VSL Sklep I Cp 222/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati toženkine navedbe o kontinuirani uporabi spornega parkirnega mesta ob prihodih v stanovanje, saj je z njimi nasprotovala s strani tožnikov zatrjevani izključni posesti spornega parkirnega mesta (in vztrajala, da je bilo sporno parkirno mesto ves čas tudi v posesti njene družine). Okoliščine konkretnega primera terjajo ugotavljanje dejanske oblasti nad spornim parkirnim mestom (ki sta jo s trditvami o uporabi spornega parkirnega mesta zatrjevali obe pravdni stranki) v daljšem časovnem obdobju pred zatrjevanim motilnim dejanjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da je toženka motila posest tožnikov s tem, da je 25. 12. 2015 na nepremičnini z ID znakom 000, parc. št. 180/8 k.o. X (ID 000), ki je v solasti tožnikov, vsakega do 1/16 celote, natančneje na parkirišču z oznako št. 1, brez soglasja oziroma dovoljenja tožnikov parkirala svoje vozilo, s tem pa preprečila njegovo uporabo tožnikoma in posegla v njuno posest na njem (I. točka izreka); prepovedalo toženki, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posega v neposredno posest tožnikov na zgoraj navedenem parkirišču z oznako št. 1 (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 614,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o izvrševanju posesti in o zadnjem posestnem stanju. Sodišče prve stopnje ne opredeli izjem, ki niso spoštovale sklepa lastnikov stanovanj z dne 2. 12. 2009. Očitno je, da omenjenega sklepa niso spoštovali toženka in ostali člani družine B. Na podlagi izvedenih dokazov (ki jih pritožba podrobno povzema) je mogoče ugotoviti, da je družina B. vedno (trikrat na leto), ko so prišli, parkirala na spornem parkirnem mestu. Ob takšnem dejanskem stanju pa ni mogoče govoriti o izključni posesti, na kateri temelji tožbeni zahtevek. Kot posestnica oziroma soposestnica parkirišča toženka z njegovo uporabo tudi ni mogla izvršiti motilnega ravnanja. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo prodajne pogodbe, sklenjene med družbo T. Ljubljana in H. B. z dne 26. 11. 2004, s priloženo skico ter zapisnika o primopredaji stanovanja iz leta 2004, iz katerih izhaja, da stanovanju pripada pravica do souporabe spornega parkirnega mesta. Dejstvo, da ima toženka pravico parkirati na spornem parkirnem mestu, sicer ne predstavlja pravno odločilnega dejstva, je pa indic izvrševanja posesti. Da je bilo sporno parkirno mesto predmet nakupa, potrjujejo tudi izpovedbe toženke in prič H. B. in M. B., pisna izjava K. D. ter skica družbe Z. geodetske storitve. Sodišče prve stopnje ni ocenilo pisne izjave K. D., ki je skladna s to skico, oziroma ni ovrednotilo okoliščine, da je K. D. kasneje spremenila izjavo, in ni pojasnilo razlogov za spremembo. Ne držijo pojasnila priče K. D. o razlogih, zaradi katerih njena pisna izjava ni verodostojna, sicer pa je ta priča potrdila, da je bila skica izhodišče za odmero parcele, da je družina B. lahko to skico dobila od družbe Z. geodetske storitve in da je bila lahko priložena že k prodajni pogodbi. Ne drži, da je bila toženka seznanjena s posestnim stanjem, saj je sama izpovedala, da je vedno parkirala vozilo na spornem parkirnem mestu. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih niso obrazložene (ni dokazne ocene), zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri ugotavljanju spornih dejstev sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje neobrazloženo ni izvedlo dodatnega zaslišanja M. B. glede soočenja s tožnikom in s pričo K. D. Pritožba zato vlaga v spis pisne izjave M. B. in H. B. glede izjave priče K. D. Pritožbi prilaga tudi dopise, ki sta jih M. B. in H. B. med leti 2010 in 2016 naslavljala na upravnika v zvezi s parkiriščem. Te dopise sta našla ob pospravljanju arhivov po prejemu izpodbijanega sklepa. Iz njih izhaja, da je imela toženka oziroma člani družine B. ves čas v soposesti sporno parkirno mesto.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- do zatrjevanega motenja je prišlo na zemljišču, ki je v solasti lastnikov stanovanj večstanovanjske stavbe na naslovu V. 10 v K. G., med drugim tožnikov in matere toženke, v naravi pa gre za parkirišče, namenjeno parkiranju osmih osebnih vozil,

