VSL Sodba VII Kp 53142/2016

Jedro

Ker je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v pričo večjega števila mladih članov kluba, da je cela dvorana onemela zaradi obdolženčevega ravnanja, očividka D. D. pa je bila prav tako šokirana in ker je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja predsednik karate kluba B. in že vrsto let soočen s pedagoškim delom, da je bila prisotna tudi občutna razlika tako v fizični kakor tudi starostni razliki med njim in oškodovancem, so okoliščine, ki ne utemeljujejo, da bi sodišče obdolženca samo opozorilo s sodnim opominom, ne glede na to, da je prvo sodišče razlogovalo, da je bilo oškodovančevo dejanje ključni prispevek k dogodku.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijani sklep o sodnem opominu spremeni tako, da se obdolženega A. A.

spozna za krivega,

ker je drugemu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, z grdim ravnanjem napadel njegovo telo,

s tem, ko je dne 21. 9. 2016 v telovadnici C. z roko udaril po obrazu mladoletnega B. B., s čimer mu je povzročil udarnino leve strani obraza.

S tem je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

II. Obdolžencu se na podlagi drugega odstavka 135. člena KZ-1 izreče

denarna kazen

20 (dvajset) dnevnih zneskov po 50,00 EUR (petdeset), to je 1.000,00 EUR (tisoč),

ki jo je dolžan plačati v 3 (treh) mesecih po pravnomočnosti sodbe.

Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati se za vsaka začeta in ne plačana dva dnevna zneska, to je 100,00 EUR določi en dan zapora.

III. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 535,09 EUR, sodno takso v višini 70,00 EUR ter potrebne izdatke oškodovanca, njegovega zakonitega zastopnika ter potrebne izdatke pooblaščenca Boštjana Podgorška.

IV. Po drugem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanec B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.500,00 EUR napoti na pravdo.

V. V preostalem se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornika obdolženca zavrneta kot neutemeljeni.

VI. Obdolženi je dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdolženemu A. A. po 68. členu KZ-1 izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca.

2. Zoper sklep sta vložila pravočasni pritožbi:

- zagovornik obdolženca iz pritožbenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- državna tožilka iz razloga po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in da se mu za to kaznivo dejanje izreče denarna kazen 30 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, skupno 1.500,00 EUR. Podrejeno pa, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in da se mu za to kaznivo dejanje izreče denarna kazen 1.500,00 EUR;

- zagovornik obdolženca je odgovoril na pritožbo državne tožilke. Predlaga, da se tožilkina pritožba kot neutemeljena zavrne.

3. Delno je utemeljena pritožba državne tožilke, neutemeljena pa je pritožba zagovornika obdolženca.

K pritožbenim navedbam zagovornika obdolženca

4. Uvodoma pritožnik kritizira prvostopenjsko odločitev, ker je sodeča sodnica prekoračila obtožbo in s tem kršila 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. V izpodbijanem sklepu so v opisu kaznivega dejanja grožnje navedbe o ustrahovanju, vznemirjanju in grdemu ravnanje, česar pa obtožni predlog upravičenega tožilca ni vseboval. Na opisan način je prvo sodišče tudi onemogočilo obdolžencu, ker se do tako spremenjenega kaznivega dejanja ni mogel opredeliti.

5. Obtožni predlog državnega tožilstva je v abstraktnem delu vseboval trditev, da je obdolženi drugega tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa in začasno prizadeta njegova zunanjost. Konkretni opis historičnega dogodka je v navedbah, da je obdolženi 21. 9. 2016 v telovadnici C. v B. z roko udaril po obrazu mladoletnega B. B., s čimer mu je povzročil udarnino leve strani obraza, zaradi česar je bil za nekaj ur oslabljen del njegovega telesa in da je bila za nekaj ur prizadeta njegova zunanjost. Dejanje je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Sodeča sodnica je abstraktni del iz obtožnega predloga nadomestila z delnim dispozitivom iz prvega odstavka 135. člena KZ-1: da je obdolženi oškodovanca "ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil" in z izvršitveno obliko iz drugega odstavka 135. člena KZ-1, da je dejanje storil z "grdim ravnanjem", ko je napadel oškodovančevo telo. Učinki lahke telesne poškodbe, da je bil za nekaj ur oslabljen oškodovančev del telesa in prav tako za nekaj ur prizadeta oškodovančeva zunanjost v izreku izpodbijanega sklepa niso navedeni.

