VSL Sodba I Cp 1928/2016

Jedro

Presoja obsega in višine deležev zakoncev na skupnem premoženju.

V primeru vlaganj zakoncev v nepremičnino enega zakonca kot njegovo posebno premoženje ali v nepremičnino tretje osebe predstavlja skupno premoženje rezultat teh vlaganj, ki se odraža v povečani vrednosti te nepremičnine. Gre za terjatev skupnega premoženja do te nepremičnine oziroma do njenih lastnikov.

Izrek

1. Pritožbi prve toženke in tretje toženke ter pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se II., III., in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenijo tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem delu glasi:

"II. a) Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke B. B. do prve toženke A. A. v znesku 2.281,26 EUR.

b) Ugotovi se, da obstoji terjatev prve toženke A. A. do tožeče stranke B. B. v znesku 750,00 EUR, v višjem delu (za razliko do zneska 1.700,00 EUR) pa terjatev prve toženke do tožeče stranke ne obstoji.

c) Prva toženka A. A. je dolžna plačati tožeči stranki B. B. znesek 1.531,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo.

III. Drugi toženec C. C. je dolžan plačati tožeči stranki B. B. znesek 5.703,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

IV. Tretja toženka Č. Č. je dolžna plačati tožeči stranki B. B. znesek 5.703,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo.

V. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

VI. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje pravdne stroške."

2. V ostalem se pritožbi tožencev ter v celoti pritožba tožnika zavrnejo ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje tožnika in prve toženke terjatev v znesku 22.812,60 EUR ter da znašata njuna deleža na tem premoženju za tožnika 3/5, za prvo toženko pa 2/5. Prvi toženki je naložilo, da plača tožniku 2.281,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 do plačila. Drugemu tožencu je prvo sodišče naložilo, da plača tožniku 5.703,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 do plačila, enak znesek pa je v tožnikovo korist naložilo v plačilo tudi tretji toženki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prvo sodišče je še odločilo, da so toženci dolžni povrniti tožniku pravdne stroške, in sicer prva toženka v znesku 549,29 EUR, drugi toženec in tretja toženka pa vsak v znesku 1.373,21 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvo sodišče nepravilno ugotovilo višino deležev tožnika in prve toženke na skupnem premoženju. Napačno je ocenjena vrednost posebnega premoženja tožnika oziroma njegov prispevek k izvedenim vlaganjem. Neutemeljeno je upoštevan prispevek očeta prve toženke v višini 10 %. Tožnik je vložil v skupno premoženje odškodnino kot svoje posebno premoženje v znesku 3,413.638,00 SIT. Poleg tega je vložil v skupno premoženje tudi kredit v znesku 1,208.000,00 SIT, katerega je sicer odplačal skupaj s prvo toženko. Zahtevani delež tožnika v višini 80 % je povsem realen. Oče prve toženke glede na svojo pokojnino ni bil sposoben financirati vlaganja. Bil je alkoholik in je najprej zadovoljil svoje potrebe. Zveze prve toženke in tožnika ni odobraval, zato ni logično, da bi financiral skupno investicijo. Priči D. D. in E. E. sta izpovedali neprepričljivo. Izpoved prve toženke o očetovih sredstvih ni resnična. V obrazložitvi sodbe je nasprotje med 25. in 28. točko.

