VSL Sklep II Cp 740/2017

Jedro

Določitev meje po pravični oceni pride v poštev zgolj, če ni možno uporabiti kriterija zadnje mirne posesti.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep o ureditvi meje z dne 9. 11. 2016 se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe A. Ž. z dne 3. 2. 2017 se zavrže.

III. Predlagateljica in nasprotni udeleženec nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da vrednost spornega prostora znaša 1.000,00 EUR (I. točka izreka). Mejo med parc. št. 9/0 in 6/0, obe k. o. X, last predlagateljice, in parc. št. 10/0, k. o. X, last nasprotnega udeleženca, je v spornem delu določilo po zadnji mirni posesti tako, da ta poteka po točkah od ZKT 854 do točke A, nato v ravni liniji do točke B, torej do začetka zidu skednja, od točke B nadalje v ravni liniji do konca skednja do točke C, od tu dalje pa do točke D. Po nespornem delu od točke D dalje je meja označena s soglasjem obeh udeležencev tako, da poteka po levem robu betonsko žičnate ograje v smeri označitve poteka do točke E, nadalje do točk F, G in se zaključi v točki H (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da udeleženca nosita svoje stroške postopka, skupne stroške postopka pa sta dolžna predlagateljica in nasprotni udeleženec plačati po enakih deležih, pri čemer je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti znesek 515,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka). S sklepom z dne 3. 2. 2017 je sodišče prve stopnje pritožbo pooblaščenke A. Ž. z dne 10. 11. 2016 zoper izpodbijani sklep kot nedovoljeno zavrglo.

2. Zoper sklep o ureditvi meje se pritožujeta oba udeleženca. Zoper sklep o zavrženju pritožbe pa se pritožuje pooblaščenka A. Ž.

