VSL Sklep I Cp 394/2017

Jedro

Kadar sodišče ugotovi, da neupravičeno obogatena oseba ob izdaji sodbe (to pa je enako ob zaključku glavne obravnave) koristi nima več, mu vračila te koristi ne more naložiti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, ni pa ovir za ugoditev zahtevku po drugi, zlasti odškodninski podlagi.

ZFPPIPP določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Namen te določbe je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka in stečajnemu upravitelju omogoča, da se seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev. Odškodninska terjatev tožeče stranke do toženca je nastala z dnem nastanka škode, zato gre za terjatev stečajnega dolžnika do toženca in je treba določbo o zadržanju zastaranja po ZFPPIPP uporabiti tudi v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 70.000 EUR z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz 1. točke izreka, ter ji povrniti 4.536,14 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz 2. točke izreka.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da zahtevek ni zastaral. Res je bil zoper tožečo stranko uveden stečajni postopek, a tožeča stranka ni izkazala, da bi bil toženec njen dolžnik, saj ni predlagala nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da se terjatvi iz tega postopka sploh štejeta za terjatev stečajnega dolžnika do toženca. Zato ni podlage, da bi sodišče uporabilo 249. člen ZFPPIPP, sploh pa v konkretnem primeru velja tri, ne petletni zastaralni rok, ker je mogoče govoriti kvečjemu o odškodninski odgovornosti toženca, ne pa o njegovi neupravičeni obogatitvi. V vsakem primeru je tožbeni zahtevek zastaral, med pravdnima strankama pa se sicer uporablja 349. člen OZ. Dodatno navaja, da ni bil obogaten, saj je prejeta sredstva porabil za družbo. V nadaljevanju pojasnjuje, kako je porabil 60.000 in kako 10.000 EUR ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka trdi, da si je toženec kot njen bivši direktor z njenega računa nakazal 70.000 EUR, za kar ni imel podlage in kar je porabil zase, ne pa za potrebe družbe, zato znesek terja nazaj. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil toženec direktor tožeče stranke ter da si je z njenega transakcijskega računa 9. 9. 2009 nakazal 50.000, 15. 9. 2009 pa še 20.000 EUR. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje (zmotno, a več o tem v nadaljevanju) opredelilo kot neupravičeno obogatitev in zavzelo stališče, da zahtevek tožeče stranke ni zastaral, ker jo poleg petletnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ ščiti še 249. člen ZFPPIPP, ki določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Ker je do nakazil prišlo 9. 9. oziroma 15. 9. 2009, je tožba, vložena 1. 9. 2015, preprečila, da bi zastaranje nastopilo. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, ali ter kako (za kaj) je toženec porabil sredstva, ki si jih je prenakazal. Ugotovilo je, da do prenosa denarja ni bil upravičen, pri čemer ga je (60.000 EUR) izročil R. oziroma ga je v celoti (70.000 EUR) porabil zase.

6. Sodišče prve stopnje se je okviru postavljenega tožbenega zahtevka in trditev, s katerimi ga je tožeča stranka podkrepila, ukvarjalo le s pravno podlago po 190. členu OZ, ki glede na ugotovljena dejstva ni pravilna, namesto da bi na njihovi podlagi uporabilo odškodninsko pravno podlago, ki jo je tožeča stranka prav tako zatrjevala¹.

7. Institut neupravičene obogatitve je resda sredstvo za saniranje nepravičnosti,² toda za uspešno uveljavljanje tega zahtevka mora stranka dokazati štiri elemente: neutemeljen premik premoženja, prikrajšanje na eni, obogatitev na drugi strani in vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Od odškodninske obveznosti se razlikuje v tem, da odgovornost ni potrebna, mora pa obstajati okoriščanje nasprotne stranke. V slovenski pravni teoriji³ in praksi⁴ se je glede okoriščanja uveljavilo obogatitveno načelo, na katerega sicer napotuje tudi določba 190. člena OZ. To pomeni, da mora prejemnik koristi vrniti le korist, ki jo še ima. Pri tem je bistveno, da je čas ocene koristi čas izdaje sodne odločbe po analogni uporabi pravil odškodninskega prava (drugi odstavek 168. člena OZ) in specialnih pravil o neupravičeni pridobitvi (87. in 96. člen OZ).⁵

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zakonskih pogojev instituta neupravičene obogatitve spregledalo ravno to - da je treba upoštevati korist, ki jo prejemnik še ima v času izdaje sodne odločbe. Te toženec nima, saj je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje sámo, 60.000 EUR izročil R, oziroma je celoten znesek porabil zase⁶. Ker toženec koristi nima (več), niso podani vsi elementi neupravičene obogatitve in tožbeni zahtevek po tej podlagi ne more biti utemeljen.

