<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 389/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.389.2017
Evidenčna številka:VSL00000744
Datum odločbe:31.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - prometna nesreča - primarni strah - intenziteta in trajanje strahu - pravno priznani strah - pravno priznana škoda - stroški postopka - uspeh pravdnih strank - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka prvi tožnici poleg že prisojene odškodnine dolžna plačati še 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2013, ter v 4. točki izreka tako, da je tožena stranka (skupaj s stroški pritožbenega postopka) dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.465,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje,

II. v preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. V tem postopku zahtevata plačilo odškodnine mati in hči, ki sta bili 9. 10. 2012 lažje telesno poškodovani v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Odgovornost za prometno nesrečo ni bila oporekana.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora prvi tožnici plačati 533,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2013, drugi tožnici pa 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2013; višja tožbena zahtevka je zavrnilo. O stroških je odločilo tako, da morata tožnici toženi stranki v 15 dneh povrniti 387,37 EUR.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta tožnici, ki predlagata spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku v izpodbijanem delu ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva tožnica izpostavlja, da je utrpela večje število telesnih poškodb in da je bilo zdravljenje relativno dolgotrajno, zaradi česar ji v skladu s sodno prakso pripada višja odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da sodišča v podobnih primerih prisojajo eno in pol do štiri povprečne plače v Republiki Sloveniji. Dodaja, da je bila poškodba sprožilni element, da so lažje bolezenske spremembe povzročile tudi trajne posledice, zaradi katerih tožnica po mnenju izvedenca še vedno trpi lažje bolečine v predelu vratne hrbtenice. Tožnica predlaga zvišanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 2.000,00 EUR.

Nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za strah. Trčenja se je tožnica zavedala in v strahu poskušala storiti vse, da do njega ne bi prišlo. To nedvomno kaže, da je prestajala primarni strah. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče meni, da sekundarnega strahu ni bilo. Tudi izvedenec je potrdil, da je bila šest tednov do zaključka zdravljenja v srednje hudem strahu. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala, da se je ustrašila za zdravje nerojenega otroka. Že v tožbi je podala takšne trditve. Ugotovitev sodišča je zmotna, protispisna, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da ji pritožbeno sodišče prisodi 600,00 EUR odškodnine za strah.

Druga tožnica se pritožuje le glede zavrnitve višjega zahtevka (600,00 EUR) za pretrpljeni strah, ne pa glede zavrnjenega dela zahtevka za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Opozarja, da strah ni zavestna kategorija, ampak gre za podzavestno reakcijo. Pri mladoletni drugi tožnici se je kazal s spremembami v vedenju in s ponovnim močenjem postelje, kar izkazuje dekličin zdravstveni karton. Poiskati je morala tudi specialistično pomoč. Predlaga zvišanja odškodnine za strah na 800,00 EUR.

Pritožnici izpodbijata še odločitev o stroških postopka in izpostavljata, da je bil v obravnavani zadevi sporen temelj, sporna je bila namreč vzročna zveza, ki je del temelja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odločitvi o stroških to upoštevati, saj so z dokazovanjem temelja nastali znatni pravdni stroški.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

Glede prve tožnice

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prva tožnica v prometni nesreči, do katere je prišlo ob majhni naletni hitrosti, lažje telesno poškodovana. Po ugotovitvah izvedenca, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je imela tožnica nateg vratnih mišic, udarnino nosu in udarnino leve strani prsnega koša. Tri tedne je prestajala srednje hude telesne bolečine, nato pet do šest tednov še lažje telesne bolečine, pregledana je bila v urgentni ambulanti in izpostavljena rentgenskemu sevanju, opravljala je fizioterapijo v zdravstvenem domu (desetkrat), zdravljenje pa je potekalo brez zapletov.

7. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da so v sodni praksi za primerljivo hude posledice prisojene nekoliko višje odškodnine.1 500,00 EUR je primerna odškodnina za zelo blage telesne bolečine in nevšečnosti2 . Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju vseh zgoraj povzetih okoliščin tožničinega primera in ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti odškodnine odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 1.000,00 EUR. Višja odškodnina bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika)

8. Pritožbeno izpostavljanje trajnih posledic, ki naj bi jih po ugotovitvah samega sodišča prve stopnje oziroma izvedenca sprožila obravnavana prometna nesreča, je brezpredmetno, saj, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 29. točki na 15. strani obrazložitve, tožnica tožbenega zahtevka za tovrstne trajne posledice ni postavila oz. v zvezi z njimi ni podala nobenih trditev.

