VSL Sklep II Cp 1374/2017

Jedro

Pravica zahtevati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje ni zastarala. V skladu s 15. členom ZST-1 je obravnavana obveznost plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje, nastala oziroma zapadla v plačilo (šele) po pravnomočnosti izvršilnega naslova in ne ob vložitvi tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna plačati sodne takse: za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 393,45 EUR, za pritožbo, vloženo 5. 7. 2013, v znesku 290,25 EUR, in za revizijo, vloženo 30. 4. 2014, v znesku 403,77 EUR, vse v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica in predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Navaja, da je bila na podlagi revizije pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3086/2012-III z dne 17. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2798/2013 z dne 19. 2. 2014 spremenjena, zaradi česar ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil končni uspeh tožnice 42 % oziroma 44 %, ki je povzet iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče RS je s sodbo II Ips 337/2014 z dne 21. 6. 2014 znižalo neto znesek, ki ga je tožnici prisodilo sodišče druge stopnje, zaradi česar njen uspeh ne more biti tolikšen, kot je izračunan v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani oziroma je njen uspeh nižji. Posledično je napačna odločitev sodišča o plačilu sodne takse za vse tri postavke. Poleg tega je pravica zahtevati plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka zastarala, saj je navedena taksna obveznost nastala ob vložitvi tožbe 26. 11. 2009.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev temelji na določbi 4. odst. 15. čl. ZST-1, po kateri mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks, če v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2798/2013 z dne 19. 2. 2014 pravilno štelo, da je bil tožničin končni uspeh v postopku 43 %. Drži sicer pritožbena navedba, da je bila na podlagi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016 ta sodba delno spremenjena. Vendar pa tožnica zmotno meni, da se je njen končni uspeh v postopku, kot ga je izračunalo Višje sodišče v Ljubljani, zaradi navedene odločitve spremenil oziroma znižal, saj Vrhovno sodišče RS ni poseglo v višino prisojene odškodnine.¹ Odločitev sodišča druge stopnje je bila namreč spremenjena zgolj v tem, da mora tožena stranka iz prisojenih (bruto) zneskov za tožnico najprej poravnati davčne obveznosti in nato razliko plačati tožnici (neto znesek). Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka dolžna po odločbi Vrhovnega sodišča RS plačati neposredno tožnici nižji znesek (neto znesek), kot po sodbi sodišča druge stopnje, saj je z vidika uspeha strank v postopku treba upoštevati obveznost tožene stranke do tožnice kot celoto, ki pa, kot že pojasnjeno, ni bila spremenjena. Iz navedenega razloga tudi Vrhovno sodišče RS ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje.

6. Ne drži nadalje pritožbena navedba, da je pravica zahtevati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje zastarala. V skladu z zgoraj citirano določbo 15. čl. ZST-1 je obravnavana obveznost plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje, nastala oziroma zapadla v plačilo (šele) po pravnomočnosti izvršilnega naslova² in ne ob vložitvi tožbe, kot meni tožnica. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo to v letu 2014³ , kar pomeni, da petletni zastaralni rok iz 9. čl. ZST-1, na katerega opozarja pritožnica, do izdaje izpodbijane odločitve (30. 3. 2017) še ni pretekel.

7. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje, tožnica pa mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnica je v obravnavani pravdi zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine.
² Pogoj za nastanek obveznosti po 4. odst. 15. čl. ZST-1 je (med drugim) pravnomočen izvršilni naslov.
³ Že omenjena sodba Višjega sodišča v Ljubljani je bila izdana 19. 2. 2014.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2021/2017
• VSL Sklep II Cp 1251/2020
• VSC sklep I Ip 123/2009