno neprekinjeno (več kot) desetletno izvrševanje služnosti, sporna pa je bila dobra vera tožnikov. Ker po oceni sodišča prve stopnje tožnika nista razpolagala z ustreznim pravnim naslovom in se nista vpisala v zemljiško knjigo, je v prvem sojenju zaključilo, da nista bila dobroverna, zato je njun zahtevek zavrnilo in ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

4. To odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo s sklepom 8. junija 2016 (I Cp 348/2016). Presodilo je, da je iz okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, razvidno, da sta tožnika ves čas ravnala pošteno, da sta se zanesla na pisni dogovor (zapis v potrdilu o ari), s katerim jima je prodajalka L. M. (soseda), preko svojega pooblaščenca (sina) A. M. in ob sodelovanju nepremičninske agencije M. B. (strokovnjaka) jamčila zagotovljen dostop do kupljene nepremičnine; pod pogoji tega dogovora je prodajalka kupcema nepremičnino prodala, kasneje (1998) so na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja in skupaj naredili (načrtovali, financirali in izgradili) pot in podnjo položili inštalacije, kar sta tožnika vse od tedaj nemoteno in redno uporabljala, misleč, da tako zadošča in da ne posegata v tuje pravice.

5. Na podlagi teh ugotovitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ocenilo, da sta tožnika bila v dobri veri glede dogovorjene, zemljiškoknjižno nerealizirane služnosti, ki sta jo začela pošteno uporabljati takoj, ko sta si jo - skupaj s prodajalko - omogočila (zgradila pot, položila instalacije). Ocenilo je, da je zapis v potrdilu o prejemu are, da prodajalka kupcema jamči dostop po svoji nepremičnini do prodane nepremičnine, po vsebini dogovor (pogodba, zavezovalni posel) o služnosti, le da nima ustrezne oblike; Zaveza prodajalke je bila nedvomna, trajna (časovno neomejena), nepreklicna (že logično in življenjsko je, da instalacijski vodi, ki so vkopani vsaj 0,8 metra v zemljo, niso zgrajeni začasno ali do preklica).

6. Zaradi napačnih materialnopravnih zaključkov, da tožnika nista bila v dobri veri, pa sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni ugotovilo vseh drugih pravno pomembnih dejstev, in sicer se ni ukvarjalo z vprašanjem dobre vere toženke kot pridobiteljice služeče nepremičnine. Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, namreč ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (2. odst. 44. čl. SPZ). Za to, da sodišče prve stopnje oceni še dokaze, ki govorijo izrecno tudi o tem, je pritožbeno sodišče prvo sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje.

7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ocenilo, da toženka kot pridobiteljica služeče nepremičnine ni bila v dobri veri, da je ta prosta vseh bremen, in tožbenemu zahtevku (ta se je glasil na priposestvovanje služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili ter služnosti polaganja in vzdrževanja instalacijskih vodov) v celoti ugodilo, zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi in toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikoma (v znesku 2.438,76 EUR).

8. Toženka se proti sodbi pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo ali razveljavitev, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. V pritožbi še vedno nasprotuje oceni, da sta bila tožnika v dobri veri, saj trdi, da nista imela veljavnega pravnega naslova in da potrdilo o ari to ni. Meni, da je pritožbeno sodišče ob tem svojem stališču spregledalo pomembne okoliščine, namreč B. K. je izrecno povedal, da sta se tožnika zavedala potrebnosti sklenitve pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo. Nadalje graja pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede obsega zatrjevane služnosti in pravi, da so bile že trditve glede tega pomanjkljive, saj da navedba, da je enkrat na leto tovorno vozilo dostavilo kurilo olje, še ne omogoča zaključka o priposestvovanju služnosti vožnje z motornimi vozili, enako pa velja za intervencijska vozila. Tudi trasa služnostne poti naj bi bila po mnenju pritožbe preširoka, saj širina 3,8 presega širino osebnih in dostavnih vozil. Glede vodov pa pritožba opozarja, da ni v potrdilu o ari prav nič omenjeno, samo strinjanje pravne prednice pa naj ne bi zadoščalo. Navaja, da ni mogla vedeti, da obstaja kakšna nevknjižena pravice, o vodih pravi, da ni mogla sklepati. Graja še kršitev določb postopka glede prekluzij, in sicer pravi, da je sodišče upoštevalo prepozne novote tožeče stranke iz njene vloge s 13. 3. 2015, na kar da je sama opozorila v vlogi s 7. 4. 2015, gre pa za navedbe o soglasju k lokacijski dokumentaciji. Končno pritožnica graja tudi odločitev o stroških, češ da je sodišče tožeči stranki neupravičeno priznalo stroške za preizkus uspešnosti pravdnega sredstva po tarifi 2010, ker je to vezano na izdelavo strokovnega mnenja, poleg tega pa je napačno priznalo tudi nagrado za postopek v ponovljenem sojenju, ker se ta všteva.

9. Tožnika sta na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

10. Pritožba je delno utemeljena, in sicer glede obsega priposestvovane vrste služnosti voženj in glede stroškov, sicer pa ne.