6. Tako predstavljena primerjava obeh dejstvenih opisov pokaže, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče z izpodbijanim sklepom ni obravnavalo enak historičen dogodek kot je bil opisan v obtožnem predlogu državne tožilke. Prav tako ni mogoče pritrditi nadaljnji pritožbeni tezi, da je sodišče prekoračilo obtožbo ter kršilo objektivno identiteto med obtožbo in (sklepom) sodbo na način iz prvega odstavka 354. člena ZKP. Odločilna razlika med kaznivima dejanjema lahke telesne poškodbe in kaznivim dejanjem grožnje, izvršeno z grdim ravnanjem je v tem, da je lahko storilec za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe spoznan za krivega le ob strogem pogoju, da je s svojim ravnanjem povzročil eno od posledic, ki jih opredeljuje prvi odstavek 122. člena KZ-1. In ker je sodeča sodnica presodila, da dokazni postopek z gotovostjo ni dokazal začasne oslabitve dela oškodovančevega telesa, niti začasne prizadete oškodovančeve zunanjosti, je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi lahko izvršil le znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

7. Pritožnik pravilno opozarja, da je v izreku sodnega opomina trditev, da je obdolženi s svojim ravnanjem ustrahoval in vznemiril oškodovanca, ko ga je z roko udaril po obrazu, česar pa ne vsebuje opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga. Ustrahovanje in vznemirjenost je po presoji pritožbenega sodišča vsekakor posledica storilčevega ravnanja, ko zoper drugo osebo (oškodovanca) uporabi določeno fizično silo, skratka z njim grdo ravna, s tem pa tudi poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. Zato je brez dvoma, ko je obdolženi z roko udaril po obrazu mld. B. B. manifestirano pri oškodovancu povzročil ustrahovanje in vznemirjenost. Še drugače povedano, samo grdo ravnanje, na način kot je opisano v izreku sodnega opomina, pojmovno vsebuje tudi posledico iz prvega odstavka 135. člena KZ-1. Če je bil (neutemeljeno) obdolženi z razglasitvijo izreka sodnega opomina presenečen, to ne pomeni, da ni mogel izvrševati učinkovite obrambe, saj je bila osrednja točka sojenja vendarle presoja, ali je obdolženi z roko udaril po obrazu oškodovanca B. B. Dodatno pa podkrepi obstoj posledice vznemirjenosti in ustrahovanja tudi trditev, ki je v opisu kaznivega dejanja, saj je bil oškodovanec mladoletnik, torej tiste starostne kategorije, ki je bolj ranljiva in z drugačnim tolerantnim pragom, kot jo imajo odrasle osebe.

8. Zagovornik je kritičen do dokaznega postopka sodišča prve stopnje, ker je sodeča sodnica zavrnila (nekatere) dokazne predloge. Po prepričanju obrambe je dejstvena podlaga tako kot je opisana v izreku izpodbijanega sklepa temeljila na izjavi mladoletnega oškodovanca. Res je, da je prvo sodišče dokazni zaključek, da je obdolženi udaril mladoletnega oškodovanca, gradilo na oškodovančevi izpovedbi, vendar pa še zdaleč ne tako kot to zatrjuje pritožba. Prvo sodišče je v 4. točki obrazložitve zaključek, da je obdolženi dokazno udaril mladoletnega oškodovanca z roko po obrazu, utemeljevalo z izpovedbo D. D., ki pa je pritožba ne problematizira. Skratka, pritožnik očividki D. D. ni namenil niti enega kritičnega stavka, da bi bila izjava očividke D. D. neresnična.

9. Neutemeljena je pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo personalnih dokaznih predlogov kršilo obdolženčevo pravico do izvajanja učinkovite obrambe. Sodišče prve stopnje je v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem razumljive argumente, zakaj ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala obramba. Teh razlogov pritožba ne izpodbija kot neprepričljivih, ampak samo na splošno navaja, da bi predlagane priče lahko pojasnile okoliščine, bistvene za predmetni kazenski postopek.