3. Predlagateljica se pritožuje zoper sklep o določitvi meje iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu predlogu za ureditev meje, nasprotnemu udeležencu pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da nasprotni udeleženec v odgovoru na predlog za ureditev meje ni zatrjeval mirne in nemotene posesti, niti z eno besedo ni omenil, da bi bil lastnik (oz. mirni posestnik) spornega sveta zaradi njegovega morebitnega dolgoletnega uživanja. V svoji trditveni podlagi se je skliceval na mapno mejo, mejno črto po mapni kopiji, do katere naj bi njegov stari oče dovolil možu predlagateljice graditi gospodarski objekt tik ob mejni črti, torej je zatrjeval obstoj lastninske pravice. Sodišče je prekršilo določilo 77. člena SPZ, saj na podlagi navedb nasprotnega udeleženca ni bilo mogoče ugotavljati zadnje mirne posesti, temveč bi moralo sodišče odločiti po pravični oceni. Iz zbranih dokazov v spisu je mogoče ugotoviti, da obravnavani objekt predlagateljice stoji globoko v njeni parceli 9, k. o. X in ni bil postavljen ob mapni meji. Tudi katastrska meja je lahko ena izmed okoliščin, na podlagi katere sodišče določa močnejšo pravico udeleženca. Ker je bil objekt nasprotnega udeleženca zgrajen kasneje kot objekt predlagateljice, je nerazumljiv zaključek sodišča, da naj bi obstajal dogovor, da se objekt predlagateljice postavi ravno na mejo med spornimi parcelami. Prav tako sodišče ni opravilo skrbne dokazne ocene glede izkazane zadnje mirne posesti nasprotnih udeležencev. Izpoved J. Š. je neverodostojna. Slednji je povedal, da naj bi njegov stari oče dovolil predlagateljičinemu možu, da postavi obstoječi gospodarski objekt na mejo. Vendar pa je bila stavba zgrajena pred 53 leti in je bil ob graditvi objekta predlagateljice star 2 leti, zato ni jasno, kako bi si lahko zapomnil pogovor. Prav tako predlagateljica dvomi v verodostojnost izpovedbe matere nasprotnega udeleženca S. Š., da naj bi bil objekt predlagateljice postavljen na mejo, saj gre za mamo nasprotnega udeleženca. Predlagateljica je izpovedala, da je bil sporni svet zabetoniran pred več kot 30 leti, pri čemer je njen mož rekel nasprotnemu udeležencu, naj ne betonira po njegovem, a mu je ta odvrnil, da bo lažje hodil, če bo zabetonirano. J. M. ni priznaval nasprotnemu udeležencu, da betonira na svojem, temveč je šlo za betoniranje v njegovo korist in korist predlagateljice. Tudi S. S. je potrdila, da je nasprotni udeleženec rekel, da bo J. M. tako lažje hodil. Pa tudi nasprotni udeleženec je jasno izpovedal, da mu je J. M. pomagal pri gradnji gospodarskega objekta, ki leži na drugi strani spornega sveta, vzporedno z gospodarskim objektom predlagateljice. Nasprotni udeleženec ni izpovedal, da naj bi mu pri betoniranju pomagal tudi J. M.; to je izpovedal le glede gradnje gospodarskega objekta (in ne betoniranja spornega dela zemljišča z betonsko plato), zato je sodišče zagrešilo tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki, prav tako pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi Z. Š. je izpovedala, da je J. M. pomagal pri gradnji gospodarskega objekta (ki se tako ali tako nahaja na severni strani meje, ki je z zeleno črto označena na skici izvedenca), ne pa pri betoniranju spornega dela zemljišča med objektoma udeležencev tega postopka. Ponovno gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v tem delu nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagateljica je izpovedala, da je do izpred dveh let brez težav hodila po spornem svetu, ko je urejala žlebove, kar jasno pomeni, da sta predlagateljica in njen mož del zemljišča, ki je na skici izvedenca označen z zeleno, štela za svojega. Prav tako je izpovedala, da je bila škarpa zidana na konkretnem mestu izključno zaradi dejstva, da bo v isti liniji kot stena objekta, ni pa bila s tem priznana meja vse do zidu objekta oz. škarpe. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe S. S., ki je izpovedala, da je bil včasih lesen steber do ograje last sosedov. Njegovo mesto je S. S. pokazala v naravi, izvedenec pa ga je označil s točko 20. S. S. se je spomnila, da je nasprotni udeleženec postavljal mrežo za to ograjo in je mami rekel, da bo za kokoši, mama pa ni bila proti, ni pa s tem mislila, da bi bilo njegovo, nato pa je še izpovedala, da je mama "dovolila, da ograjo postavi zaradi kokoši in ne zaradi meje." Tudi M. M. je jasno izpovedala, da sicer ne ve, kdaj je bila postavljena ograja. Predlagateljica pa ji je povedala, da je J. dovolila postavitev ograje za kokoši. Sodišče ni pojasnilo nespornosti dejstva, da gre za zemljišče nasprotnega udeleženca, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec prosil za dovoljenje glede postavitve ograje okrog kokošnjaka, jasno dokazuje, da se je prav dobro zavedal, da ograje ne postavlja le na svojem zemljišču, temveč tudi na zemljišču predlagateljice. Četudi predlagateljica in njena družina spornega dela parcele niso uporabljali dnevno, temveč zgolj občasno, to ne pomeni, da so s tem priznavali mejo, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zmoten je tudi zaključek sodišča v zvezi s sporom, ki se je na Višjem sodišču v Ljubljani vodil pod opr. št. I Cp 1450/2001. Pritožbi z dne 1. 3. 2016 je bila priložena zgolj prva stran sodbe, zato ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi bila tožba za motenje posesti zavržena iz razloga, ker je pravdni prednik predlagateljice saniral žlebove in mu s tem priznal in spoštoval njegovo mirno uživanje spornega dela parcele. Iz prve strani sodbe navedena ugotovitev ni razvidna, zato je očitno, da je sodišče prve stopnje kar samo pridobivalo določene podatke mimo navedb in predlogov udeležencev tega postopka, s tem pa je zagrešilo že omenjeno kršitev iz 6. in 132. člena ZNP ter 7. člena ZPP. Očitno je sodišče prve stopnje razpolagalo s celotno sodbo I Cp 1450/2001 z dne 17. 4. 2002, čeprav je ni predložil nobeden izmed udeležencev, niti ni bil predlagan vpogled v spis, vendar pa jo je kljub temu tolmačilo zmotno in nepopolno. Četudi je J. M. saniral žlebove, s tem ni priznaval nikakršnega poteka meje, temveč so bili žlebovi sanirani zato, da preneha zamakati objekt nasprotnega udeleženca, kar pa nima nobene zveze z vprašanjem poteka meje med zemljišči. Poleg tega je A. Š. izpovedal, da mu je stari oče mejo pokazal zato, da v prihodnje ne bi bila sporna, enako je izpovedala Z. Š., kar pomeni, da meja med zemljišči očitno ni bila nesporna. Dejansko je šlo za soposest predlagateljice in nasprotnega udeleženca, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločalo po kriteriju zadnje mirne posesti. Poleg tega pa je prezrlo tudi to, da ima objekt predlagateljice napušč strehe, ki sega v celoti preko mejne črte, zaradi česar se predlagateljica sprašuje, kako je lahko sodišče ugotovilo mirno in nemoteno posest tistega zemljišča, ki se nahaja ob objektu izpod napušča oz. ostrešja tega objekta. Ker nasprotni udeleženec posesti pod napuščem predlagateljice ni mogel izvajati, se sklep sodišča prve stopnje ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V dopolnitvi pritožbe je pooblaščenec kot svojo povzel laično pritožbo pooblaščenke predlagateljice.

