VSL Sodba I Cp 171/2017

Jedro

V zvezi z odškodnino potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov se glede zastaranja terjatev uporabi določba 162. člena ZOSRL, ki je specialni zakon na področju prevoza potnikov z letalom in določa, da vse terjatve iz prevoznih pogodb zastarajo v dveh letih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. in II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo vsakemu tožencu po 250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 dalje;

- v IV. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe 192,75 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna vsakemu tožniku plačati odškodnino zaradi zamude leta v znesku 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 dalje (I. in II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, za plačilo obresti od zneskov 250,00 EUR za čas od 28. 11. 2013 do 3. 12. 2013, je zavrnilo (III. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v znesku 522,49 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki (IV. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev o nezastaranju vtoževane terjatve napačno utemeljilo na uporabi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj bi moralo o tem ugovoru odločiti na podlagi določb Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerij v letalstvu (v nadaljevanju ZOSRL), in sicer 162. člena, ki določa, da terjatve iz prevoznih pogodb potnikov v letalskem prometu zastarajo v dveh letih. Obširno pojasnjuje, zakaj meni, da je temu tako. Opiše svoje pravno naziranje, ki ga pritožbeno sodišče na kratko povzema. Sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz dveh zmotnih materialnopravnih predpostavk. Prva je ta, da je za predmetni spor štelo OZ kot relevantni predpis, moralo pa bi upoštevati kot splošni predpis ZOSRL, ki v skladu z drugim členom ureja vsa vprašanja v zvezi z obligacijskimi in stvarnopravnimi razmerji na področju letalstva. ZOSRL je v razmerju do OZ specialen predpis. Kot splošno ureditev, na katero napotuje Uredba ES št. 261/2004, je potrebno uporabiti določbe ZOSRL in ne OZ. Druga zmotna predpostavka sodišča pa je, ko je zapisalo, da ni mogoče uporabiti določb ZOSRL, ker je bil črtan 24. člen ZOSRL. Ne glede na črtanje te določbe je treba glede vprašanja odškodnine, tudi za primere velike zamude letov, v skladu z drugim odstavkom 1. člena ZOSRL, ki napotuje na predpise EU, uporabiti Uredbo, glede vprašanja zastaranja pa 162. člen ZOSRL. Zmotno je stališče sodišča, da se ZOSRL ne uporablja v nobenem pogledu glede odškodninske odgovornosti prevoznika za škodo zaradi večje zamude leta. Uredba ureja le minimalne pravice potnikov (višino odškodnine in primere, ko ji pripada), ne ureja pa drugih obligacijskih vprašanj, kamor pa sodi tudi vprašanje zastaranje. Določbe ZOSRL se v preostalem delu uporabljajo naprej, določbe o zastaranju terjatev iz prevoznih pogodbo niso bile črtane. Sprememba ZOSRL-A, s katerimi s katerim so se določbe zakona le uskladile z ureditvijo v Uredbi, ne posega v vprašanje zastaranja terjatev iz naslova prevoznih pogodb. Da gre v obravnavanem primeru za terjatev tožnikov iz prevozne pogodbe ne more biti sporno. Pravdni stranki sta sklenili prevozno pogodbo, vozovnica je dokaz o tem. Določbe ZOSRL se glede vprašanja zastaranja, razen v delu odškodnine zaradi zamude pri prevozu, uporabljajo tudi v obravnavanem primeru, na podlagi Uredbe. V konkretnem primeru je bil let z zamudo opravljen 28. 11. 2013, dvoletni zastaralni rok je potekel s 28. 11. 2015. Tožba je bila vložena po preteku tega roka, zato je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Poudarja, da ZOSRL ureja področje prevoznih pogodb le med trenutkom vkrcanja in izkrcanja. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Čeprav gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), in o pritožbi zoper sodbo praviloma odloča sodnica posameznica, je slednja odločila, da odstopa zadevo v odločitev senatu, saj ocenjuje, da gre v tej zadevi za rešitev pravnega vprašanja, glede katerega ni sodne prakse (peti odstavek 458. člena Zakon o pravdnem postopku - ZPP)

6. V obravnavani zadevi tožnika vtožujeta od letalskega prevoznika odškodnino zaradi več kot triurne zamude leta iz ... na Danskem v Ljubljano v Sloveniji. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta imela tožnika s kupljeno vozovnico rezerviran let z letalom toženke za dne 28. 11. 2013 ob 9.25 uri in da je letalo vzletelo z zamudo zaradi odpravljene tehnične napake šele ob 14.27 uri in pristalo v Ljubljano z zamudo 4 ure in 48 minut.

7. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so odškodnine in pomoč potnikom v primerih velike zamude letov urejene v Uredbi ES št. 261/2004 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 2. 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov (v nadaljevanju Uredba), ki se v vseh državah članicah uporablja neposredno, torej tudi v Sloveniji. Gre za objektivno odškodninsko odgovornost izvajalca storitve, to je prevoznika. V skladu s tem predpisom (5. in 7. členom) in po stališču Sodišča EU¹ so do odškodnine upravičeni tudi potniki v primeru zamude leta nad tri ure. V takšnih odškodninskih zadevah je Sodišče EU v več zadevah (eno izmed njih omenja tudi sodišče prve stopnje) zavzelo stališče, da ob tem, ko Uredba ne vsebuje navedbe roka, v katerem je treba uveljavljati odškodninski zahtevek zaradi velike zamude leta, pri čemer odškodnina v takšnem primeru ne spada na področje Montrealske konvencije, je treba rok zastaranja tovrstne terjatve določiti v skladu s pravili posamezne države članice o zastaranju tožbenih zahtevkov. Vprašanje je, kateri je tisti nacionalni predpis, na katerega napotuje Uredba in se uporablja pri določitvi roka za zastaranje uveljavljanega zahtevka.

8. V pritožbi je še vedno sporno, ali je odškodninski zahtevek zaradi velike zamude leta zastaral. Pravdni stranki sta glede tega tekom postopka predstavili vsaka svoje pravno naziranje, pri čemer ni bilo sporno, da se za zastaranje uporabi nacionalno pravo letalskega prevoznika s sedežem in upravljanjem v Republiki Sloveniji, ki je odgovoren za zamudo leta. Tožnika sta se zavzemala za uporabo triletnega zastaralnega roka po splošnih določbah OZ o odškodninskih terjatvah, toženec pa krajšega dvoletnega roka po določbah ZOSRL o terjatvah iz prevozne pogodbe. Obe stranki sta se sklicevali na slovensko pravo, kar kaže na dogovor o izbiri prava, ki naj se uporabi.²

9. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v zvezi z obravnavano odškodnino ni mogoče uporabiti določb ZOSRL glede zastaranja terjatve iz prevoznih pogodb, temveč splošno določbo o zastaranju odškodninske terjatve iz prvega odstavka 352. člena OZ. Drži sicer, da je bila prej veljavna določba 24. člena ZOSRL o odškodninski odgovornosti za drugo škodo, ki jo utrpi potnik, med drugim škodo, ki mu je nastala zaradi zamude pri prevozu z letalom, s spremembo ZOSRL-A (Ur. l. RS, št. 92/2007), črtana, kar pomeni,³ da določb o odškodninski odgovornosti prevoznika za druge kršitve pri prevozu potnikov nima več in pride glede odškodnine in pomoči potnikom (glede višine odškodnine, primerov, ko pripada odškodnina, omejitve odgovornost in vrste odgovornosti) v poštev Uredba, na katero napotuje določba drugega odstavka 1. člena⁴ ZOSRL, ki je specialni zakon v razmerju do OZ, ki ureja splošna pravila o prevoznih pogodbah⁵. Uredba določa le minimalne pravice potnikov za primer odpovedi leta, zamude leta in zavrnitve vkrcanja. V skladu s sodno prakso SEU se vsa druga v njej neurejena vprašanja, tudi primer zastaranja, rešujejo po pristojnem nacionalnem pravu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ker Uredba ne ureja zastaralnih rokov, velja splošna ureditev po OZ. Takšno stališče ni razvidno niti iz pravne teorije, v članku dr. Kranjc ne govori nič o zastaranju v primeru črtanja določbe 24. člena ZOSRL. S črtanjem te določbe, po presoji pritožbenega sodišča, so v ZOSRL ostala urejena druga obligacijska vprašanja v zvezi z zamudami letov, kamor sodi tudi vprašanje zastaranja zahtevkov potnikov, ki jih imajo na podlagi Uredbe. Da je temu tako, izhaja iz jasne določbe 162. člena ZOSRL, ki je specialni zakon na področju prevoza potnikov z letalom in ureja zastaranje zahtevkov potnikov. Določa, da vse terjatve iz prevoznih pogodb zastarajo v dveh letih. Dodatno v četrtem odstavku izrecno določa, da začne teči ta rok, v primeru zamude pri prevozu potnikov, od dneva, ko je letalo prispelo ali bi moralo prispeti v namembni kraj.⁶ Po presoji pritožbenega sodišča sprememba ZOSRL-A ni v ničemer posegla v vprašanje zastaranja terjatev iz naslova prevoznih pogodb, kamor sodi tudi terjatev iz naslova zamude pri prevozu.^{7 8} Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o prevozu potnikov, nakup (e-)vozovnice je dokaz o tem. Del pogodbe je praviloma tudi zaveza, da prevoznik pripelje potnika pravočasno na željeni kraj. V nasprotnem primeru gre za kršitev pogodbe in nastanek škode zaradi njene nepravočasne izpolnitve, kar predstavlja terjatev potnikov zaradi zamude pri prevozu.