3. Prva in tretja toženka v svoji pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugotovi enaka deleža tožnika in prve toženke na skupnem premoženju ter da obstojijo terjatve tožencev do tožnika iz naslova njihovih pobotnih ugovorov, nato pa celotno terjatev tožnika pobota s terjatvami toženih strank. Navajata, da je tožnikov zahtevek zastaral. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo njun pobotni ugovor. Razlogi VS RS v zadevi II Ips 64/2015 so zmotni. Enakopravno obravnavanje strank zahteva, da se pri ugotavljanju povečanja vrednosti stvari zaradi vlaganj upoštevajo tudi koristi vlagatelja od uporabe nepremičnine. S prenehanjem življenjske skupnosti tožnika in prve toženke je odpadla tudi pravna podlaga za tožnikovo uporabo podstrešnega stanovanja. Glede zatrjevanega dogovora o brezplačni uporabi stanovanja v zameno za vlaganja so tožene stranke predlagale svoje dodatno zaslišanje, sodišče pa je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga storilo bistveno kršitev določb postopka. Napačno je stališče prvega sodišča, da so bili ostali pobotni ugovori tožene stranke nesklepčni. Ne drži, da je tožnik prispeval za podstrešno stanovanje pretežni del odškodnine, da je bila očetova pomoč nudena obema zakoncema in da je tožnikov prispevek večji od toženkinega. Tožnik ni izkazal, da bi zatrjevana odškodnina bila plačana na njegov bančni račun in da bi bila uporabljena za podstrešno stanovanje. Kredit, ki ga je najel tožnik v višini 1,208.000,00 SIT, je bil odplačan v času zakonske zveze, zato ga je potrebno upoštevati v korist obeh nekdanjih zakoncev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je za otroka pravdnih strank skrbela tudi tretja toženka in da je pri vseh delih pomagal tudi drugi toženec, kar bi bilo treba šteti v korist prve toženke. Premalo je bilo upoštevano dejstvo, da je imela prva toženka večjo plačo od tožnika. Priči E. E. in D. D. sta potrdili, da je oče pomagal le prvi toženki, ne pa tudi tožniku. Odločitev o zamudnih obrestih je napačna, saj bi jih sodišče lahko priznalo le od dneva izdaje sodbe dalje. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnik zahteval plačilo 30.000,00 EUR nerazdelno od tožencev. Tožnikov uspeh ni znašal 87,50 % temveč le 45 %.

4. Drugi toženec s pritožbo izpodbija odločitev v I., II. in IV. točki izreka sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi se sklicuje na razloge sklepa pritožbenega sodišča I Cp 799/2015 z dne 11. 11. 2015. Korist, ki jo je imel tožnik od brezplačne souporabe stanovanja, je treba odšteti od povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj. Prva toženka je izpovedala, da s tožnikom nista nikoli plačevala najemnine in tega od njiju ni nihče zahteval, vendar pa iz tega ne izhaja utemeljenost zaključka prvega sodišča o obstoju dogovora glede vlaganj v nepremičnino in njene uporabe. Sodišče je zavzelo stališče, da tožena stranka ni dokazala dogovora, da se najemnina kompenzira z morebitnimi vlaganji, vendar pa v tem delu sodišče sploh ni raziskovalo dejanskega stanja. Tožena stranka je predlagala svoje dodatno zaslišanje zaradi ugotovitve pravno relevantnih dejstev, in sicer o kompenzaciji vlaganj z najemnino, prvo sodišče pa se o tem dokaznem predlogu ni izjavilo ter ga je zavrnilo, s čimer je kršilo pravico tožene stranke do izjave. Judikat II Ips 64/2015 ne more biti uporabljiv v tej zadevi. Iz uveljavljanih pritožbenih razlogov je zmotna tudi odločitev prvega sodišča v delu, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov. Vlaganja sama po sebi ne morejo predstavljati skupnega premoženja, saj ga lahko predstavlja le terjatev zakoncev iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine, na kar pa tožbeni zahtevek ne meri.

5. Pravdne stranke niso odgovorile na vročene pritožbe.

6. Pritožbi tožencev sta delno utemeljeni. Pritožba tožnika ni utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik vložil v izdelavo mansardnega stanovanja pretežni del prejete odškodnine, ne pa celotno odškodnino. Pritožbeno sodišče soglaša s to ugotovitvijo. Tožnik in prva toženka ob začetku del nista imela nobenih prihrankov, glede na ugotovitve prvega sodišča, pa tožnikova odškodnina ni mogla biti v celoti porabljena za to investicijo. To izhaja že iz tožnikovih navedb in izpovedbe, ki si v tem pogledu nasprotujejo. Tožnik je najprej zatrjeval, da je celotno odškodnino vložil v izdelavo mansardnega stanovanja, kasneje (list. št. 33), da je iz odškodnine posodil F. F. 10.000,00 DEM in da je slednji vrnil posojilo z izvedbo elektroinstalacijskih del v mansardnem stanovanju, v nadaljevanju pa je zatrjeval, da je F. F. posojilo delno vrnil v gotovini, delno pa v materialu in delu. Zaslišan je spet izpovedal drugače: da je F. F. opravil elektroinstalacijska dela zastonj, kot uslugo zaradi tega posojila, ki ga je vrnil delno v gotovini (najmanj polovico tega posojila), delno pa v materialu (nabava laminatov za stanovanje). Tožnik zato ni dokazal, da bi celotno odškodnino vložil v izdelavo mansardnega stanovanja.