11. Da sta bila tožnika v dobri veri, je že izdatno obrazloženo zgoraj in pritožbene navedbe v to, kar je pojasnjeno, ne zbujajo nobenega dvoma. Kaj naj bi pritožbeno sodišče prezrlo, pritožba ne navede, razen da se sklicuje na pričanje B. K.. A v njegovi izpovedi ni opore za zaključek, da tožnika nista bila dobroverna, prav nasprotno. Da naj bi se po izpovedi K. (in to na podlagi njegovega lastnega poduka) zavedala, da rabita za služnost pogodbo in vpis v zemljiško knjigo, je vzeto iz konteksta. K., ki je kot posrednik za tožnika sodeloval pri nakupu, je najprej jasno povedal, da je bilo mišljeno, da se zagotovi služnostna pravica, saj druge poti ni bilo, da so na pooblastilo za služnost verjetno vsi pozabili in da je zapis v potrdilu o ari deloval, kot da bo urejena služnostna pravica. Posebej vprašan, ali sta bila kupca seznanjena, da je treba za vknjižbo skleniti služnostno pogodbo, je povedal, da bi jim zelo verjetno on to povedal, in da drži, da sta bila seznanjena, da je treba še nekaj narediti. Dobre vere, v povezavi z vsemi drugimi dokazi, to nikakor ne omaje. Dejstvo je, da služnosti s pravnim poslom tožnika nista pridobila. Po presoji sodišča pa sta utemeljeno zaupala v pravni naslov.

12. Enako velja za služnost polaganja vodov, čeprav to res ni omenjeno v potrdilu. Brez dvoma je bil pred skupnim polaganjem teh vodov med sosedi sklenjen ustni dogovor o tem in po naravi stvari to ni moglo biti dovoljenje do preklica.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni bila poštena pridobiteljica.

14. Kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjem pritožbenem postopku, bi v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo priposestvovana služnost tožnikov prenehala, če bi bila toženka ob nakupu nepremičnine v dobri veri, torej pošteno prepričana o tem, da kupuje s stvarnimi služnostmi neobremenjeno nepremičnino (2. odst. 44. čl. SPZ). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le poštenega pridobitelja (10. čl. SPZ). Ta mora biti ob nakupu prepričan, da je zemljiškoknjižno stanje točno.¹ Če je očitno, da se služnost izvaja, vsakega veže vsaj minimalna poizvedovalna dolžnost, ki presega preverjanje podatkov v javni knjigi.

15. V konkretnem primeru gre za neposredno sosednji nepremičnini, kjer stranke živijo. Ugotovljeno je, da so bile vožnje tožnikov vsem prezentne, iz fotografij kraja je jasno razvidno, da gre za enotno tlakovano pot do tožnikove hiše mimo toženkine, ki je edini dovoz, tudi jašek se dobro vidi. Ob takem dejanskem stanju v naravi ni izpolnjena poizvedovalna dolžnost s tem, da sta toženka oz. njen mož preverila podatke v zemljiški knjigi. Ocena, da bi lahko vedela oz. da bi morala vedeti, da sta kupila s služnostjo obremenjeno nepremičnino, je zato pravilna.

16. Služnost se priposestvuje v obsegu, kot se je tekom priposestvovalne dobe dejansko izvajala.² Zato sama trasa poti, po kateri se vozi, ni sporna in ni odvisna od osne širine vozil. Vozilo se je pač po za to tlakovani dovozni poti. Vendar pa ima toženka prav, da dokazni postopek ni potrdil splošnih navedb o stalni, kontinuirani vožnji z vsemi vozili, torej tudi s tovornimi, dostavnimi in celo intervencijskimi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika dostopala z osebnimi vozili in občasno z dostavnimi (tožnik je denimo neprerekano omenil kombinirano vozilo zaradi nekega popravila), ni pa sporno, da so jima po enkrat na leto po tej poti dostavili tudi kurilno olje. V presežku (za redne tovorne in intervencijske prevoze) služnosti torej nista mogla priposestvovati.

17. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za delno utemeljene, zato je pritožbeno sodišče po pooblastilu 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in določeno služnost dostopa nekoliko omejilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

18. Glede stroškov: pritožnica ima prav, da je storitev po tarifni št. 2101 relevantne Odvetniške tarife (ZOdvT), po kateri je tožeča stranka priglasila 206,70 EUR, obsegala nagrado za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva, ki je povezan z izdelavo strokovnega pisno obrazloženega pravnega mnenja, česar tožeča stranka z ničemer ni izkazala, zato je treba to postavko črtati in priznane stroške temu ustrezno znižati (za 252,17 EUR, to je omenjena postavka z DDV). Drži tudi, ni pravilno odvetniku priznati še ene nagrade za postopek zaradi ponovljenega postopka.³ Toda sodišče prve stopnje je tudi ni priznalo, saj tudi priglašena ni bila. Priglašena in priznana je bila le (nova) nagrada za ponovni narok. Po 3. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče znesek stroškov v izpodbijani sodbi (tč. III.) ustrezno korigiralo.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. in 2. odst. 154. čl. ZPP; Glede na relativno majhen uspeh pritožbe je pritožbeno sodišče odločilo kot najprimerneje, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Glej več M. Damjan in V. Bergant Rakočević: Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik pridobitelja služeče nepremičnine, Pravnik, letnik 2015, številka 5-6, str. 307-322.
² Prim. sodbo VS RS II Ips 461/2005 in druge.
³ Po 2. odst. 14. čl. ZOdvT lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po 19. čl. ZOdvT v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Vendar je po opombi št. 3 k tretjem delu tarife, 4. tč. določeno, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 909/2016
• VSL sodba I Cp 1662/2012
• VSL sodba II Cp 2120/2014