10. Prav tako pritožba nima prav, ko prvemu sodišču očita, da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Zagovornik ponavlja zagovor obdolženca, da se je dotaknil oškodovanca samo s "polklofuto, polfrco". Utemeljeno ni verjelo sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru obdolženca in je svoje zaključke, da je obdolženi udaril z roko po licu oškodovanca, gradilo na izjavi D. D., ki je povedala, da je slišala močan pok, ki nastane pri udarcu po ličnici, da je tako počilo, da so v telovadnici vsi onemeli, da je nadalje D. D. pred klofuto tudi slišala kričanje oziroma očitke med obdolžencem in oškodovancem, ki je zamudil na trening. Tudi ni res, da temelji izvid in mnenje samo na podlagi anamnestičnih podatkov oškodovanca. Sodišče prve stopnje je prav tako v 4. točki obrazložitve ugotovilo, da je zdravnica v Zdravstvenem domu B. ob 19.40 uri istega dne, to je 21. 9. 2016 zaznala v predelu leve strani obraza vidno rahlo rdečino na koži ter oteklino. Zato je tudi brezpredmetno razpravljanje o dokazni moči fotografije oškodovanca, ki je bila napravljena po nestrokovni metodi oziroma z neprimernim sredstvom za fotografiranje.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tezo, ki jo ponavlja pritožnik, da je oškodovanec utrpel poškodbo med treningom, s čimer na opisani način izpodbija ugotovljeno vzročno zvezo med ravnanjem obdolženca in poškodbo oškodovanca. Vendar pa okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo v 6. točki obrazložitve kot relevantne, pritožba ne izpodbija, zato pavšalna graja glede vprašanja vzročne zveze ni utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče se strinja, da mora biti grožnja oziroma ravnanje storilca takšno, da povzroči občutek strahu za življenje ali telesno celovitost. Abstraktni in konkretni del sta integralna dela opisanega kaznivega dejanja. Prav ustrahovanje in vznemirjenost sta bila poseg v duševno celovitost oškodovanca, ki jo je z udarcem po obrazu oškodovancu povzročil obdolženi. O izrazitem posegu v duševno celovitost oškodovanca pa je mogoče zanesljivo sklepati tudi na izjavi D. D., ki je povedala, da je bila tudi sama šokirana, primerljivo reakcijo pa so izrazili tudi ostali navzoči v telovadnici, ki so, ko so ugotovili ravnanje obdolženca, onemeli. Da pa je sprevidel zavrženost svojega ravnanja tudi obdolženi, pa se kaže v njegovi reakciji, ko se je po treningu vsem prisotnim opravičil. Judicirana primera, ki ju navaja pritožba (I Ips 240/2010 in I Ips 6007/2010), nista primerljivi z obravnavano zadevo, saj je v prvi zadevi storilec samo žugal s pestmi in opozarjal oškodovanca. V drugi zadevi pa je storilec vpil in proti oškodovancu mahal z rokami. Skratka, nobenega fizičnega dotika obravnavani pravnomočni zadevi nista obravnavali, tako kot je to primer glede obdolženega A. A. Pritožba še nadalje ugotavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona tudi zato, ker "zamah z roko ni posebej opisan." Tega stavka pritožbeno sodišče ne razume. Če nekdo zamahne z roko in potem na koncu tega zamaha tudi udari drugega po obrazu, je zato na takšen način opisano ravnanje, kot je v dejstvenem opisu za obdolženega A., zadosti artikulirano. Prav tako pritožbeno sodišče ne more razbrati, kaj je hotela povedati pritožba, da "ni opisano nikakršno grdo ravnanje". Po ustaljeni sodni praksi in teoriji je namreč grdo ravnanje fizični napad na oškodovanca. Zato ni nobenega dvoma, da je udarec z roko po obrazu vsekakor izvršitven način grdega ravnanja, ki pa je imel za posledico psihično prizadetost, ki jo je prvo sodišče pojasnilo v abstraktnem delu opisa, ko je obdolženi z udarcem po obrazu ustrahoval in vznemiril oškodovanca.

13. Sodišče druge stopnje je izpustilo besedno zvezo "resno zagrozil" iz dejstvenega zapisa, to pa zato, ker je bila grožnja že realizirana.