8. Kredit, ki ga je tožnik prejel in je bil vložen v izdelavo mansardnega stanovanja, ni predstavljal tožnikovega posebnega premoženja, ampak skupno premoženje tožnika in prve toženke. Poleg finančnih sredstev je bilo s strani tožnika in prve toženke vloženega v izdelavo mansardnega stanovanja še veliko fizičnega dela, skupaj z izvedbo potrebnih obrtniških in instalacijskih del, ki so jih večinoma izvedli skupni znanci tožnika in prve toženke. Prvo sodišče je ugotovilo, da je pri investiciji pomagal tudi oče prve toženke (pri tem sicer zmotno izhaja tudi iz gotovosti namesto iz dokaznega standarda prepričanja - 25 točka), pri čemer je bila njegova pomoč namenjena obema (tožniku in prvi toženki). Njegova pomoč je bila manjšega pomena, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa ni dvoma, da je v okviru njegovih sicer skromnejših zmožnosti obstajala (s tega vidika ne gre za očitano bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v 25. točki govora predvsem o delih G. G., v 28. točki pa o delih H. H.). Na to kaže tudi okoliščina, da sta mu pri delu v vinogradu pomagala tožnik in prva toženka (kar potrjuje običajno medsebojno pomoč v družini), spor med prvo toženko in očetom, zaradi česar se je prva toženka začasno odselila, pa je bil zglajen že več let pred investicijo v mansardno stanovanje, saj se je prva toženka že več let pred investicijo z družino vrnila domov. Navsezadnje sta tožniku in prvi toženki znatno pomagala njena starša že s tem, da sta jima omogočila brezplačno stanovati v njuni hiši v večletnem obdobju pred izdelavo mansardnega stanovanja v letu 2001, zaradi česar jima niso nastajali stroški iz naslova najemnine. Ker je bila očetova pomoč namenjena obema, pa to dejstvo ne vpliva na presojo višine deležev tožnika in prve toženke na skupnem premoženju. Ob upoštevanju celotnih prispevkov tožnika in prve toženke v smislu drugega odstavka 59. člena ZZZDR se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvega sodišča, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 60 %, delež prve toženke pa 40 %.

Glede pritožb tožencev

9. V sklepu II Ips 64/2015 je VS RS v zvezi z zahtevki za povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino ter vprašanjem koristi vlagatelja zaradi brezplačne uporabe tuje stvari zavzelo drugačno stališče, kot ga je pred tem oblikovala sodna praksa, in sicer, da se korist od brezplačne uporabe tuje nepremičnine, v katero je graditelj vlagal ter s tem povečal njeno vrednost, ne odšteva od tega povečanja vrednosti. Prvo sodišče je ugotovilo, da sta tožnik in prva toženka imela soglasje lastnikov hiše za vlaganja v izdelavo mansardnega stanovanja in (brezplačno) bivanje v njem (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 8. 8. 2012). Tožnik je souporabljal stanovanje tudi po razvezi zakonske zveze s prvo toženko v juniju 2010, tožena stranka pa (do konca prvega naroka) ni trdila, da ga je do svoje izselitve v septembru 2012 uporabljal brez pravne podlage oziroma, da bi od tožnika zahtevala izselitev ali plačevanje najemnine. Prvo sodišče je ugotovilo, da so toženci privolili v lastno prikrajšanje, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Glede na stališče VS RS v sklepu II Ips 64/2015 zato od povečane vrednosti nepremičnine tožencev zaradi tožnikovih vlaganj ni mogoče odštevati tožnikove koristi zaradi brezplačne souporabe te nepremičnine. Z razvezo zakonske zveze tožnika in prve toženke še ni nastopila situacija, da tožnik ni več imel pravne podlage za souporabo mansardnega stanovanja. Do tožnikove izselitve toženci niso uveljavljali nobenih zahtevkov ali ugovorov v zvezi s tožnikovim bivanjem v mansardnem stanovanju. Prvotni tožnikov glavni tožbeni zahtevek stvarnopravne narave za to ni bil ovira. Ker sta tožnik in prva toženka (še predno je postala solastnica) imela soglasje solastnikov hiše za vlaganje in bivanje v mansardnem stanovanju, je sklicevanje tožene stranke na drugi odstavek 66. člena SPZ neupoštevno že iz tega razloga.

10. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da drugi toženec in tretja toženka nista dokazala zatrjevanega dogovora o kompenzaciji najemnine z vlaganji v mansardno stanovanje. V ta namen sta predlagala zaslišanje tožencev, ki pa o tem niso ničesar izpovedali, čeprav so imeli to možnost, njihovi pooblaščenci pa tudi niso zastavljali vprašanj o zatrjevanem dogovoru, čeprav jim je bilo postavljanje vprašanj v okviru zaslišanja tožencev omogočeno. Prvo sodišče zato, ker tožena stranka ni izkoristila svojih procesnih upravičenj, ni bilo dolžno ponovno izvajati dokaza z zaslišanjem tožencev. Očitek o kršitvi pravice tožene stranke do izjave je zato neutemeljen.

11. Tožbeni zahtevek je v ugotovitvenem delu (I. točka izreka sodbe) res oblikovan nerodno, vendar pa zaradi tega odločitev prvega sodišča ni nepravilna. V primeru vlaganj zakoncev v nepremičnino enega zakonca kot njegovo posebno premoženje ali v nepremičnino tretje osebe predstavlja skupno premoženje rezultat teh vlaganj, ki se odraža v povečani vrednosti te nepremičnine. Gre za terjatev skupnega premoženja do te nepremičnine oziroma do njenih lastnikov. Bistveni del takšnega ugotovitvenega zahtevka je v ugotovitvi zneska povečane vrednosti nepremičnine, ki v obravnavanem primeru znaša 22.812,60 EUR in je tudi zajet v I. točki izreka sodbe.

12. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožnik in prva toženka sta vlagala v mansardno stanovanje in ga uporabljala v soglasju s solastniki nepremičnine. Ta podlaga je za tožnika obstajala vse do njegove izselitve v septembru 2012, kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča (toženci niso zahtevali od tožnika, da se po razvezi zakonske zveze s prvo toženko izseli oziroma, da začne plačevati najemnino). Do prehoda koristi na tožence zaradi vlaganj v nepremičnino in s tem povečanja vrednosti nepremičnine, je prišlo šele ob tožnikovi izselitvi 3. 9. 2012 (po vložitvi tožbe). Pred tem tožnikova terjatev ni zapadla in zastaralni rok še ni začel teči.

13. Tožnik in prva toženka nista imela nobenih prihrankov pred začetkom del v maju 2001, tožnik pa je prejel odškodnino za nematerialno škodo v začetku leta 2001. Ker se je njun drugi otrok rodil 1998, je glede na veliko prostorsko stisko njune družine (na razpolago so imeli le eno sobo), življenjsko izkustveno in logično, da je tožnikova odškodnina vodila do odločitve za investicijo v mansardno stanovanje, ob tem pa sta tožnik in prva toženka najela še kredit (priloga A10). Ker drugih sredstev za financiranje del toženci niso izkazali, je razumljivo, da so bila potrebna denarna sredstva zagotovljena (pretežno) s tožnikovo odškodnino in kreditom. Nepomembno je, na kakšen način je bila tožniku izplačana odškodnina v znesku 3,413.638,00 din (da jo je dobil posredno potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik iz odškodnine posodil F. F. 10.000,00 DEM). Iz celotnega konteksta 29. točke obrazložitve je razvidno, da je prvo sodišče upoštevalo denarna sredstva iz naslova kredita kot skupno premoženje tožnika in prve toženke, ne pa kot tožnikovo posebno premoženje. Pomoč tretje toženke pri skrbi za vnuka (za otroka sta skrbela oba starša) in nekoliko višja plača prve toženke od tožnikove plače ocene o višini deležev tožnika in prve toženke na skupnem premoženju ne moreta spremeniti. Tožena stranka ni pravočasno navedla trditev o sodelovanju drugega toženca pri delih v mansardnem stanovanju v korist prve toženke, zato jih prvo sodišče pravilno ni upoštevalo. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da pomoč očeta ni mogla biti večjega pomena, saj se trditve toženih strank, da je imel visoko pokojnino, niso izkazale za resnične (v letu 2001 je povprečno prejemal le okoli 450,00 EUR mesečne pokojnine - list. št. 96). Ker sta mu tožnik in prva toženka pomagala pri delu v vinogradu, je verjetneje, da je tudi sam svojo pomoč nudil obema, tožniku in prvi toženki. Priči D. D. in E. E. iz lastnega zapažanja nista vedeli povedati ničesar konkretnega o obsegu pomoči I. I.

