<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 3316/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.3316.2016
Evidenčna številka:VSL00000840
Datum odločbe:17.05.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Irena Veter (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:ugovor prekluzije - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - dokazovanje - dejansko stanje - sklep o dedovanju - dodatni sklep o dedovanju - dediščinska tožba - zapuščina - zapuščinska masa - obseg zapuščine - dedni dogovor

Jedro

Pokojni oče tožnika G. V. po svojem pokojnem očetu G. V. - C. ni podedoval denarja na hranilni knjižici. Tega denarja ni bilo v zapuščinski masi po pokojnem dedu tožnika, ker so se dediči (pokojni oče tožnika, pokojna toženka in V. V.) strinjali, da jih je že zapustnik podaril toženki (svoji ženi), zato ne sodijo v zapuščino. Nasprotne trditve, pri katerih vztraja tožnik tudi v pritožbi, da je bil njegov oče tisti, ki je podedoval denar na sporni hranilni knjižici, ker mu je sam tako povedal in ker je tožnik predlagal in dosegel izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku po svojem očetu, so nerazumni, neprepričljivi in zato neutemeljeni. Ker tožnik ni dokazal, da je njegov oče G. V. upravičen do dela zapuščine po pokojnem G. V. - C., tudi tožnik ni upravičen zahtevati od toženke vračila tega denarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 299,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da sredstva na hranilni knjižici št. XXX pri banki V. višini 3.198,07 EUR spadajo v zapuščino po pokojnem G. V., rojenem ..., umrlem 7. 8. 2011, nazadnje stanujočem ..., ter da mu je tožena stranka dolžna plačati ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 454,45 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih opredeljuje prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zahteva razveljavitev sodbe ter ponovno odločanje o zadevi. Glede bistvenih kršitev določb postopka je sodišče nepravilno in nezakonito dopustilo trditveno in dokazno podlago tožene stranke, podano na drugem naroku za glavno obravnavo, predvsem vpogled v kazenski spis in dopis V. z dne 12. 7. 2013. Sodišče je prekoračilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP ter odločalo o veljavnosti in pravilnosti pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju, po katerem je dolžnik dedič denarnih sredstev na hranilni knjižici, ki so predmet tega spora. Nerazumljivo in v nasprotju z ugotovitvijo zapuščinskega sodišča je stališče, da bi moral tožnik v dokaz utemeljenosti in izkazanosti svojega zahtevka predložiti še več, kot je pravnomočen in izvršljiv pravni naslov, ki izkazuje, da je tožnik lastnik in veljavni naslednik denarnih sredstev, ki so predmet tega spora. Iz vsebine dednega dogovora v sklepu o dedovanju pred Okrajnim sodiščem v Litiji D 69/99 nikakor ne izhaja, da je bila tožena stranka dedinja denarnih sredstev na hranilni knjižici, ki je predmet tega postopka in ne drži, da bi se dediči dogovorili, da ta denarna sredstva pripadajo toženi stranki. V zvezi z navedenim ima sodba vse pomanjkljivosti, navedene v 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodbe nima podlage v dejanskem stanju zadeve, ki je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno. V tem postopku je edino pravno relevantno, da je tožnik edini zakoniti dedič po svojem očetu in tako edini upravičen do dedovanja denarnih sredstev na hranilni knjižici, kar je izkazal z dodatnim sklepom o dedovanju. Tožnik je večkrat zatrdil, da mu je oče povedal, da je denarna sredstva na hranilni knjižici dobil od svojega očeta ter da jih bo prepustil tožniku oziroma njegovim otrokom. V ta namen ga je tudi pooblastil za upravljanje na tem računu. Sodišče je verjelo le toženi stranki ter pričanju V. V., pri čemer ni upoštevalo okoliščin in dejstva, da tožnik z njo ni v dobrih sorodstvenih odnosih. Tožnik ponavlja, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku po V. V. - C. (rojen ...), ni vseboval nikakršnega dogovora, da denarna sredstva na hranilnem računu pripadajo toženi stranki. Tožniku ni jasno in logično, zakaj sodišče pokojni M. V. poklanja večjo vero kot njemu in pričanju S. V., ob tem se mu poraja dvom v nepristranskost in nenaklonjenost sodišča katerikoli izmed strank. Izhajalo je zgolj in samo iz izpovedi tožene stranke ter izpovedi V. V., medtem ko trditev in dokazov tožnika brez tehtnega in prepričljivega razloga v ničemer ni upoštevalo. Ni se opredelilo do tožnikovih navedb o okoriščanju tožene stranke ter prikrajšanju na drugi strani in ni navedlo predpisov, na katere je oprlo sodbo. Navedena odločitev in ravnanje sodišča za tožnika predstavlja popolno presenečenje, še posebej zato, ker je sodišče na naroku 7. 7. 2016 izrecno nakazalo, da je odločitev v zadevi jasna, saj sodišče razpolaga z dodatnim sklepom o dedovanju. S takšnim ravnanjem je strankam odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in kršilo pravico do izjave v postopku. Ker je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen, bi moralo sodišče povrnitev pravdnih stroškov naložiti toženi stranki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tako absolutnih, kot relativnih, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Prvi je očitek o postopanju sodišča v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, češ da je dopustilo toženi stranki nove trditve in dokaze na drugem naroku za glavno obravnavo in sicer s tem, ko je dopustilo vpogled v kazenski spis III K 18027/2013 in dopis V. z dne 12. 7. 2013. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (6. točka), je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov ugovor prekluzije, da je tožena stranka prepozno predlagala omenjene dokaze, z obrazložitvijo, da ni bila pravilno opozorjena na prekluzijo, sicer pa je ostal prvi narok za glavno obravnavo "odprt", toženka pa glede tega ni uveljavljala procesne kršitve. Pritožba ima sicer prav, da določba 286. člena ZPP ne dopušča takšnega postopanja sodišča, torej preložitev prvega naroka za glavno obravnavo na nadaljnje naroke, razen v izjemnih primerih, za kakršne pa v obravnavani zadevi ne gre.1 Vendar pa tožeča stranka s pritožbenim očitkom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more uspeti. Očitana absolutna bistvena kršitev po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se upošteva tudi po uradni dolžnosti, se nanaša na nedovoljena razpolaganja strank, s katerimi bi morebiti stranke izigrale materialnopravne predpise ali v nasprotju z moralo prišle do tistega, do česar ne morejo priti s poslom materialnega prava. Sodbi pa se očita kršitev določb 284., 286. in 286.a člena ZPP, kar pomeni, da bi šlo lahko le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki so podane le v primeru, če bi te kršitve lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla nobenih okoliščin v tej smeri. Prav tako jih ne ugotavlja pritožbeno sodišče. Odločitev namreč ni oprta na listine (zapisnike in prepis posnetka zaslišanja pokojne M. V.) ter dopise V. iz kazenskega spisa III K 18027/2013 (priloge C v spisu). Temelji na ostalih listinah v spisu in predvsem izpovedbah tožnika ter priče V. V. Sporna dokazila zato niso mogla vplivati na ugotovljeno dejansko stanje in posledično na pravilno uporabo materialnega prava. Temu je treba še dodati, da je pravočasen dokaz tožene stranke sodba v navedeni kazenski zadevi, medtem ko je dopis V. z dne 12. 7. 2013 vložila v spis sama tožeča stranka (priloga A10).

