VSL Sodba VII Kp 15317/2013

Jedro

Obdolženi res ni bil zaposlen v sindikatu, je pa opravljal funkcijo, ki je neločljivo povezana z njegovo zaposlitvijo. Kot predsedniku sindikata so mu bila zaupana sredstva sindikata, to zaupanje pa je obdolženi izkoristil pri finančnem poslovanju sindikata, ko je v nasprotju z danim pooblastilom razpolagal s finančnimi sredstvi sindikata.

Obdolženi je s tem, ko si je protipravno prilastil denarna sredstva sindikata, ki so mu bila zaupana v okviru finančne dejavnosti sindikata, nedvomno izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženemu A.A. naloži v plačilo znesek 6.667,14 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi.

V preostalem se pritožba okrožne državne tožilke ter v celoti pritožba obdolženčevega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi je dolžan plačati 240,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženčev zagovornik in okrožna državna tožilka. Obdolženčev zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter kazenski postopek zoper obdolženega ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Okrožna državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji oziroma odvzemu premoženjske koristi ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določi dodatni pogoj, da v roku enega leta oškodovanemu sindikatu vrne 13.181,00 EUR, oziroma da mu odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist.

3. Obdolženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba okrožne državne tožilke je delno utemeljena, pritožba obdolženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika

5. Obdolženčev zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero ne more uspešno omajati dokazne ocene sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor, v katerem je navajal, da je bilo plačevanje dela z vrednostnimi boni utečeni način plačevanja za delo vsem dotedanjim predsednikom sindikata ter da je računalnik, telefon, brezžični usmerjevalnik in kartuše kupil za potrebe sindikata, preverilo z ostalimi izvedenimi dokazi ter ga pravilno ocenilo kot neprepričljivega.

6. Priča B. B., ki je bila predsednica sindikata delavcev X do leta 2001, je zanikala, da bi bilo njeno delo posebej plačano. Pojasnila je, da se je sindikat v tem obdobju financiral izključno iz članarine ter da je šel del članarine Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, preostanek sredstev pa se je z računa porabil glede na to, kaj je s pisnim sklepom sprejel izvršni odbor sindikata. B. B. je zanikala, da bi bila blagajničarka za svoje delo plačana. To je v svoji izpovedbi potrdila priča C. C., ki je bila večletna blagajničarka pri sindikatu, med drugim tako za čas mandata B. B., kot tudi za čas mandata obdolženega do leta 2007, ko se je upokojila. Sodišče prve stopnje je preverilo tudi obdolženčev zagovor, da mu je sam direktor D. D. ob podpisu sporazuma za dotacijo X d.d. sindikatu rekel, da naj iz tega denarja "izvleče ven" plačilo zase. Slednje je priča D. D. izrecno zanikal. Iz njegove izpovedbe res izhaja, da je nakazilo s strani podjetja X d.d. bilo namenjeno za aktivnosti sindikata in za angažiranje članov, da so si poplačali svoje delo in čas. Vendar pa to ne pomeni, da je obdolženi lahko samovoljno porabil prejeta sredstva za svoje stimuliranje. Tako sedanji predsednik sindikata E. E., kot tudi nekdanja predsednica B. B. sta pojasnila, da je moral izvršni odbor sindikata sprejeti ustrezen sklep, na podlagi katerega so se lahko črpala finančna sredstva z računa sindikata. V obravnavanih primerih izvršni odbor takega sklepa ni sprejel. Pritožnik zato ne more uspešno omajati pravilnih zaključkov s selektivnim povzemanje izvedb prič, s katerimi skuša prikazati, da je imel obdolženi pooblastilo za nabavo večjega števila vrednostnih bonov družbe Y, katerih nerazdeljeni del je lahko zadržal zase oziroma kot izplačilo za svoje delo. Četudi bi bilo temu tako, bi moral predhodno o tem izvršni odbor sprejeti ustrezen sklep. Slednje skuša pritožnik neuspešno omajati z izpostavljanjem izpovedbe priče F. F. Drži, da je slednji povedal, da so se ustno dogovarjali za nakup bonov ter da je bilo nekaj bonov kupljenih na rezervo, vendar pa ne gre spregledati, da je F. F. izrecno pojasnil, da so v zvezi s porabo denarja na izvršnem odboru sprejemali ustrezne sklepe ter da kolikor se spomni, v letu 2012 niso sprejeli sklepa oziroma odločitve, da se iz sredstev nakazanih s strani X d.d. nabavijo vrednostni boni družbe Y, ki se izplačajo obdolženemu za delo predsednika sindikata.

7. Obdolženi je v svojem zagovoru po eni strani skušal v nasprotju z izpovedbami prič prikazati, da njegovo ravnanje predstavlja zgolj utečeni način tovrstnega plačevanja dela predsednikov sindikata, po drugi strani pa skuša s sklepom z dne 3. 12. 2012 dokazati, da je bilo s člani izvršnega odbora dogovorjeno, da se iz sredstev nakazanih s strani X d.d. nabavijo vrednostni boni družbe Y, ki se izplačajo obdolženemu za delo predsednika sindikata. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, s tem obdolženi prihaja sam s seboj v nasprotje, saj v primeru utečenega tovrstnega načina plačevanja vseh prejšnjih predsednikov sindikata, naknadno sprejetje takega sklepa ni potrebno in logično. Poleg tega nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil sprejet sklep s tovrstno vsebino kot sklepa, na katera se v svojem zagovoru sklicuje obdolženi (sklep list. št. 87 oz. 88). Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive in argumentirane razloge v zvezi z verodostojnostjo predmetnih sklepov. Pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, so zato neutemeljeni. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema navedene razloge sodišča prve stopnje, kot tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženčevemu zagovoru oziroma vsebini navedenih sklepov ne gre slediti.

8. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik ne more uspešno omajati niti z izpostavljanjem, da je neverjetno, da je družba X d.d. več let zagotavljala sredstva za delo sindikata in o tem republiški sindikat ni domnevno nič vedel. Dejstvo, da je družba X d.d. več let zagotavljala namenska sredstva za delo sindikata, še ne pomeni, da so bila ta sredstva lahko porabljena brez predhodne odločitve izvršnega odbora sindikata. Okoliščina, ali je obdolženi nerazdeljene bone zadržal zase, ali jih je dal komu drugemu, ni odločilna. Bistveno je, da je obdolženi izkoristil svoje pooblastilo, ki mu je dopuščalo upravljanje s sredstvi sindikata ter z njimi neupravičeno razpolagal. Brezpredmetno je tudi pritožbeno izpostavljanje da je neverjetno, da priča C. C., kot dolgoletna blagajničarka sindikata, ni vedela za večletno nakazovanje denarnih sredstev s strani družbe X d.d. Slednja je pojasnila, da je bila njena naloga, da je sproti v knjigo popisovala račune, ki ji jih je prinesel predsednik sindikata, nakar je enkrat letno naredila obračun. Izrecno je pojasnila, da ni imela vpogleda v sindikalni račun, zato ni nelogično, da ji niso bile poznane okoliščine v zvezi z nakazili družbe X d.d.

9. Članom sindikata je bil res vrnjen del članarine v obliki vrednostnih bonov družbe Y. Vendar glede na to, da je bila najvišja vrednost v ta namen danih bonov 30,00 EUR, pritožnik ne more uspeti s prikazovanje, da z boni v vrednosti 50,00 in 100,00 EUR ni nujno razpolagal obdolženi. Dejstvo je, da so bili izdani tudi boni v vrednosti 50,00 in 100,00 EUR, s temi pa je glede na navedeno lahko razpolagal le obdolženec, saj drugim boni v takih vrednostih niso bili dani. Pritožnik skuša sicer sklicujoč se na izpovedbo F. F. prikazati, da se je kupovalo viška bonov, ki so se razdeljevali med člane zaradi izstopa iz sindikata oziroma z nagrajevanje sindikalnih zaupnikov, vendar s tem ne more omajati pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot je bilo že pojasnjeno, bi izvršni odbor v takem primeru moral sprejeti ustrezen sklep, katerega pa slednji ni sprejel. Nenazadnje obdolženi ne oporeka, da si je svoje delo izplačeval v obliki vrednostnih bonov družbe Y.