14. Prva toženka je s pobotnim ugovorom uveljavljala svoje terjatve do tožnika, pri čemer prvo sodišče o v pobot uveljavljanih terjatvah ni odločilo v izreku sodbe (tretji odstavek 319. člena ZPP). Ker gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je prva toženka ni uveljavljala, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s to procesno kršitvijo. Prva toženka v zvezi s kreditoma, za katera je trdila, da ju je sama odplačala po razvezi zakonske zveze, in negativnim stanjem na njem bančnem računu ob razvezi zakonske zveze, v pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2012 ni podala nobenih trditev o tem, za katere obveznosti konkretno je šlo, in sicer, ali za njene obveznosti ali za dolgove, ki bremenijo oba zakonca (56. člen ZZZDR). Navedeni dolgovi še ne predstavljajo pasive skupnega premoženja že zgolj zato, ker so nastali v času zakonske zveze tožnika in prve toženke. V pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2012 je prva toženka podala le pavšalno trditev, da je navedena kredita najela za potrebe njune družine, za enak namen pa je bil prekoračen limit oziroma povzročeno negativno stanje na njenem bančnem računu. Na tožnikove utemeljene ugovore na prvem naroku dne 19. 10. 2012, da prva toženka še vedno ni konkretizirala teh ugovorov, prva toženka ni reagirala. V tem delu pobotni ugovor prve toženke ni bil sklepčen, zato je bil neutemeljen.

15. Drugače je glede pobotnega ugovora, ki se tiče kupnine za prodana vozila, ki so bila skupno premoženje tožnika in prve toženke. V tem delu je bil pobotni ugovor prve toženke sklepčen. Prva toženka je trdila, da predstavljajo tri vozila skupno premoženje, da jih je tožnik prodal po razvezi zakonske zveze, da kupnina za vozila predstavlja njuno skupno premoženje in da uveljavlja v pobot tožnikovi terjatvi tudi polovico kupnine za ta vozila (v obsegu njenega deleža na skupnem premoženju). Prvo sodišče bi zato moralo presojati utemeljenost tega dela pobotnega ugovora prve toženke.

16. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2012 navedel, da je imel ob razvezi zakonske zveze dve vozili (R. in G.), ki ju je prodal za 1.390,00 EUR, ter da na tej kupnini priznava prvi toženki delež na skupnem premoženju v obsegu 20 %. S tem je priznal, da je kupnina za ti vozili njuno skupno premoženje. V pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2012 je ponovno priznal, da so vozila skupno premoženje (skliceval se je tudi na navedbe svoji vlogi z dne 4. 9. 2012), ker pa mu prva toženka glede njegovega zahtevka ni priznavala ničesar, je še navedel, da "umika priznavanje tega zahtevka po temelju" (tega dela pobotnega ugovora prve toženke). Ker pa tožnik pri tem oziroma do konca prvega naroka ni dodal nobenih trditev, s katerimi bi nasprotoval trditvam prve toženke, da je kupnina od prodanih vozil skupno premoženje, je s procesnega vidika nastala situacija, ki jo ureja 214. člen ZPP. Kljub "umiku priznavanja zahtevka" tožnik nikoli ni obrazloženo prerekal trditev prve toženke, da je kupnina del njunega skupnega premoženja. Glede na to, za ugotovitev tega dejstva ni bilo potrebno izvajati nobenih dokazov.