10. Čeprav ZOSRL v razmerju do določb OZ glede odškodninskih terjatev določa krajši zastaralni rok, pritožbeno sodišče - glede na nomotehnično umestitev določbe o zastaranju v ZOSRL in jasnost glede teka zastaralnega roka, kot tudi glede na jasne določbe Uredbe o pravni naravi odškodninske odgovornosti prevoznika, - presoja, da je dvoletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev iz pogodbe o prevozu potnikov zaradi večurne zamude leta, primeren in v okviru ustavnega vidika ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Tožnika sta za obstoj škode (izguba časa zaradi zamude leta), za katero se po določbah Uredbe priznava pavšalna odškodnina in se zlahka izračuna, ter prevoznika (lahko) izvedela še isti dan, ko je bil let z zamudo opravljen. Zato je krajši zastaralni rok povsem ustrezen.

11. Ob nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženkino letalo pristalo v namembni kraj z zamudo istega dne (28. 11. 2013), kot je vzletelo, je ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek, s potekom dvoletnega zastaralnega roka, zastaral 28. 11. 2015. Tožbeni zahtevek, vložen s tožbo 6. 7. 2016, je zato treba zavrniti.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. in II. točki njenega izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo vsakemu tožniku po 250,00 EUR z obrestmi zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Če stranka uspe v pravdi, ji mora nasprotna stranka povrniti stroške postopka (154. člen ZPP). Čeprav je toženka v pravdi uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje, krije sama, saj priglašenih potnih stroškov, stroškov fotokopiranja in stroškov telekomunikacijskih storitev v skupnem znesku 50 EUR ni konkretneje opredelila in z ničemer izkazala. Tudi tožnika sama krijeta svoje stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, ker s tožbenim zahtevkom nista uspela.

14. Ker je toženka, ki jo šele v pritožbi zastopa odvetnik, uspela s pritožbo, sta ji tožnika dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške v skladu z Odvetniško tarifo iz leta 2015 (Ur. l. RS, št. 2/15; v nadaljevanju OT-15) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), in sicer, za sestavo pritožbe 114,75 EUR (po tar. št. 21 OT-15 250 točk, ob vrednosti točke 0,459 EUR), za sodno takso za pritožbo v znesku 78,00 EUR, skupaj torej 192,75 EUR. Te priznane stroške sta tožnika dolžna povrniti toženki v roku 8 dni⁹ od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje.

15. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji in tako niso bili potrebni (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glej odločbe SEU: C -139/11 in združeni zadevi C-581/10 in 629/10 ter druge.
² Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in sveta o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijskega razmerja (Rim I), 11. člen.
³ Tako tudi dr. Vesna Kranjc: Obveznosti letalskega prevoznika ob kršitvah pri prevozu potnikov, PiD, št. 6-7/2015, str. 1417.
⁴ ki je bila dodana v noveli ZOSRL-A ob hkratnem črtanju 24. člena, s čimer so bile določbe ZOSRL le usklajene z določbami in ureditvijo po Uredbi.
⁵ Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, se uporabljajo določbe tega zakona glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu (drugi odstavek 1. člena OZ). Ti zakoni imajo do OZ naravo posebnega zakona in izključujejo uporabo OZ
⁶ Da bi ZOSRL uredil področje (zastaranja) prevoznih pogodbe med trenutkom vkrcanja v letalo in izkrcanja iz letala, to iz njega ni razvidno, kot se v odgovoru na pritožbo zavzemata pritožnika.
⁷ Pravna teorija je mnenja, da terjatve, ki izvirajo iz pogodbe o prevozu potnikov po domačem pravu zastarajo v dveh letih. Tako M. Pavliha, P. Vlačič in K. Oblak v: Prevozno pravo, GV Založba, 2017, str. 237.
⁸ Tudi iz poročevalca DZ pred sprejetjem novele ne izhaja, da ta določba v primeru zamude letov ne bi več veljala.
⁹ V sporih majhne vrednosti ZPP v četrtem odstavku 458. člena v zvezi s 313. členom določa osemdnevni rok za izpolnitev dajatve.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 854/93
• Sodba II Ips 221/2011
• VSL sodba I Cp 490/2010