9. Pač pa je iz tožbenih trditev mogoče izluščiti⁷ tudi vsa pravno odločilna dejstva za uporabo določb OZ o odškodninski odgovornosti toženca, pri čemer je tožeča stranka izrecno zatrjevala še posebno obliko odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1. Vendar se sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava z ugotavljanjem teh dejstev ni ukvarjalo, zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pravilnosti izpodbijane sodbe po tej pravni podlagi. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izčrpati tožbeno podlago in presoditi obstoj elementov odškodninske odgovornosti za škodo, najprej pa znova pretresti ugovor zastaranja, in sicer po določbi 352. člena OZ (tožeča stranka je dejstva, zakaj bi zahtevek ne zastaral niti po tej podlagi navedla - list. št. 38, vendar se sodišče zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča s tem vidikom ni ukvarjalo).

11. V zvezi z zastaranjem pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še pripominja, da v tej zadevi ni mogoče uporabiti 349. člena OZ, ker tožeča stranka ne uveljavlja povrnitve zneska na podlagi (gospodarske) pogodbe oziroma kot povrnitev izdatkov. Tudi glede ZFPPIPP je treba pritožniku pojasniti, da nima prav. Terjatev tožeče stranke do toženca je nastala z dnem nastanka škode. Ali jo bo tožeča stranka od toženca uspela iztožiti, je drugo vprašanje, ki pa ne vpliva na njen (ne)obstoj. Namen določbe 249. člena ZFPPIPP, ki je umeščena v oddelek 5.3. "Pravne posledice začetka stečajnega postopka" in v pododdelek 5.3.1. "Splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka" je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Določba omogoča stečajnemu upravitelju, da se seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev. Na podlagi jezikovne in namenske razlage je mogoče zaključiti, da določba 249. člena ZFPPIPP velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika (ne le za terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečaja) in s tem tudi za terjatve, ki jih stečajni upravitelj uveljavlja za račun stečajnega dolžnika⁸. To pomeni, da je sodišče prve stopnje določbo ZFPPIPP pravilno uporabilo in jo bo moralo upoštevati tudi ob vnovičnem pretresanju ugovora zastaranja po odškodninski podlagi.

12. Če bo sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral, ker subjektivni rok ni iztekel⁹ , se bo lahko vsebinsko ukvarjalo z odškodninsko podlago za tožbeni zahtevek. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje doslej ni ukvarjalo s predpostavkami odškodninske odgovornosti in jih ni tako poimenovalo, izpodbijana sodba sicer nudi nekatere ugotovitve o odškodninski odgovornosti po OZ, in sicer o protipravnosti toženčevega ravnanja, obstoju škode ter vzročni zvezi med njima, nima pa dejstev, ki bi omogočala presojo toženčeve krivde. Toženec je podal številne navedbe, zakaj je denar prenakazal, sodišče pa se je z njimi doslej ukvarjalo zgolj z vidika, ali je bil do tega upravičen ali ne, kar pomeni pretresanje protipravnosti njegovega ravnanja, ni pa se sodišče opredeljevalo do njegovega namernega/malomarnostnega ravnanja pri tem, kar je sine qua non sleherne odškodninske odgovornosti.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Glej navedbe tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo - prvi in drugi odstavek na list. št. 38 v spisu.
² Glej Plavšak, N., in drugi, OZ (splošni del), 2. knjiga, str. 43 in naslednje, GV založba, 2003.
³ Glej Cigoj, S., Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, 2000, str. 253.
⁴ Glej npr. sodbo in sklep VSL I Cp 651/2014 s 15. 4. 2014 in sodbo VS RS II Ips 193/2010 z 21. 11. 2013.
⁵ Tako Plavšak, N., in drugi, str. 47. Primerjaj tudi odločitev VSL III Cp 998/2015 z 22. 4. 2015.
⁶ Ugotovitev o porabi 60.000 EUR se nahaja v sklepnem delu 11. točke obrazložitve, o porabi 10.000 za lastne (tj. toženčeve) potrebe pa v 12. točki obrazložitve izpodbijane tožbe. Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila in ne navaja, da bi te ugotovitve ne držale, torej jih očitno sprejema.
⁷ Tretji odstavek 180. člena ZPP: "Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo."
⁸ Tako VSL v sodbi I Cpg 247/2016 z 28. 7. 2016.
⁹ Da objektivni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka, ni iztekel, je ob dejstvu, da je ta rok enak tistemu za neupravičeno obogatitev (5 let), jasno.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 19/2018
• VSL sodba I Cp 1915/2009
• VSL sodba II Cp 2465/2011