VSL Sodba in sklep I Cp 3146/2016

Jedro

Za ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice mora tožeča stranka dokazati, da je ona lastnica. Ne zadostuje, da dokaže, da ni lastnica tožena stranka.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni:

- v točki I. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 49/10 k. o. X (ID 000), t. j. zemljišča v izmeri 622 m2, parc. št. 49/11 k. o. X (ID 000) t.j. zemljišča v izmeri 338 m2 in parc. št. 49/12 k. o. X (ID 000) t.j. zemljišča v izmeri 4.868 m2,

- v III. točki izreka tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (ugotovitev iz I. točke izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 49/4, 49/5 in 49/13 k. o. X).

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep:

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu dr. D. K. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in stroške v višini 440,00 EUR ter 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in 0,54 % prispevek za zdravstveno zavarovanje, kar vse skupaj znese 485,64 EUR.

2. Pritožila sta se druga in tretji toženec. Menita, da je bil sklep izdan preuranjeno, saj izvedenec še ni dokončal izvedenskega dela - ni odgovoril na njune pripombe na izvedensko mnenje. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik), ko je izvedencu prisodilo nagrado za zahtevno pisno izdelavo izvida in mnenja po 2. točki prvega odstavka 51. člena Pravilnika. Mnenje je na desetih straneh, pri čemer je izvedenec na petih straneh predstavil teoretična izhodišča za preiskave rokopisov, s preiskavo spornega podpisa pa se ukvarja na zadnjih treh straneh. Nič v mnenju ne utemeljuje zaključka sodišča, da bi šlo za zahtevno izvedensko mnenje. Zato predlagata, da višje sodišče izvedencu prizna nagrado za manj zahtevno izvedensko mnenje.

3. Tožeča stranka in izvedenec na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz določila drugega odstavka 53. člena Pravilnika izhaja, da je izvedenec upravičen do povračila stroškov in nagrade takrat, ko v celoti opravi delo, ki mu ga je določilo sodišče¹ . Sodišče je v sklepu z dne 14. 9. 2015 izvedencu naročilo, da preuči pravdni spis s prilogami, kot primerjalno gradivo uporabi pet natančno označenih listin iz prilog spisa in poda pisno izvedensko mnenje o pristnosti podpisa pokojne F. D. na kupoprodajni pogodbi z dne 26. 6. 1980 - ali je sporno listino podpisala pokojna F. D. oziroma ali je na izvirniku in kopiji pogodbe podpis iste osebe. Iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec naredil, kar mu je naložilo sodišče in odgovoril na zastavljena vprašanja. Ker je izvedenec vezan na nalogo, ki mu jo določi sodišče, mu nagrada pripada, ko naredi to, kar mu je naročilo sodišče. Zato sklep o priznanju nagrade izvedencu ni bil preuranjen. Nobenega razloga ni za to, da ne bi mogel izvedenec po izdanem sklepu o priznanju stroškov odgovoriti na pripombe na podano mnenje. To je izvedenec storil tudi v obravnavani zadevi. Njegovo mnenje je narejeno v skladu s pravili znanosti in stroke ter v skladu z naročilom sodišča, zato mu izvedenina gre, čeprav se stranke z vsebino mnenja ne strinjajo² . Nezadovoljstvo z mnenjem izvedenca ne pomeni, da izvedenec nima pravice do nagrade v obsegu opravljenega dela.

6. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da gre za izvedeniško mnenje, ki ustreza standardu "zahtevno mnenje" iz 2. točke prvega odstavka 51. člena Pravilnika. Za zahtevno pisno mnenje se šteje mnenje, v katerem izvedenec odgovarja na osnovna, običajna vprašanja svoje stroke, to je vprašanja, na katera lahko odgovori na podlagi znanja, s katerim že razpolaga (ni potrebno npr. proučevanje dodatne strokovne literature), pri čemer pa vprašanja ne smejo biti povsem enostavna, izvedenec mora imeti na voljo primeren čas za pripravo mnenja, izdelano mnenje je običajne obsežnosti. V obravnavani zadevi izdelano mnenje izvedenca za preiskave pisav in dokumentov ustreza navedenim kriterijem. Mnenje, izdelano na desetih straneh, ni neobičajne obsežnosti. Izvedenec je zaradi pojasnitve odgovora, ki ga je podal na zastavljeno vprašanje, pojasnil kako se rokopisi sploh preiskujejo in izdelal tudi natančno analizo podpisa na sporni pogodbi in primerjalnih podpisov.

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, višje sodišče pa v izpodbijanem sklepu tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). S pritožbo zoper sklep pritožnika nista uspela, zato jima stroški skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP ne gredo.

O pritožbi zoper sodbo:

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 49/4, 49/5, 49/10, 49/11, 49/12 in 49/13, vse k. o. X (točka I. izreka sodbe), zavrnilo pa tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožeči stranki dati brezpogojno dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice na prej navedenih parcelah (točka II. izreka prvostopenjske sodbe) in odločilo, da so toženci dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 9.442,44 EUR stroškov postopka (točka III. izreka).

9. Pritožbo zoper I. in III. točko sodbe in znotraj pritožbenega roka še dopolnitev pritožbe so vložili drugo do šesto toženci. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagajo, naj višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Izvedenec niti pri pisni dopolnitvi mnenja niti pri ustnem zaslišanju ni odgovoril na izpostavljene razlike med spornim in primerjalnimi podpisi, ki lahko kažejo na ponarejenost podpisa F. D. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca, saj je mnenje dr. K. nepopolno in se v njegovo pravilnost zastavlja utemeljen dvom. Tožeča stranka ni dokazala, da je bila kupoprodajna pogodba vročena javnemu pravobranilstvu in da se dopis v prilogi A21 nanaša na predmetno pogodbo. Predmetna pogodba predstavlja zavezovalni pravni posel, v točki II vsebuje tudi razpolagalni pravni posel, za katerega pa je potrebna overovitev podpisa prodajalca. Gre za dvostransko odplačno pogodbo, zato ne obstajajo obveznosti pravnih naslednikov prodajalcev, če tožnica ne dokaže plačila. Ker sodišče tožnici ni naložilo, naj predloži dokazilo o plačilu kupnine, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni dokaza, da je bila pogodba predložena davčnemu organu. Vse to so razlogi za neveljavnost pogodbe. Razlogi sodišča v zvezi s pravno podlago, na podlagi katere naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico, so si med seboj v nasprotju (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni jasno, ali prvostopenjsko sodišče šteje, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, kot pogodbe namesto razlastitve na originaren način, ali pa šteje, da je pridobila lastninsko pravico kot imetnica pravice uporabe na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Oba navedena razloga za pridobitev lastninske pravice tožnice sta materialnopravno zmotna. V Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN) ni nobene pravne podlage za stališče sodišča, da ima že sama pogodba, sklenjena namesto razlastitve, učinek v lastninskopravni sferi in ima vknjižba v zemljiško knjigo zgolj deklaratorni učinek. V ZRPPN ni podlage za stališče, da je z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec potrdil veljavnost pogodbe (kar niti ni dokazano), nastopila pravna situacija, kot jo o posledicah pravnomočne razlastitve predvideva določba prvega odstavka 23. člena ZRPPN. V zvezi s tem se sodišče sklicuje zgolj na dva judikata, kar pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Iz 58. in 59. člena ZRPPN ali kakšnega drugega člena ne izhaja, da se lahko pogodba, sklenjena namesto razlastitve, enači s pravnomočno odločbo o razlastitvi. V pogodbi je zemljiškoknjižno dovolilo prodajalke, torej gre za pravni posel. Pridobitev lastninske pravice zato ne more biti originarna. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi 3. člena ZLNDL na parc. št. 49/10, 49/11 in 49/12 k. o. X. Dokazano je namreč, da je pravna prednica tožnice s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča te parcele odplačno prenesla na pravnega prednika Skupine V. d. d., - v stečaju. Tožnica ni aktivno legitimirana za lastninsko tožbo glede teh nepremičnin. Glede na to, da je pravna prednica tožeče stranke pravico uporabe prenesla na pravnega prednika Skupine V. d. d. - v stečaju, ki je parcele prevzel v posest in jih vključil v otvoritveno bilanco, jih olastninil po ZLNDL in jih vodi pod svojimi osnovnimi sredstvi, ni mogoč zaključek, da je lastnica teh parcel tožeča stranka. Za odločitev o tem ni relevantno, ali se je stečajni upravitelj vključil v ta postopek oziroma vložil tožbo zoper tožnico. Tudi izvedenec geodetske stroke je ugotovil, da so te parcele funkcionalno zemljišče objektov Skupine V. d. d. - v stečaju. Ob sklepanju kupoprodajne pogodbe s F. D. pogoji za razlastitev niso bili podani. Tožeča stranka je F. D. razlastila le v komercialne namene, saj je zemljišče takoj po razlastitvi odplačno prenesla na drugo pravno osebo. Zato kupoprodajna pogodba ne izpolnjuje zakonskih pogojev za veljavnost. Tožnica bi morala tudi dokazati, da so sporne parcele ob delitvi premoženja med tožečo stranko in novo nastalimi občinami pripadle ravno njej. Da so, ni splošno znano dejstvo, kot meni sodišče. Ugovor aktivne legitimacije zaradi neizkazanosti pravnega nasledstva po nekdanji občini, je relevanten glede na četrti odstavek 5. člena ZLNDL. Zato so toženci vztrajali, da sodišče naloži tožeči stranki, naj predloži delitveno bilanco. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev in tudi kršitev 22. člena Ustave RS je storilo tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem M. B. in stečajnega upravitelja skupine V. d. d. - v stečaju. Njuno zaslišanje so predlagali v zvezi s trditvami, da je tožeča stranka parc. št. 49/10, 49/11 in 49/12 prenesla in so v premoženju skupine V. d. d. - v stečaju. Izpodbijajo tudi stroškovno odločitev. Ni res, da je tožeča stranka uspela v celoti, saj je tožbeni zahtevek pod točko II. zavrnjen. V dopolnitvi pritožbe pritožniki strnjeno navajajo enako kot v pritožbi.

10. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

11. Pritožba je delno utemeljena.

12. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugovor aktivne legitimacije, ker da tožeča stranka ni dokazala, da so sporna zemljišča ob delitvi premoženja med njo in novo nastalimi občinami pripadala ravno njej, niso utemeljene. Predmetne parcele se nahajajo na območju naselja X, ki je del mesta Ljubljana, kar je notorno dejstvo. Da celotno območje mesta Ljubljana sodi pod Mestno občino Ljubljana, pa določa zakon - točka 4. tretjega člena Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij.³ Tudi sklicevanje na četrti odstavek 5. člena ZLNDL je materialnopravno zmotno, saj se navedeno zakonsko določilo nanaša na dovolitev vpisa v zemljiško knjigo na podlagi sporazuma o delitvi premoženja med občinami, tožeča stranka pa v tem postopku uveljavlja pridobitev lastninske pravice na drugi podlagi. Predložitev delitvene bilance v tem postopku zato ni bila potrebna in so očitki o onemogočanju dokazovanja pravnorelevantnih dejstev, kar bi bila kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeni.

13. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča glede obstoja in veljavnosti kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 26. 6. 1980 sklenila pravna prednika pravdnih strank (v nadaljevanju: Kupoprodajna pogodba). Izvedenec za preiskave pisav in dokumentov dr. D. K. je izdelal jasno in strokovno argumentirano pisno mnenje. Pomisleke tožencev glede obrazložitve in zaključkov mnenja je s strokovnimi argumenti prepričljivo zavrnil tako v pisni dopolnitvi mnenja, kot tudi, ko je bil zaslišan na naroku. Čeprav ni mogel z gotovostjo potrditi, da je Kupoprodajno pogodbo podpisala F. D., mu je sodišče utemeljeno sledilo. Da je Kupoprodajno pogodbo podpisala pravna prednica tožencev, je namreč izvedenec ugotovil z visoko stopnjo verjetnosti (od sedmih stopenj verjetnosti z drugo najvišjo stopnjo). Izvedenec je v mnenju podrobno opisal, kakšne razlike in skladnosti je našel pri primerjavi podpisa na Kupoprodajni pogodbi in primerjalnih podpisih in obrazložil, da gre pri razlikah za naravno variabilnost pisca. V pritožbi tožena stranka ponavlja pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče na straneh 17 in 18 izpodbijane sodbe. Navedlo je podrobne in jasne razloge za zavrnitev pripomb tožencev na izvedensko mnenje. Višje sodišče se tem razlogom v celoti pridružuje.

14. Tožeča stranka je tako dokazala obstoj Kupoprodajne pogodbe. Glede na to, da je bila sklenjena v letu 1980, zaradi poteka prekluzivnih rokov njene izpodbojnosti ni več mogoče uveljavljati. Lahko pa bi toženci uspeli z ugovorom, da je bila pogodba nična. Višje sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je Javno pravobranilstvo Mesta Ljubljane potrdilo veljavnost Kupoprodajne pogodbe, saj imajo oporo v predloženi listinski dokumentaciji. Znano je, da se zadeve vodijo pri določenem organu pod eno opravilno številko in glede na to, da je Javno pravobranilstvo Mesta Ljubljane v postopku pod št. M 465/80 zahtevalo posestni list D. F., nato pa pod isto opravilno številko podalo mnenje, da je pogodba pravno veljavna, je edino logično, da se mnenje nanaša na pogodbo, sklenjeno s F. D. Že pomanjkanje zemljiškoknjižnega dovolila samega ne bi bil razlog za ničnost Kupoprodajne pogodbe, zato dejstvo, ali je bil podpis F. D. overjen, ni relevantno za razsojo. Enako velja za davčne obveznosti. Neizpolnitev pogodbe nima za posledico njene ničnosti, zato toženci ne morejo uspeti z ugovorom, da tožnica ni dokazala, da je nakazala kupnino F. D. Dejstvo, da tožeča stranka v spis ni vložila dokazila o plačilu kupnine torej ni odločilno, zato sodišče ni bilo dolžno pozivati tožečo stranko, naj v spis predloži dokazila o plačilu kupnine. Vprašanje, ali je bila pogodba realizirana, je relevantno, če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, ko je obličnost pogoj za njeno veljavnost. Kupoprodajna pogodba pa je sklenjena v pisni obliki. Ker je mnenje dr. K. jasno, brez protislovij in strokovno utemeljeno, ni razloga, da bi sodišče angažiralo novega izvedenca. Nezadovoljstvo ene stranke ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Dokazovanje nepristnosti podpisa na kupoprodajni pogodbi je bilo toženi stranki omogočeno. Neuspeh z dokazovanjem pa ne predstavlja kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne morejo biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Tožeča stranka se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila, tožena stranka pa nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe in ne more uspeti z grajo zavrnilnega dela sodbe.

16. Iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke ZLNDL. S Kupoprodajno pogodbo je bila na pravno prednico tožeče stranke prenesena pravica uporabe, ne lastninska pravica. Z uveljavitvijo ZLNDL je dejanski nosilec pravice uporabe določene nepremičnine postal ex lege njen lastnik.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila Kupoprodajna pogodba sklenjena namesto razlastitve. Tega zaključka pritožba niti ne izpodbija. Nasprotuje pa pravilnim zaključkom prvostopenjskega sodišča o učinkih pogodbe, sklenjene namesto razlastitve. O naravi pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, ki je bila urejena v 59. in 60. člena ZRPPN, se je razvila že relativno bogata sodna praksa.⁴ Sodna praksa je enotna, da gre za pogodbo, ki nadomešča razlastitveni postopek, zato zemljišče, ki je predmet pogodbe, z njeno uveljavitvijo preide v družbeno lastnino. Pri presoji pogodb namesto razlastitve je treba primarno upoštevati določbe ZRPPN, določbe drugih predpisov pa le podredno in omejeno. Zato se pritožniki neutemeljeno sklicujejo na Zakon o urejanju prostora, Zakon o zemljiški knjigi ter učinke zavezovalnega pravnega posla. Na podlagi Kupoprodajne pogodbe pridobljena pravica uporabe pravne prednice tožeče stranke ni bila konstitutivnega pomena. V pritožbi ni argumentov, ki bi izpodbili enotna stališča sodne prakse. ZRPPN nikjer ne določa, da za pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve, ne veljajo ostale določbe zakona. Torej je treba 59. in 60. člen ZRPPN uporabiti v kontekstu celotnega zakona. Za vknjižbo pravice uporabe niso veljala pravila, predpisana za vknjižbo lastninske pravice. Dejstvo, da je bilo v Kupoprodajni pogodbi zemljiškoknjižno dovolilo prodajalke, ni odločilno za razsojo v tej zadevi.

18. Prav pa ima pritožba, da je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL na parc. št. 49/10, 49/11 in 19/12 k. o. X. Pritožbeno sodišče pritrjuje vsem dejanskim zaključkom prvostopenjske sodbe. Pravna prednica tožeče stranke je zemljišča, ki so bila predmet Kupoprodajne pogodbe, prevzela v posest. Na delu zemljišč je zgradila cesto in uredila obcestno zemljišče (zelenice), kar vse je v splošni rabi. Prvi toženec ni dokazal, da bi vzdrževal zelenice in druga zemljišča, katerih posest je po sklenitvi Kupoprodajne pogodbe prevzela pravna prednica tožeče stranke. Torej je tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL na teh zemljiščih izvrševala pravico uporabe, zato je pridobila lastninsko pravico po prvem odstavku 5. člena ZLNDL.

19. To pa ne velja za zemljišča parc. št. 49/10, 49/11 in 49/12 k. o. X. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je pravna prednica tožnice s pogodbo V-480/86-D.Č. (priloga C1) z dne 25. 12. 1986 pravni osebi S., D., T. Ljubljana T., to je pravni prednici podjetja Skupina V. d. d. - v stečaju, oddala in izročila navedene tri parcele v uporabo, te parcele pa so tudi vključene v otvoritveno bilanco Skupine V. Tožeča stranka torej ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe teh parcel, zato ni mogla postati njihova lastnica na podlagi določb ZLNDL. Za ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice pa mora tožeča stranka dokazati, da je ona lastnica. Ne zadostuje, da dokaže, da ni lastnica tožena stranka. Trditev tožene stranke, da je tožeča stranka po sklenitvi Kupoprodajne pogodbe z nekaterimi nepremičninami razpolagala, zato ni njihova lastnica, predstavlja ugovor ugasle pravice⁵ . Ker je sodišče ugotovilo, da so ta dejstva resnična, je treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

20. Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vknjižen v zemljiški knjigi (prvi odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Pravna oseba, ki je glede na podatke v tem spisu dejanski lastnik parc. št. 49/10, 49/11 in 49/12 k. o. X, ni vstopila v to pravdo in se tožbeni zahtevek ne glasi nanjo, sodišče pa lahko sodi le v mejah postavljenih zahtevkov. Toženci so enotni sosporniki, saj je mogoče spor po naravi razmerja rešiti le za vse enako (196. člena ZPP), zato se štejejo za enotno pravdno stranko in se učinki pritožbe raztezajo tudi na prvega toženca, ki pritožbe ni vložil. Višje sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na treh nepremičninah zavrnilo.

21. Ker je spremenilo odločbo o glavni stvari, mora višje sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uveljavlja dva nedenarna tožbena zahtevka, ki ju je ovrednotila (drugi odstavek 44. člena ZPP) enako. V celoti je propadla s tožbenim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, delno pa je uspela s tožbenim zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice. Zato je materialnopravna podlaga za odločitev o stroških postopka določba drugega odstavka 154. člena ZPP. Ker glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine niso nastali posebni stroški, z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice pa je tožeča stranka deloma uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

22. Približno polovični uspeh sta pravdni stranki imeli tudi v pritožbenem postopku: tožeča stranka je deloma uspela s pritožbo, toženci pa deloma z odgovorom na pritožbo. Zato tudi pritožbene stroške nosita vsaka svoje.

-------------------------------
¹ Prim. npr. sklepa VSL I Cp 521/2011 in I Cp 3372/2012.
² Prim. npr. odločbe VSL I Cp 4109/2011, I Cp 1968/2010, III Cp 2231/2004.
³ Ur. l. RS, št. 60/1994 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Gl. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1190/2008, II Ips 17/2010, II Ips 264/2014, II Ips 477/2005, sodba VSL I Cp 2295/2013, sodba VSL II Cp 600/2016.
⁵ Gl. komentar k 212. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (2. knjiga), Založba Ur. l. RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 344 in 345.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 402/2021
• Sklep II DoR 397/2010
• VSL sodba in sklep II Cp 3450/2010