VSL Sodba II Cp 778/2017

Jedro

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Pravila o subjektivnem in objektivnem roku zastaranja se ne uporabljajo pri poslovnih odškodninskih terjatvah. Tožnik je bil od naslednjega dne po kršitvi pogodbene obveznosti upravičen terjati izpolnitev obveznosti, s tem pa je začel teči (enoletni) zastaralni rok, ki je potekel pred vložitvijo tožbe dne 6. 2. 2015.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14690/2015 z dne 16. 2. 2015 v prvi in tretji točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v znesku 1.063,61 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Ponavlja, da terjatev na podlagi asignacijske pogodbe ni zastarala. Toženka je s plačevanjem terjatev iz leasing pogodbe pripoznala tudi sporno terjatev. Ta terjatev je izrecno omenjena v leasing pogodbi. Toženka je šele v pripravljalni vlogi podala ugovor zastaranja v zvezi s terjatvijo, uveljavljano na podlagi asignacijske pogodbe, zato je tožnik spremenil pravno podlago zahtevka in zatrjeval, da je toženka z namerno neizpolnitvijo asignacijske pogodbe tožniku povzročila škodo. Zahteval je plačilo zneska tudi iz naslova odškodninskega delikta. Toženka ni ugovarjala zastaranju odškodninske terjatve. Sodišče se na ugovor zastaranja ne sme ozirati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zato tudi neupravičeno zavrnilo pravočasne dokazne predloge tožnika, s katerimi bi dokazal utemeljenost odškodninske terjatve. S takšnim ravnanjem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilna je tudi zavrnitev zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnik ni navajal, da je pravna podlaga odpadla, temveč je navajal, da gre za neupravičeno obogatitev tudi v primeru, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Sodba ne vsebuje razlogov glede neuresničitve pravne podlage.

4. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je uveljavljal denarni zahtevek na treh pravnih podlagah: na podlagi asignacijske pogodbe z dne 25. 3. 2013, na podlagi odškodninske odgovornosti toženke in na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

7. Toženka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje podala ugovor zastaranja, ki je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami. V svojem ugovoru je navedla vse konkretne dejanske trditve, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponudila dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo), na podlagi katerih je bil mogoč pravni zaključek o zastaranju obveznosti. Sodišče mora v okviru pravilne uporabe materialnega prava presoditi, ali je ugovor zastaranja utemeljen.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je toženka podala ugovor zastaranja le glede na pogodbeno podlago, ne pa glede zastaranja odškodninske terjatve. Iz pripravljalne vloge toženke z dne 9. 9. 2016, ki jo je podala potem, ko je tožnik poleg pogodbene podlage uveljavljal zahtevek še na podlagi odškodninske odgovornosti toženke, je razvidno, da vztraja pri ugovoru zastaranja vtoževane terjatve. Torej je toženka ugovarjala zastaranje zahtevka, temelječega na obeh navedenih pravnih podlagah.

9. V skladu z 1039. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravica prejemnika nakazila - tožnika, zastara v enem letu. Tudi odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti (t. im. poslovna škoda), zastara v istem roku (tretji odstavek 352. člen OZ). Ugotovljeno je bilo, da je bil rok za izpolnitev pogodbene obveznosti nakazanca - toženke 28. 3. 2013 (tri dni od sklenitve asignacijske pogodbe). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Pravila o subjektivnem in objektivnem roku zastaranja se ne uporabljajo pri poslovnih odškodninskih terjatvah. Tožnik je bil od naslednjega dne po kršitvi pogodbene obveznosti upravičen terjati izpolnitev obveznosti, s tem pa je začel teči (enoletni) zastaralni rok, ki je potekel pred vložitvijo tožbe dne 6. 2. 2015.

10. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da je toženka pripoznala dolg (364. člen OZ). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka z izpolnjevanjem svojih obveznosti do leasingodajalca iz pogodbe o leasingu ni pripoznala dolga do tožnika, ki temelji na pogodbi o nakazilu. Gre za dve različni pravni razmerji. Podlaga za obveznost toženke do tožnika je asignacijska pogodba in ne pogodba o leasingu, četudi je terjatev iz asignacijske pogodbe omenjena v predhodno sklenjeni leasing pogodbi med toženko kot nakazancem in leasing hišo kot nakazovalcem. Sicer pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni podal konkretnih trditev, kdaj naj bi toženka kaj plačala na (upnikov) račun. Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje teči znova. Pripoznava dolga po 364. členu oz. je mogoča samo, dokler terjatev ni zastarana. Potem ko je zastarana, pa nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ.

11. Ker je obveznost prenehala zaradi zastaranja, so odveč pritožbene navedbe o neupravičeni zavrnitvi dokaznih predlogov v zvezi z obstojem odškodninske odgovornosti toženke. Ker gre za neodločilna dejstva, pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava (190. člena OZ) o neupravičeni obogatitvi. Ena izmed predpostavk za nastanek obveznosti na tej pravni podlagi je odsotnost pravnega temelja za prehod premoženja. Obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Iz trditev tožnika ne izhaja, da je pogodba o asignaciji kot pravna podlaga za nastanek obveznosti toženke pozneje odpadla. Da se podlaga kasneje ni uresničila, tudi ni bilo zatrjevano. Nasprotno. Tožnik je ves čas trdil, da toženka ni izpolnila svoje obveznosti iz sklenjene pogodbe o nakazilu. Do prehoda premoženja je prišlo na podlagi navedene pogodbe, zato korist ne predstavlja neupravičene pridobitve. Tožnik je imel na podlagi kršitve pogodbe pravico zahtevati izpolnitev. Zaradi dejstva, da toženka svoje pogodbene obveznosti na podlagi asignacije ni izpolnila in je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti ugasnila zaradi zastaranja, ni nastala obveznost toženke za plačilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 162. člena ZPP in 154. člen ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cpg 498/2012
• VSL Sodba I Cp 2476/2017
• VSL sodba I Cp 3055/2015