VSL Sodba II Cp 490/2017

Jedro

Z vložkom je posebno premoženje izgubilo svojo samostojnost in se odrazilo bodisi v ohranitvi bodisi v povečanju vrednosti skupnega premoženja zakoncev. To lahko vpliva le na velikost deleža vlagatelja, ne pa na naravo ustvarjenega premoženja kot skupnega premoženja.

Dokaz z zaslišanjem strank ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrne.

II. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se:

- v I/a točki dopolni obseg skupnega premoženja še z naslednjimi premičninami: kosilnico, globinskim sesalnikom ..., zamrzovalno omaro, naslonjačem, ležalnikom, kompletom po 6 kozarcev za šampanjec, za likerje, za namizno vino, za pivo in za sokove ter 12 delnim jedilnim servisom;

- v drugem odstavku I/b točke tako, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 40 %, delež toženca pa 60 %;

- v II. točki izreka tako, da se znesek 14.177,40 EUR nadomesti z zneskom 18.903,00 EUR;

- V IV. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov 1.561,08 EUR zviša na 2.026,77 EUR;

sicer se pritožba tožnice zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožnici na račun stroškov pritožbenega postopka povrniti znesek 392,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo premičnine, izrecno naštete v I/a točki izreka sodbe, in denarna terjatev tožnice in toženca, ki sta jo pridobila zoper toženčevega očeta A. A. v višini 47.258,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2013 dalje. Odločilo je, da je delež tožnice na tem skupnem premoženju 30 %, delež toženca pa 70 % ter da je toženec tožnici dolžan izplačati 14.177,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2013 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, da je dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.561,08 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnica pritožbo vlaga v delu, kolikor je sodišče njen delež na skupnem premoženju ocenilo na manj kot eno polovico, glede plačila te razlike v znesku 9.451,60 EUR, v delu zavrnitve rente in premičnin ter posledično glede pravdnih stroškov. Glede mansardnega stanovanja opozarja, da je bilo to zgrajeno v celoti v času trajanja izvenzakonske skupnosti, pri čemer toženec ni izkazal, da bi v to gradnjo šlo kakšno njegovo posebno premoženje v obliki materiala ali prihrankov. Drugačni sklepi sodišča nimajo podlage v izvedenih dokazih. Čeprav je bila plača tožen a prvih pet let morda nekoliko višja od tožničine, zaradi tega in zaradi delnega vložka odškodnine delež toženca na skupnem premoženju vseeno ne more biti višji kot ena polovica. Prispevka zakoncev je treba presojati skozi celotno obdobje njune izvenzakonske in zakonske skupnosti in ne le glede na njune premoženjske sposobnosti v prvem letu skupnega življenja oziroma v času izvedbe posamezne adaptacije. Skozi celotno sedemnajstletno obdobje sta bila prispevka pravdnih strank zagotovo enaka, posebej glede na dokazano izrecno slabo toženčevo zdravstveno stanje po železniški nesreči. Toženec k adaptaciji hiše ni prispeval veliko odškodnine, saj so stroški sanacije in izboljšav v letih 2010 in 2011 znesli okrog 30.000,00 EUR, od tega sta oba nesporno vložila iz prekinjenega zavarovanja po 6.800,00 EUR, razlika 6.400,00 EUR pa je bila v pretežni meri financirana iz v času trajanja zakonske zveze najetega posojila v višini 12.800,00 EUR in posojila, danega s strani sestre, v višini 5.000,00 EUR. Obe posojili sta bili najeti tekom trajanja zakonske zveze in gre za skupna sredstva. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbami, na čigav račun je bilo nakazanih 13.914,69 EUR iz vezave sproščenih denarnih sredstev toženčevega očeta, posledično pa je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Očitno ni bila resnična trditev toženca, da je oče hranil denar doma in mu dal gotovino. Glede na ugotovitev izvedenca, da je bilo stroškov vseh investicij v letih 2010 in 2011 le za 30.000,00 EUR, očitno oče ni prispeval nobenega denarja, temveč so skupna sredstva brez odškodnine zadoščala za kritje izvedenih del. V skupno premoženje spada tudi renta, ki je bila tožencu izplačana za obdobje od 26. 3. 2010 do 6. 5. 2012. Gre za dohodke, ki bi jih iz naslova plač toženec prejel, če ne bi bilo prometne nezgode. Torej gre za sredstva, ki jih zakonec pridobi na podlagi dela v času trajanja zakonske zveze, kot sta npr. odpravnina ali nadomestilo za čas brezposelnosti. Tožnica ni nikoli priznala, da bi naslanjač, ležalnik, kosilnico, globinski sesalnik in zamrzovalno omaro kupila starša toženca. Zakaj bi morala ponovno zanikati toženčeve drugačne trditve, ni jasno. Vse te premičnine so bile nabavljene tekom trajanja izvenzakonske in zakonske skupnosti pravdnih strank, česar toženec ni zanikal, zato je na njem dokazno breme, da ne spadajo v skupno premoženje. Tudi premičnine, ki so bile darilo, so bile podarjene obema pravdnima strankama za skupno uporabo in za njuno gospodinjstvo ter zato spadajo v skupno premoženje.