Pooblaščenka predlagateljice A. Ž. se pritožuje zoper odločitev o zavrženju njene pritožbe z dne 9. 11. 2016 kot nedovoljene. K pritožbi je priložila pooblastilo predlagateljice za zastopanje in izpisek iz rojstne matične knjige.

4. Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da je dolžna predlagateljica sama nositi svoj del skupnih stroškov v postopku ter nasprotnemu udeležencu povrniti polovico njegovih skupnih stroškov. V pritožbi izpostavlja, da je predlagateljica s zahtevkom za povrnitev skupnih stroškov, ki ga je podala šele v ponovljenem postopku pred zaključkom naroka, prekludirana.

5. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Nasprotni udeleženec na pritožbo predlagateljice ni odgovoril.

O pritožbah zoper sklep o sodni ureditvi meje

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljice

7. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ureditev meje na podlagi zadnje mirne posesti po 77. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ni utemeljen. Ker v obravnavani zadevi meja ni bila dokončno urejena v katastrskem postopku, niti se nasprotni udeleženec ni skliceval na priposestvovanje spornega zemljišča, sodišče prve stopnje meje po močnejši pravici ni moglo urediti. V primeru, ko ureditev meje po močnejši pravici ni možna, mora sodišče na podlagi četrtega odstavka 77. člena SPZ mejo urediti po zadnji mirni posesti. Šele če to ni možno, mejo uredi po pravični oceni. Kriterijev za ureditev meje sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu, temveč SPZ določa vrstni red njihove uporabe. Ker je sodišče ugotovilo, da pogoji za ureditev meje na podlagi močnejše pravice niso podani, je mejo v delu, ki je bil med udeležencema v postopku sporen, utemeljeno uredilo po kriteriju zadnje mirne posesti. Ker uporaba kriterija, na podlagi katerega sodišče uredi mejo, predstavlja materialno pravo (77. člen SPZ), pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da trditve nasprotnega udeleženca za ureditev meje po zadnji mirni posesti niso zadostne. Določitev meje po pravični oceni, za kar se zavzema predlagateljica v pritožbi, bi prišla v poštev zgolj, če ne bi bilo možno uporabiti kriterija zadnje mirne posesti, kar pa v postopku ni bilo izkazano.

8. Pritožbeni očitek, da ima sklep sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus pravilnosti in zakonitosti ni mogoč, ni utemeljen. Razlogi sklepa so jasni in popolni, med njimi pa ni nasprotij, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, so neutemeljene. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje opravilo skrbno in natančno ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljena. Na podlagi prepričljivih izpovedb prič Z. Š., A. Š. in S. Š. je prvo sodišče ugotovilo, da so nasprotni udeleženec in njegova družina sporni svet koristili oz. uporabljali najmanj 26 let, to je od leta 1986 do 2011, ne da bi nasprotnemu udeležencu to kdo oporekal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družina nasprotnega udeleženca sporni svet mirno uživala vse do meje, ki jo je pokazal nasprotni udeleženec; na spornem svetu so občasno parkirali kmetijske priključke, vsakodnevno so hodili h kokošim, sušili so seno in vozili pridelke v svoj objekt, pri tem pa jim nihče od predlagateljičine družine ni oporekal ali kakorkoli nasprotoval.