9. Neutemeljena pa je tožničina pritožba, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za prestani strah. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu jasno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti, zaradi česar očitana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.3

10. Strah za tretjega (torej drugo tožnico, ki je bila sopotnica v avtomobilu, pa tudi nerojenega otroka) ni pravno priznana škoda. Okoliščina, da je sodišče spregledalo tožbene trditve o strahu za nerojenega otroka (čeprav je obrazložilo, da bi se za nerojenega otroka tožnica gotovo prestrašila), torej na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivala.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnico kratek trenutek gotovo strah, ko je videla, da avto vozi vzvratno proti njej, vendar pa se voznik ni približeval z veliko hitrostjo in tudi sama je skoraj stala. V takšni situaciji sodišče ugotavlja, da se tožnica ni mogla ustrašiti za življenje, ali da bo prišlo do hujše poškodbe; takoj po dogodku pa je tudi samostojno nadaljevala vožnjo. Ker je zdravljenje potekalo brez vsakih zapletov, poškodba pa je bila lahka, je sodišče prve stopnje zaključilo, da hujšega strahu za izid zdravljenja ni bilo. Tak zaključek v ničemer ne nasprotuje ugotovitvam izvedenca o srednje hudem strahu. Glede na opisano je materialnopravno povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da strah pri tožnici ni dosegel takšne intenzivnosti, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine. Prav v nobenem obdobju ni bil intenziven, ni bil dolgotrajen, duševno ravnovesje tožnice tudi ni bilo trajneje porušeno zaradi strahu.

Glede druge tožnice

12. Druga tožnica izpodbija le odmero odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je triletna deklica ob trčenju, ki je bilo zanjo nenadno, spremljalo ga je tudi materino hupanje, ustrašila, zaradi česar je jokala. Vendar pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trenutni primarni strah hitro pojenjal, verjelo je namreč izpovedi priče A. D., da se je deklica kmalu razigrano vrtela okoli avtomobila. Takšne dokazne ocene pritožnica ne izpodbija. Glede na prestani strah, ki je bil zelo kratkotrajen, je primerna odškodnina 200,00 EUR.

13. Dokazni postopek povezave dekličinega močenja postelje s škodnim dogodkom ni potrdil. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da bi o takšni povezavi lahko govoril kvečjemu izvedenec pediater ali klinični psiholog (prim. izvedensko mnenje na list. št. 242 v spisu). Trditve v tej smeri so torej, kot pravilno obrazloži sodišče prve stopnje, ostale nedokazane, tožnica pa dopolnitve dokaznega postopka ni nikdar predlagala.

O pravdnih stroških

14. Tožnici se utemeljeno pritožujeta zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka je ugovarjala, da tožnici v obravnavani prometni nesreči nista mogli utrpeti zatrjevanih telesnih poškodb, zaradi česar je sodišče izvedlo tako dokaz z izvedencem za raziskavo prometnih nezgod kot z izvedencem medicinske stroke (s čimer so nastali znatni stroški), toženka pa s svojo trditveno tezo ni uspela. V obravnavani situaciji je pravilen pristop takšen, da se upošteva tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Po delni spremembi sodbe in zvišanju odškodnine prvi tožnici, sta tožnici uspeli s 35 % tožbenega zahtevka, upoštevaje 100 % uspeh s temeljem pa približno s 70 %. Tožena stranka mora torej tožnicama povrniti 70 % njunih stroškov, tožnici pa toženki 30 % njenih stroškov.

15. Pritožnici ne izpodbijata odmere stroškov v izpodbijani sodbi. 70 % od odmerjenih stroškov tožnic znaša 1.420,79 EUR, 30 % stroškov tožene stranke pa 276,04 EUR. Tožena stranka mora tožnicama povrniti še 70 % pritožbenih stroškov, torej 320,96 EUR. Po opravljenem pobotu mora tožena stranka tožnicama povrniti 1.465,71 EUR pravdnih stroškov.

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

16. Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je višje sodišče pritožbi prve tožnice delno ugodilo in odškodnino zvišalo za 1.000,00 EUR. V preostalem delu pritožbi zoper odločitev o tožbenem zahtevku nista utemeljeni. Ker ob tem tudi ni razlogov, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pravdnih stroških ima podlago v 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------
1 Po štiri povprečne plače (skupaj s prisojeno odškodnino za strah) ob nekoliko hujših posledicah v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 703/2004, II Ips 47/2004 (tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), II Ips 661/2006 (tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), II Ips 175/2008, II Ips 130/2008 (tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).Po tri povprečne plače (skupaj s prisojeno odškodnino za strah) ob nekoliko hujših posledicah v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 517/2006, II Ips 261/2008 (skupaj z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), II Ips 784/2008 (skupaj z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), II Ips 1269/2008 (skupaj z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), II Ips 993/2008 (hospitalizacija, operativni poseg v splošni anesteziji, infuzija), II Ips 685/2001.Po dve povprečni plači (skupaj s prisojeno odškodnino za strah) ob nekoliko hujših posledicah v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 707/2004, II Ips 1259/2008.
2 Prim. sodbo tega sodišča I Cp 166/2017 - desetdnevne telesne bolečine in nevšečnosti zaradi udarnine glave.
3 Kršitev iz 15. točke (ki je tehnične narave) pa je podana le če je nasprotje med tem, kar sodišče v sodbi navede o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Česa takšnega pritožnica niti ne trdi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 179/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMjE2