VSL Sodba II Cp 905/2017

Jedro

Dolžnost substanciranja pritožbenih trditev je na pritožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 184/576/2014 s 5. 1. 2015 za glavnico v višini 305,13 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe, ter za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 71,59 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnika o izvedbi dokazov in temi listinami, sodišče pa tudi ni upoštevalo dokazov tožene stranke, pri čemer sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Odločitev je arbitrarna in v nasprotju z načelom pravne varnosti, zato so bile tožencu kršene pravice iz 2., 14. in 22. člena URS. Storjeno je bilo kaznivo dejanje iz 288. člena KZ-1. Sodišče je odločalo o tožbenih zahtevkih, ki niso zajeti v razdelilnikih, ki jih pritožba povzema. Tožeča stranka ni pravilno opredelila tožbenih zahtevkov. Sodišče ni upoštevalo s strani toženca dostavljenih dokazov, dokazi tožnice pa vsebujejo ponarejene listine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku v sporih majhne vrednosti se sme sodba, s katero je končan postopek, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njegovi očitki so povsem pavšalni, saj povzemajo le prepis zakonskega teksta, ne pojasnijo pa, v katerem delu sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti oziroma v čem je njena protispisnost. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodba izčrpno pojasnjuje stanje odprtih obveznosti med strankama za vtoževano obdobje in se opredeljuje do vseh vtoževanih postavk ter argumentirano odgovarja na toženčeve ugovore glede posameznih vrst stroškov (43. do 57. točka obrazložitve sodbe). Glede na določilo tretjega odstavka 457. člena ZPP, po katerem mora pisna sodba v postopku v sporih majhne vrednosti v obrazložitvi vsebovati samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določil procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno, izpodbijana sodba zakonske zahteve po obrazloženosti presega. Zato nikakor niso utemeljeni očitki o njeni arbitrarnosti oziroma kršitvi pravic do enakopravnega obravnavanja.

6. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da je sodišče odločalo o zahtevkih, ki niso zajeti v dostavljenih razdelilnikih. Pritožba namreč ne pojasni, na katere podatke se ta očitek nanaša, temveč le povzema celotne razdelilnike. Sodišče prve stopnje je te pravilno preizkusilo le v okviru konkretiziraniih ugovornih navedb toženca, skladno s 7. oziroma 212. členom ZPP, pri čemer je delu ugovornih trditev ugodilo. Ker toženec ne pojasni, katerih predloženih dokazov sodišče ni upoštevalo, na njegov pritožbeni očitek ni mogoče odgovoriti. Dolžnost substanciranja pritožbenih trditev je namreč na pritožniku. Slednji tudi ne pojasni, kateri dokazi, predloženi s strani tožnice, so ponarejeni, ta očitek pa hkrati predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

7. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, sodišče pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1566/2012
• VSL Sodba II Cpg 516/2017
• VSL Sodba II Cp 2246/2017