10. V zvezi z nakupom računalnika, telefona, brezžičnega usmerjevalnika in kartuš je obdolženi priznal, da je vse navedeno kupil iz sredstev sindikata. Obdolženi je sicer navajal, da je slednje nabavil za potrebe sindikata, da je lahko delal tudi doma. Slednje je opravičeval z pojasnilom, da v službi ni mogel opraviti vsega ter da so bile nekatere stvari takšne narave, da niso smele biti dostopne vodstvu podjetja, vendar pa sodišče prve stopnje temu utemeljeno ni sledilo. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da bi družba X. d.d. kakorkoli ovirala sindikalnega zaupnika pri delu za Sindikat delavcev X. Izhajajoč iz izpovedb F. F. in E. E. obdolženemu tudi ni mogoče verjeti glede obsega dela. E. E. je izrecno pojasnil, da sedanje delo v sindikatu obvladuje s sredstvi, ki jih daje na razpolago X d.d. in to v času kot je s podjetjem dogovorjeno, to je dve uri tedensko. Nenazadnje ne gre spregledati niti dejstva, da je obdolženi navedena sredstva nabavil, ne da bi o tem seznanil kogarkoli. Kot izhaja iz izpovedb tedanjih članov izvršnega odbora tudi v zvezi z navedenimi nakupi ni bil sprejet noben sklep izvršnega odbora. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da si je obdolženi iz sredstev sindikata navedene stvari nabavil za lastne potrebe.

11. Upoštevaje obdolženčev zagovor, da je kartuše nabavil, da je tiskal doma za potrebe sindikata, pritožbeno sodišče ne vidi nobene potrebe po ugotavljanju vrste tiskalnika, ki se je sicer uporabljal za potrebe sindikata in vrste kartuš, ki jih je nabavil obdolženi. V zvezi z nakupom mobilnega telefona je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za delo sindikata ni bilo nobene potrebe po nakupu mobilnega telefona, predvsem pa je nelogično, da je naročnino za telefon, ki naj bi se uporabljal za potrebe sindikata, plačeval obdolženi ne sindikat. Pritožnik izpostavlja, da je obdolženi uporabljal telefon tudi za zasebne namene, vendar pa s takimi pritožbenimi navedbami, ne more obdolženega v ničemer razbremeniti, saj obdolženi za to ni imel ustrezne odobritve. Pritožnik nadalje navaja, da je bil mobilni telefon vrnjen nazaj na sindikat, vendar pa tega dokazni postopek ni potrdil. Brez podlage in irelevantno je tudi izpostavljanje obrambe, da je sporni računalnik poškodovan in uničen, ker je vanj udarila strela.

12. Pravila sindikata podjetja X se v 24. členu res sklicujejo na Pravilnik o financiranju sindikata in Pravilnik o finančno materialnem poslovanju. Vendar, kot pravilno izpostavlja pritožnik, se to nanaša zgolj na sredstva zbrana iz članarine. Za razjasnitev dejanskega stanja zato ni nobene potrebe po pridobivanju navedenih pravilnikov. Poleg tega to v ničemer ne omaje pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi neupravičeno sredstva sindikata uporabil zase kot domnevno plačilo in za nabavo stvari za lastne potrebe, saj kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič, za to ni bilo nobene potrebe, še manj pa podlage oziroma odobritve izvršnega odbora oziroma drugega pristojnega organa. Iz izpovedbe policista G.G. izhaja, da je imel obdolženi možnost dostaviti relevantne listine, ki bi upravičevale njegovo ravnanje. Z izjemo zaseženih listin obdolženi drugih dokumentov ni predložil. Kot izhaja iz izpovedb predstavnikov Sindikata Z., je bilo ob nadzoru ugotovljeno, da je dokumentacija zelo pomanjkljiva. Ob vsem tem pa ne gre spregledati niti okoliščine, da obdolženi ob nadzoru oziroma opravljanju pregleda finančnega poslovanja sindikata niti kasneje ob primopredaji ni hotel sodelovati. Slednje skuša pritožnik sicer omajati z opravičilom, da se je primopredaja opravljala v delovnem času in da obdolženi ni imel dovoljenja direktorice za odsotnost na delovnem mestu, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Iz izpovedbe sedanjega predsednika sindikata E. E. res izhaja, da je bila primopredaja dogovorjena ob 12.00 uri. Vendar pa je slednji povedal, da so obdolženega iskali tako na delovnem mestu v vratarnici kot v sindikalni pisarni, pa ga tam ni bilo. Navedeno očitno kaže na obdolženčev namen izogniti se odkritju svojega netransparentnega ravnanja.

13. Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 stori kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Drži, da obdolženi ni bil zaposlen v sindikatu, vendar pa je opravljal funkcijo, ki je neločljivo povezana z njegovo zaposlitvijo. Kot predsedniku sindikata so mu bila zaupana sredstva sindikata, to zaupanje pa je obdolženi izkoristil pri finančnem poslovanju sindikata, ko je v nasprotju z danim pooblastilom razpolagal s finančnimi sredstvi sindikata tako, da je v svojo korist nabavil večje število vrednostnih bonov družbe Y, kot jih je bilo razdeljenih med člane sindikata, presežek pa zadržal zase ter za svoje potrebe nabavil računalnik, mobilni telefon, brezžični usmerjevalnik in kartuše. S tem je obdolženi nedvomno izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Obdolženemu so bila namreč v okviru finančne dejavnosti sindikata zaupana denarna sredstva, del katerih si je protipravno prilastil.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za spremembo odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pravilno vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero izrečene kazenske sankcije in obdolženemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo kazensko odgovornostjo. V okviru izreče pogojne obsodbe mu je določilo primerno preizkusno dobo, v kateri se bo lahko pokazalo, ali je pričakovana prognoza bodočega pozitivnega vedenja pri obdolženemu podana. Pravilne zaključke sodišča prve stopnje skuša pritožnik neuspešno omajati s ponovnim izpostavljanjem, da je obdolženi ravnal zgolj skladno z ustaljenim načinom delovanja, čemur pritožbeno sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, ne sledi. Okoliščino, da je obdolženi sedaj v pokoju in da ni možno, da bi storil enakovrstno kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo pri izbiri vrste kazenske sankcije in obdolženemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, ni pa to okoliščina, ki bi odločilno vplivala na odmero v pogojni obsodbi določene zaporne kazni. Ob ostalih pravilno ugotovljenih okoliščinah, pa kljub izpostavljeni okoliščini, ne gre sprejeti drugačnega zaključka niti glede dolžine določene preizkusne dobe.

K pritožbi okrožne državne tožilke

15. Priča E. E. je na glavni obravnavi res izjavil, da je bilo na podlagi pregleda dokumentacije ugotovljeno, da je bilo sporno porabljenih 13.181,00 EUR v škodo sindikata X, vendar pa slednjega ne gre enačiti s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka, kot skuša to neutemeljeno prikazati pritožnica. Tekom postopka oškodovanec ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku.

16. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je potrebno obdolženemu odvzeti premoženjsko korist, pridobljeno z obravnavanim kaznivim dejanjem. Iz opisa kaznivega dejanja in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da si je obdolženi z obravnavanimi ravnanji prilastil vrednostne bone v skupnem znesku 6.093,50 EUR, barvne kartuše v skupni vrednosti 99,96 EUR, mobilni telefon v vrednosti 168,00 EUR ter prenosni računalnik in brezžični usmerjevalnik v skupni vrednosti 755,68 EUR. Upoštevaje izpovedbo priče E. E., da je bilo vrnjenih vrednostnih bonov družbe Y za 450,00 EUR in ob ugotovitvi, da obdolženi sicer z izjemo navedenih vrednostnih bonov sindikatu ni vrnil ničesar, pritožbeno sodišče ugotavlja, da si je obdolženi z obravnavnim kaznivim dejanjem pridobil najmanj premoženjsko korist v vrednosti 6.667,14 EUR. Torej skupno vrednost v opisu dejanja prilaščenih stvari zmanjšano za vrednost vrnjenih vrednostnih bonov družbe Y. Ker nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je skladno z določbo 74. člena KZ-1 in na podlagi 75. člena KZ-1 obdolženemu naložilo v plačilo znesek 6.667,14 EUR, kar ustreza premoženjski koristi pridobljeni z obravnavanim kaznivim dejanjem. Iz zapisnika sestanka Z. z dne 5. 6. 2013 sicer res izhaja, da se zahteva ob obdolženega, da povrne sindikatu podjetja X sporno porabljenih 13.181,00 EUR, vendar pa ta znesek obsega tudi porabljena sredstva, ki niso bila predmet obravnavanega postopka, zato predlogu tožilke, da se obdolženemu odvzame premoženjska korist v znesku 13.181,00 EUR, ne gre slediti.

17. Pritožbeno sodišče prav tako ni sledilo pritožbenemu predlogu za določitev posebnega pogoja v okviru izrečene pogojne obsodbe. Presodilo je, da določitev posebnega pogoja ne bi dodatno prispevala k utrjevanju namena izrečene pogojne obsodbe oziroma da bo že izrečena pogojna obsodba z določeno preizkusno dobo treh let dovolj, da se bo lahko pokazalo, ali je pričakovana prognoza bodočega pozitivnega vedenja pri obdolženemu podana.

* * *

18. Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, v ostalem pritožbo okrožne državne tožilke in v celoti pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifnimi številkami 7112, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka. Glede na to, da obdolženi prejema pokojnino, je pritožbeno sodišče ocenilo, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 13636/2016
• VSL Sklep II Kp 57287/2019
• VSM Sklep IV Kp 8816/2017