17. O višini te terjatve je prva toženka navedla, da znaša 1.700,00 EUR, vendar pa za dokazovanje višine kupnine za vozila, razen zaslišanja strank, ni ponudila drugih dokazov. V svoji izpovedbi glede prodaje vozil in višine kupnine ni omenila ničesar, tožnik pa je izpovedal, da sta ob razvezi zakonske zveze obstajali vozili R. in G., ki ju je nato prodal (očitno še pred svojo izselitvijo iz stanovanja), R. za 900,00 EUR, G.L pa za 600,00 EUR, zato je šteti, da predstavlja njuno skupno premoženje kupnina za ti vozili v znesku 1.500,00 EUR. Tožnik je svoje posebno premoženje (pretežni del odškodnine) vložil le v izdelavo mansardnega stanovanja, zato gre v obravnavani zadevi za izjemo, ko je mogoče odstopiti od načela enotnosti in celovitosti skupnega premoženja (zaradi vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v določeni del skupnega premoženja) in določiti različne deleže na posameznih delih skupnega premoženja. Na kupnini v znesku 1.500,00 EUR sta zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR deleža tožnika in prve toženke enaka, zato je bil tožnik dolžan plačati prvi toženki 750,00 EUR iz tega naslova.

18. Obe terjatvi sta zapadli v septembru 2012, ko je prva toženka tudi uveljavljala pobotni ugovor (312. člen OZ), zato poračunavanje zamudnih obresti ob pobotu ni bilo potrebno. Izpolnjeni so tudi ostali pogoji za pobot (vzajemnost, istovrstnost, iztožljivost in likvidnost - 311. člen OZ). Tožnikova terjatev do prve toženke v znesku 2.281,26 EUR zaradi pobota s terjatvijo prve toženke v znesku 750,00 EUR preneha v tem obsegu, zato je prva toženka dolžna plačati tožniku 1.531,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 do plačila.

19. Odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti za tožnikovo terjatev je pravilna (zakonske zamudne obresti niso bile priznane že od vložitve tožbe, kot zmotno trdi tožena stranka). Tožnikova terjatev je zapadla s prehodom koristi od povečane vrednosti nepremičnine tožencev zaradi vlaganj v mansardno stanovanje, do tega pa je prišlo z dnem tožnikove izselitve iz stanovanja. Tožnik je že pred tem s tožbo zahteval plačilo od tožencev, ki so zato v zamudi od tožnikove izselitve iz stanovanja (193. in drugi odstavek 299. člena OZ). Ugotavljanje višine povečane vrednosti nepremičnine (gre za nečisto denarno terjatev) v pravdnem postopku ne vpliva na nastop zamude tožencev in začetek teka zakonskih zamudnih obresti.

20. V zvezi s pritožbeno grajo tožencev, ki se nanaša na stroškovni del odločitve prvega sodišča (v okviru pritožbenih razlogov prve in tretje toženke ter uradoma upoštevne pravilne uporabe materialnega prava, v zvezi tudi s pritožbo drugega toženca) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče napačno odločilo o stroških postopka. Tožnik je sprva uveljavljal od tožencev, da so mu solidarno dolžni plačati 30.000,00 EUR, šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2014 pa je tožbeni zahtevek znižal tako, da je zahteval od tožencev, da so mu dolžni solidarno plačati 18.250,00 EUR. Za presojo uspeha v sporu je pomembno le to, s kolikšnim delom dajatvenega dela tožbenega zahtevka je tožnik uspel v sporu (ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem je le vmesna faza odločitve o dajatvenem delu tožbenega zahtevka). Tožnikov uspeh v sporu je do znižanja tožbenega zahtevka znašal le okoli 43 % (12.937,56 EUR/30.000,00 EUR), po skrčitvi tožbenega zahtevka pa približno 70 % (12.937,56 EUR/18.250,00 EUR). Upoštevajoč dejstvo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavljal, da so mu toženci dolžni nerazdelno plačati vtoževano terjatev, je uspeh tožnika v sporu še nižji (gledano v razmerju do vsakega toženca). Upoštevajoč vse faze postopka in vrednosti spora pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh pravdnih strank v sporu približno enak, zato pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

21. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbama tožencev in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). V ostalem je njihovi pritožbi, v celoti pa tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljene ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik ni uspel s pritožbo, drugi toženec in tretja toženka nista uspela s pritožbo v glavni stvari, prva toženka pa je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu glede glavne stvari (le z manjšim delom pobotnega ugovora), pri čemer z obravnavanjem tega dela ni bilo posebnih stroškov. Pravdne stranke zato krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 249/2022
• VDSS sodba Psp 9/2011
• VDSS sklep Psp 36/2016