6. Nadalje nima prav pritožba, da je sodišče prekoračilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP ter samo odločalo o veljavnosti in pravilnosti pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju IV D 2722/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani, čeprav nobena od strank tega nikoli ni zahtevala. Sodišče se ni spuščalo v veljavnost tega sklepa, pač pa le pojasnilo njegove učinke glede na določbo 220. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja ter veže samo stranke, ki so sodelovale v postopku in še to samo glede pravice do dedovanja ali dovolila. Sicer pa smejo celo udeleženci zapuščinskega postopka in ne le tretji, ki v njem niso sodelovali, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vlagati tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem.2 Pritožbeni očitek o kršitvi z Ustavo RS zajamčenih načel pravne države v tej povezavi prav tako nima podlage. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na dvom v nepristranskost in nenaklonjenost sodišča katerikoli izmed strank. Dokazna ocena tožnikove izpovedi je korektna, življenjska in dovolj prepričljiva ter tudi kot celota ni v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, kot ji očita pritožba.

7. Tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso pomanjkljivi ali nejasni in si tudi med seboj ne nasprotujejo, niti niso v nasprotju glede odločilnih dejstev med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni prezrlo izpovedi tožnika in njegove žene ter ni izhajalo zgolj iz navedb toženke in izpovedi V. V., kot skuša v okviru te procesne kršitve prikazati pritožba. Če tožniku ni verjelo in ni sledilo v celoti njegovim trditvam, še ne gre za formalno pomanjkljivost sodbe, ki bi onemogočila preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Izpodbijana sodba naj bi bila za tožnika t. i. sodba presenečenja, posebej zato, ker naj bi sodišče na naroku 7. 7. 2016 pravdnima strankama nakazalo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen že na podlagi dodatnega sklepa od dedovanju. Za takšen zaključek v zapisniku o glavni obravnavi pritožbeno sodišče ne vidi podlage, glede na potek postopka pa odločitev za tožnika tudi ni mogla pomeniti presenečenja.

8. Drži, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo določb materialnega prava, na katere je oprlo odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. S tem pa ni zmotno uporabilo materialnega prava, niti ni naredilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot meni pritožba. V obravnavani zadevi je tožnik z ugotovitvenim zahtevkom uveljavljal, da sporna sredstva na hranilni knjižici sodijo v zapuščino po njegovem pokojnem očetu ter zahteval, da mu jih je pokojna toženka dolžna plačati. Zahteval je torej, da mu toženka vrne denar, ki naj bi bil del zapuščine njegovega pokojnega očeta, katerega edini dedič je sam. Tožnik je sicer v tožbi kot pravno podlago navedel neupravičeno obogatitev, a je že iz tožbenega predloga in trditvene podlage razvidno, da ima njegov zahtevek podlago v dediščinski tožbi (141. člen ZD).

9. Prvostopenjsko sodišče je glede bistva spora med pravdnima strankama ugotovilo sledeča dejstva:

- sporno hranilno knjižico pri V. v B. v A. je 28. 5. 1991 odprl tožnikov pokojni ded G. V. - C. (rojen ...) ter nanj položil denar, ki ga je zaslužil v tujini;

- navedena hranilna knjižica ob dedovanju po pokojnem G. V. - C. v zapuščino ni bila zajeta; dediči so se glede dedovanja dogovorili in sklenili dedni dogovor, pri čemer so se strinjali, da hranilna knjižica ne spada v zapuščino, ker je šlo za očetovo darilo materi (pokojni toženki);

- pokojna toženka in pokojni oče tožnika sta bila pooblaščena za dvig denarja s hranilne knjižice, po smrti tožnikovega očeta je denar dvignila pokojna toženka;

- tožnika je pokojni oče pooblastil za dvig sredstev s hranilne knjižice;

- na predlog tožnika je zapuščinsko sodišče 17. 2. 2014 izdalo dodatni sklep o dedovanju po pok. očetu tožnika, da je tožnik edini dedič denarnih sredstev na sporni hranilni knjižici.

10. Navedena dejstva je prvostopenjsko sodišče prepričljivo in zanesljivo ugotovilo, zato jih tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ključna je zlasti ugotovitev, da pokojni oče tožnika G. V. (rojen ...) po svojem pokojnem očetu G. V. - C. (rojen ...) ni podedoval denarja na hranilni knjižici V iz B. Tega denarja ni bilo v zapuščinski masi po pokojnem dedu tožnika, ker so se dediči (pokojni oče tožnika, pokojna toženka in V. V.) strinjali, da jih je že zapustnik podaril toženki (svoji ženi), zato ne sodijo v zapuščino. Nasprotne trditve, pri katerih vztraja tožnik tudi v pritožbi, da je bil njegov oče tisti, ki je podedoval denar na sporni hranilni knjižici, ker mu je sam tako povedal in ker je tožnik predlagal in dosegel izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku po svojem očetu, so nerazumni, neprepričljivi in zato neutemeljeni. Ker tožnik ni dokazal, da je njegov oče G. V. (rojen ...) upravičen do dela zapuščine po pokojnem G. V. - C. (rojen ...), tudi tožnik ni upravičen zahtevati od toženke vračila tega denarja.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pa tudi ni ugotovilo (353. člen ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik mora sam kriti svoje stroške neuspešne pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora nanjo, ker gre za potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v vlogi po določbah ZOdvT. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------
1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Komentar dr. A. Galiča k 286. členu.
2 Sklep VS RS II Ips 283/2000.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 286, 339, 339/1
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 141, 220

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMzE2