VSL Sklep I Cp 862/2017

Jedro

Izselitev toženca iz stanovanjske hiše bi pomenila izpolnitev tožbenega zahtevka le, če bi se v postopku ugotavljalo in ugotovilo, da je toženec tožnika dejansko vznemirjal na način, zatrjevan v tožbi, saj je toženec vsakršno vznemirjanje zanikal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je zavrglo tožbo (I. točka izreka) in tožniku naložilo povračila 402,55 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonski zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev (II. točka izreka) vlaga pritožbo tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da se je sodišče zmotno oprlo na določbo 154. člena ZPP, čeprav bi moralo uporabiti določbo prvega odstavka 158. člena istega zakona. Pritožnik povzema tožbene navedbe in poudarja, da toženec na njegovi nepremičnini ni imel nikakršnih stvarnopravnih ali obligacijskih pravic, zato je bilo njegovo vznemirjanje protipravno. Tekom postopka je angažiral detektiva, ki je v poročilu z dne 6. 9. 2016 podal ugotovitev, da toženec, tožnikova hčerka in njuna dva otroka ne živijo več na naslovu tožnikove nepremičnine. Ob poročilu se je tožnik seznanil z dejstvom, da protipravnega vznemirjanja v obliki preprečevanja vgradnje dimniških vratc in dostopa do podstrešja stanovanjske hiše, in sicer s fizičnim zoperstavljanjem toženca, njegovim vpitjem in grožnjami, zaradi česar si tožnik ni upal več dostopati na podstrešje, ker se je bal konfrotacije s tožencem, ni več. Tožbeni zahtevek je toženec prostovoljno izpolnil. Sodišče vsebinsko in meritorno utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo, zato je nepravilna uporaba načela uspeha v pravdi za odmero stroškov. Toženec v umik tožbe ni privolil, vendar pa bi tožnikovo vztrajanje pri tožbenem zahtevku pomenilo zlorabo procesnih pravic, zato ni pošteno, da tožnik nosi breme pravdnih stroškov, ki niso nastali po njegovi krivdi, ampak zaradi protipravnega ravnanja toženca. Sodišče ni vzelo v obzir dejstva, da je do naknadnega pomanjkanja pravnega interesa za vodenje pravde prišlo zgolj zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II. točki spremeni tako, da naloži tožencu povrnitev vseh pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvega sodišča, ki je povračilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 402,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo tožniku (II. točka izreka). Pritožbeno razlogovanje, da se je postopek zaključil zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, ne more imeti želene teže. Toženec je zatrjeval, da tožnika ni vznemirjal v njegovi lastninski pravici in tudi ni privolil v umik tožbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da bi izselitev toženca iz stanovanjske hiše na naslovu M., pomenila izpolnitev tožbenega zahtevka le, če bi se v postopku ugotavljalo in ugotovilo, da je toženec tožnika dejansko vznemirjal na način, zatrjevan v tožbi, saj je toženec vsakršno vznemirjanje zanikal. Ker pa je tožnik sam zatrdil, da nima več pravovarstvenega interesa za vztrajanje pri dokončni razsodbi, se sodišče z vprašanjem vznemirjanja ni vsebinsko ukvarjalo in je tožbo zavrglo.

5. Glede na okoliščine primera ni podlage za uporabo določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, za katero se zavzema pritožba. Predmetna določba je uporabljiva v primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko tožena stranka zahtevek izpolni. V obravnavani zadevi pa toženčeva izselitev iz nepremičnine na naslovu M. - pri čemer se še vedno občasno vrača v nepremičnino - sama po sebi ne predstavlja izpolnitve tožbenega zahtevka. Tožnik namreč ni zahteval toženčeve izselitve, marveč da mu dopusti prost dostop do podstrešja stanovanjske hiše, mu omogoči izdelavo, uporabo in čiščenje dimniških vrat za potrebe montažne peči - kamina - in v bodoče opusti preprečevanje dostopa na podstrešje ter onemogočanje dostopa do dimnika, čiščenje in uporabo dimniških vratc na podstrešju. Zaradi tožnikovega zatrjevanja, da nima več pravovarstvenega interesa in opravičenih razlogov za vztrajanje pri zahtevku, ker se je toženec iz nepremičnine izselil, se prvo sodišče z vprašanjem vznemirjanja ni vsebinsko ukvarjalo. Tožnik ni izkazal, da ga je toženec vznemirjal v njegovi lastninski pravici, zato je odločitev, ki jo je prvo sodišče sprejelo v II. točki obrazložitve, pravilna.

6. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

15.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 26/2019
• VSL Sklep II Cp 242/2019
• VSL Sklep II Cp 2044/2020