10. S pritožbenim očitkom o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ugotovitve, da je predlagateljičin mož J. M. nasprotnemu udeležencu pomagal pri betoniranju spornega sveta. Za uveljavljanje navedene kršitve mora pritožnik konkretizirano navesti ne samo, na katero odločilno dejstvo se kršitev nanaša, ampak tudi, kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka nasprotuje ter pri tem navesti konkretno mesto v teh dokumentih, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo. Predlagateljica je izpovedala, da " je mož, ko je betoniral, nasprotnemu udeležencu rekel, da naj ne betonira po njegovem, pa mu je ta odgovoril, da bo lažje hodil, če bo zabetonirano." Ne drži pritožbeni očitek glede izpovedbe priče Z. Š., da predlagateljičin mož J. M. ni pomagal pri betoniranju spornega sveta, kot navaja pritožba. Iz izpovedbe Z. Š. namreč izhaja, da je predlagateljičin mož J. M. nasprotnemu udeležencu pomagal pri vseh delih. Glede na izpovedbo Z. Š., da je J. M. pomagal pri vseh delih, posledično ne drži navedba pritožbe, da je J. M. pomagal zgolj pri gradnji gospodarskega poslopja. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, ali je predlagateljičin mož J. M. pomagal pri betoniranju spornega sveta, ni odločilno; odločilna je ugotovitev prvega sodišča, da družini nasprotnega udeleženca ni nihče oporekal uživanja spornega sveta, kar je v izpovedbi poleg treh prič potrdil tudi nasprotni udeleženec. Ta je izpovedal, da mu ni nikoli nihče rekel, da ne sme betonirati in da ni bil v sporu s predlagateljičinim možem. Pritožnica ugotovitev, da je sporni svet ves čas posedoval nasprotni udeleženec, izpodbija s svojo izpovedbo, da je do izpred dveh let redno hodila po spornem svetu. Vendar pa dokazni postopek teh njenih navedb ni potrdil.

11. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi nasprotni udeleženec posedoval sporno zemljišče, ni utemeljen, saj je navedlo, na podlagi katerih dokazov je to dejstvo ugotovilo. Sodišče prve stopnje se do dejstva, ali je nasprotni udeleženec predlagateljico prosil za dovoljenje za postavitev ograje za kokoši, pravilno ni opredelilo, saj meja v tem delu (ki poteka po betonski škarpi in na njej postavljeni mrežasti ograji) za predlagateljico ni sporna. Zato se prvo sodišče v zvezi s to okoliščino do izpovedb S. S. in M. M. ni bilo dolžno opredeljevati, posledično pa tudi ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez predloga strank vpogledalo v sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1450/2001, ki se nanaša na motenje posesti zaradi snega, ni utemeljen, saj se je predlagateljica v pritožbi z dne 1. 3. 2016 izrecno sklicevala na navedeno sodbo v tej zadevi in jo k pritožbi (sicer samo prvo stran sodbe) priložila; pa tudi sicer naveden očitek uveljavlja zgolj relativno bistveno kršitev 7. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost odločitve po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ni vplivala.

13. Pritožbeni očitek, da nasprotni udeleženec svoje posesti ni mogel izvajati pod napuščem predlagateljice, ni utemeljen. Glede na to, da je objekt predlagateljice postavljen ob mejo, napušč sega v mejni prostor, kar pa še ne pomeni, da izvajanje posesti na spornem prostoru s strani nasprotnega udeleženca in njegove družine, kar je nasprotni udeleženec v postopku izkazal, ni bilo možno. Zato očitek pritožbe, da bi se sodišče prve stopnje do te okoliščine moralo posebej opredeljevati, ni utemeljen.

14. Ostale pritožbene navedbe predlagateljice niso bile pravno odločilne za odločitev v zadevi, zato pritožbeno sodišče na njih ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbi nasprotnega udeleženca

15. Pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, ki izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, češ da je priglasitev skupnih stroškov postopka predlagateljice prepozna, ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v tretjem odstavku 163. člena določa, da mora stranka povrnitev pravdnih stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, čemur je predlagateljica, ki je skupne stroške postopka priglasila na zadnjem naroku - v sicer ponovljenem postopku - zadostila. Zato očitek pritožbe o prepozni priglasitvi stroškov ni utemeljen.

16. Ker pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP).

17. Udeleženca sta dolžna nositi vsak svoje stroške pritožbenega postopka (35. člen ZNP).

O pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe pooblaščenke

18. Pritožba ni dovoljena.

19. Zoper sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene se pritožuje pooblaščenka predlagateljice A. Ž., ki k pritožbi ni predložila potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu.

20. Ker je lahko pooblaščenec pred višjim sodiščem le odvetnik ali oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), pritožnica, pa k svoji pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe ni predložila potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, njena pritožba ni dovoljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določila 343. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 104/2022
• VSL sklep II Cp 75/2013
• VSL sklep I Cp 272/2016