- pred sprejemom sklepa lastnikov z dne 2. 12. 2009 so večinoma lastniki stanovanj, ki jim pripada parkirišče, parkirali pred svojim stanovanjem, če je bilo parkirišče prosto, sicer pa so parkirali na prostem parkirnem mestu,

- zaradi vzpostavitve reda pri parkiranju (dogajalo se je, da so na tem parkirišču parkirali tudi drugi ali da so nekateri lastniki stanovanj parkirali po več vozil) so lastniki stanovanj na zboru lastnikov 2. 12. 2009 sprejeli sklep, da se parkirišča razdelijo, pri čemer je parkirišče s številko 1 pripadlo Ž., parkirišče s št. 3 pa T.,

- solastniki parkirišča so z redkimi izjemami spoštovali sprejeti sklep, kar pomeni, da so ga lastniki posameznih stanovanj, ki jim pripada parkirno mesto, izvrševali, s čimer so izvajali posest na posameznih parkirnih mestih,

- tožnika in njuni družinski člani so zato izvajali posest na parkirnem mestu, označenem s št. 1 oziroma parkirnem mestu na tretji poziciji, s takšnim posestnim stanjem je bila seznanjena tudi toženka,

- na sestanku v letu 2015 je bil sprejet sklep, da se ponovno v veži obesi razdelitev parkirnih mest, s čimer je bila izražena volja solastnikov, da se parkirna mesta uporabljajo tako, kot je bilo sklenjeno v letu 2009,

- kljub temu, da je bila toženka seznanjena s tem, da tožniki uporabljajo sporno parkirno mesto, je 25. 12. 2015 na njem parkirala, ker sta ji po sestanku 2. 12. 2015 starša naročila, da tam parkira.

6. V skladu s 33. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestno varstvo torej ne izhaja iz pravice do posesti, temveč iz gole dejanske oblasti nad stvarjo v času pred motilnim dejanjem. Glede na pojasnjeno ni pravno odločilno, katera od pravdnih strank je imela pravico do parkiranja na spornem parkirnem mestu.¹ Tožbenemu zahtevku je mogoče ugoditi le v primeru, da je bilo zadnje stanje posesti pred zatrjevanim motilnim dejanjem takšno, da sta imela tožnika izključno posest na spornem parkirnem mestu oziroma da sta izključno posedovala sporno parkirno mesto.

7. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji zlasti na ugotovitvi, da so solastniki parkirišča z redkimi izjemami spoštovali sprejeti sklep etažnih lastnikov o razdelitvi parkirnih mest,² v povezavi z nadaljnjo ugotovitvijo, da so tožnika in njuni družinski člani izvajali posest na spornem parkirnem mestu, ki jim je bilo dodeljeno s sklepom lastnikov stanovanj, toženka pa je bila s takšnim posestnim stanjem seznanjena. Navedene ugotovitve ne zadostujejo za zaključek, da je bilo zadnje stanje posesti pred zatrjevanim motilnim dejanjem takšno, da sta bila tožnika izključna posestnika spornega parkirnega mesta.³ Manjkajo razlogi o zatrjevani uporabi spornega parkirnega mesta s strani toženke in njene družine ob prihodih v K. G.

8. Posestno stanje, ki ga vzpostavlja sklep lastnikov stanovanj, bi bilo mogoče enačiti z zadnjim stanjem posesti pred zatrjevanim motilnim ravnanjem le v primeru, da bi sklep lastnikov stanovanj upoštevali vsi lastniki. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v obravnavanem primeru ni bilo tako, saj so obstajale izjeme, ki niso parkirale v skladu s sklepom lastnikov stanovanj. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje v nadaljevanju ni ukvarjalo s temi izjemami in ni ugotavljalo, ali je bila med njimi tudi toženka in njena družina, kot je zatrjevala toženka (da njena družina ni upoštevala sklepa lastnikov stanovanj, temveč je sporno parkirno mesto kontinuirano uporabljala še naprej). Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati toženkine navedbe o kontinuirani uporabi spornega parkirnega mesta ob prihodih v stanovanje, saj je z njimi nasprotovala s strani tožnikov zatrjevani izključni posesti spornega parkirnega mesta (in vztrajala, da je bilo sporno parkirno mesto ves čas tudi v posesti njene družine).

9. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za zaključek, da je bilo zadnje stanje posesti na spornem parkirnem mestu pred zatrjevanim motilnim dejanjem tako, da sta imela tožnika izključno posest na spornem parkirnem mestu, nikakor ne zadostuje okoliščina, da sta na dan zatrjevanega motilnega dejanja tožnika že imela parkirano vozilo na spornem parkirnem mestu. Okoliščine konkretnega primera nedvomno terjajo ugotavljanje dejanske oblasti nad spornim parkirnim mestom (ki sta jo s trditvami o uporabi spornega parkirnega mesta zatrjevali obe pravdni stranki) v daljšem časovnem obdobju pred zatrjevanim motilnim dejanjem.

10. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe.

11. Po navedenem je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodbe ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). Pritožbeno sodišče, glede na to, da manjka obsežen sklop odločilnih dejstev, ne more samo dopolniti postopka, ker bi sicer stranki prikrajšalo pri njuni pravici do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje, ki je dokaze že neposredno izvajalo, pa bo tudi lažje in hitreje ugotovilo manjkajoča dejstva.

12. Posebni napotki glede na obrazloženo sodišču prve stopnje niso potrebni. V ponovljenem postopku naj se (po ustrezno dopolnjenem) dokaznem postopku opredeli do trditev toženke o kontinuirani uporabi spornega parkirnega mesta s strani članov družine B. ob prihodih v stanovanje, in naj o utemeljenosti tožbenega zahtevka, upoštevaje metodološki napotek 8. člena ZPP, ponovno odloči. Opredeli naj se do v skladu z določbo 286. člena ZPP (pravočasno) podanih trditev in dokazov strank, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Morebitno zavrnitev dokaznih predlogov naj ustrezno obrazloži. Pritrditi je namreč pritožbi, da utemeljitev zavrnitve predlaganega dokaza z dodatnim zaslišanjem prič in njihovim soočenjem (3. točka obrazložitve), "ker je presodilo, da navedeno k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomoglo in je dejansko stanje za odločitev zadosti razščičeno", ne ustreza standardu obrazloženosti. Sodišče sme dokazni predlog stranke zavrniti iz upravičenih razlogov, med drugim, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (npr. zato, ker je stranka svojo trditev dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi ali ker z njim dokazuje pravno neodločilno dejstvo).⁴ Ob robu naj pritožbeno sodišče še doda, da bi bila izključna posest tožnikov na spornem parkirnem mestu lahko podana le v primeru, da bi sodišče ugotovilo, da so toženka (in ostali člani njene družine) sprejeli sklep lastnikov stanovanj (vsaj določeno obdobje) upoštevali, da ob prihodu v K. G. niso parkirali na spornem parkirnem mestu.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnika sta zatrjevala, da ju do parkiranja na spornem parkirnem mestu upravičuje sklep lastnikov stanovanj, s katerim so bila razdeljena parkirna mesta, toženka pa je upravičenje do parkiranja na spornem parkirnem mestu utemeljevala s prodajno pogodbo.
² Solastniki so navadno soposestniki stvari. Z dogovorom, s katerim dogovorijo drugačen način izvajanja posesti, lahko solastniki spremenijo soposest v delno posest, ki je izključna posest samo določenega dela stvari - primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 157.
³ Navedene ugotovitve bi bile zadostne, če bi bilo pomembno upravičenje do parkiranja na spornem parkirnem mestu.
⁴ Primerjaj sodba VS RS II Ips 13/2015 z dne 19. 5. 2016.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 160/2018
• VSL sklep I Cp 3389/2015
• VSL sklep I Cp 482/2015