K pritožbi državne tožilke

14. Uvodoma se pritožnica ne strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja. Po njeni oceni je obdolženi storil vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. S takšno presojo se pritožbeno sodišče ne strinja in v celoti sledi razlogom, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane odločbe. Državna tožilka je na glavni obravnavi reducirala obseg telesne poškodbe iz rdečine in lokalizirane otekline obraza levo, ki je bilo prvotno opisano v izreku obtožnega predloga. Nadomestila jo je z besedno zvezo udarnina leve strani obraza. Prav tako je skrčila tudi posledico tako, da je bil samo za nekaj ur oslabljen del oškodovančevega telesa in tudi za nekaj ur prizadeta oškodovančeva zunanjost. Prvo sodišče je glede učinka udarca gradilo dokazni sklep, da je obdolženi povzročil samo sled poškodovanja na izvidu in mnenja izvedenca medicinske stroke E. E., dr. med., kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot povsem strokovno in prepričljivo.

15. Po prvem odstavku 68. člena KZ-1 se sme sodni opomin izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, pod pogojem, da so storjena v takšnih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. Prvi materialni pogoj za izrek sodnega opomina je sicer izpolnjen tako za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kakor tudi za kaznivo dejanje kot ga je pravno opredelilo prvo sodišče v izpodbijanem sklepu. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v pričo večjega števila mladih članov kluba, da je cela dvorana onemela zaradi obdolženčevega ravnanja, očividka D. D. pa je bila prav tako šokirana. Tudi okoliščina, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja predsednik karate kluba B. in že vrsto let soočen s pedagoškim delom, da je bila prisotna tudi občutna razlika tako v fizični kakor tudi starostni razliki med njim in oškodovancem, so okoliščine, ki ne utemeljujejo, da bi sodišče obdolženca samo opozorilo s sodnim opominom, ne glede na to, da je prvo sodišče razlogovalo, da je bilo oškodovančevo dejanje ključni prispevek k dogodku. V takšnih sredinah kot je klub (iz B.), morajo starejši dajati vzgled mlajšim osebam, zato je samo ničelna toleranca glede fizičnega nasilja tista, ki je pedagoško sprejemljiva. V primeru, da so bile takšne disciplinske težave z mladoletnim oškodovancem, kot jih je obdolženi opisoval in kar je prvo sodišče tudi povzelo v 13. točko obrazložitve, bi moral obdolženi že dosti prej odreagirati tudi na ta način, da bi enostavno oškodovanca, če je bil že tako moteč, izključil iz kluba. Sodišče druge stopnje je zato sprejelo krivdorek v obliki, kot je opredeljen v izreku te sodbe. Obdolžencu je izreklo denarno kazen 20 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je skupno 1.000,00 EUR. Število dnevnih zneskov ustreza načinu izvršitve kaznivega dejanja in teži, skratka okoliščinam, da je obdolženi z oškodovancem ravnal pred širšim avditorijem pretežno mladih oseb in kot predsednik karate kluba. Višino dnevnega zneska 50,00 EUR pa je sodišče druge stopnje določilo na podlagi premoženjskih razmer obdolženca ter obdolženčeve mesečne plače. Denarno kazen 1.000,00 EUR mora obdolženi plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, v primeru, da je ne bo mogoče niti prisilno izterjati, pa se izvrši tako, da se za vsaka začeta in neplačana dnevna zneska (skupno 100,00 EUR) določi en dan zapora (člen 87 KZ-1).

16. Po povedanem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi državne tožilke, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje kvalificirane oblike, sicer pa je v preostalem pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeni. Zaradi jasnosti odločb o stroških prvostopenjskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, je pritožbeno sodišče obe odločbi povzelo v izrečeno sodbo.

17. Glede na to, da zagovornik obdolženca s pritožbo ni uspel, mora obdolženi plačati 450,00 EUR sodne takse, ki je odmerjena v skladu s tari. št. 7112 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Upošteva pa tudi čas trajanja tega pritožbenega postopka, zamotanost zadeve in premoženjske razmere obdolženca.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 19307/2016
• VSC sodba in sklep Kp 210/2000
• VSL sklep Kp 1074/93