4. Toženec pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede premičnih stvari navaja, da gre za predmete, ki so povsem nedoločno označeni, zaradi česar se postavlja vprašanje, kako bo mogoče izvesti delitev teh premičnin v nepravdnem postopku. Določena sta le psička ... pasme yorkshire in mačka ... Psičko je kupil toženec zase, nanj je tudi zelo navezana in je nerazumno, da tožnica želi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank. Za žival bi bilo to zelo stresno. Enako velja tudi za mačko ..., ki nima tržne vrednosti, je pa navezana na hišo. Glede terjatve iz naslova neupravičene obogatitve toženec soglaša, da se je iz naslova vlaganj v nepremičnino vrednost hiše z zemljiščem povečala za 47.258,00 EUR. Vlaganja v nepremičnino so bila v celoti financirana iz posebnega premoženja toženca, saj je v hišo vložil takorekoč celotno odškodnino, ki jo je prejel na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 754/2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3801/2008. Prejel je približno 60.000,00 EUR, ob tem pa mu je sindikat ... nakazal še dodatnih 6.700,00 EUR za povračilo pravdnih stroškov. Toženec je prejel skupaj okrog 66.000,00 EUR in ves ta denar vložil v nepremičnino, prav tako je vanjo vložil tudi njegov oče, in sicer 18.000,00 EUR. Tudi sestra toženca B. B. je posodila 5.000,00 EUR, in sicer tožencu, ne pa obema pravdnima strankama. Sodišče je zmotno ugotovilo vrednost vozila VW ... V sanacijo in izboljšavo stanovanjske hiše ni bilo vloženega nič tožničinega denarja oziroma denarja, ki bi bilo skupno premoženje. Ne drži, da bi zaradi toženčeve bolezni delovni proces in dogovarjanje z delavci in obrtniki prevzela tožnica, saj se ta na navedeno sploh ni spoznala. Delovni proces sta vodila toženec in njegov oče A. Posledično je napačna odločitev o pravdnih stroških. Tožnica je uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka, zato odločitev o stroških ni v skladu z določbami ZPP. Tudi če bi prvostopna sodba obveljala, bi bilo primerno, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

O obsegu skupnega premoženja:

6. Toženec z ugovorom nedoločnosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka glede obsega premičnega skupnega premoženja ne more uspeti, saj ga je prvič podal šele v pritožbenem postopku. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč zatrjeval zgolj, da je večino tega premoženja kupil pred letom 1995 s svojimi sredstvi, česar dokazni postopek ni potrdil in tega tudi v pritožbi več ne izpostavlja. Dokaz z zaslišanjem pravdnih strank je pokazal, da je strankama dobro znano, na katero premično premoženje se tožbeni zahtevek nanaša, zato tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da v morebitnem nepravdnem postopku na delitev skupnega premoženja premičnih predmetov ne bo mogoče identificirati. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tudi psička ... kupljena iz skupnih sredstev pravdnih strank, zato sodi v njuno skupno premoženje. Navezanost živih bitij na gospodarja ter okolje, v katerem živijo, je lahko argument, upošteven pri delitvi tega premoženja.

7. Ker toženec v postopku ni zatrjeval, da v tožbi naštete premične stvari ne bi sodile v skupno premoženje pravdnih strank, ker so last tretjih oseb ali so bile izključno podarjene njemu, je sodišče s takšno ugotovitvijo glede posameznih premičnin prekoračilo trditveno podlago. Dokaz z zaslišanjem strank namreč ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da ji zgolj zaradi toženčeve izpovedbe ni bilo treba posebej reagirati, saj je zatrjevala, da so bile vse premičnine nabavljene med trajanjem izvenzakonske in zakonske skupnosti s sredstvi pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo tudi naslanjač, ležalnik, kosilnica, globinski sesalnik ..., zamrzovalna omara, komplet po 6 kozarcev za šampanjec, likerje, namizno vino, pivo in sokove in 12-delni jedilni servis. Ker višje sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP preizkuša sodbo sodišča prve stopnje le v tistem delu, ki se izpodbija s pritožbo, v zavrnilni del odločbe glede premičnin: kompresor s cevmi za zrak in postajo, glasbeni stolp ..., steklena vaza z orhidejo in 6 steklenih posod za sadje in pecivo ter za kompot ni posegalo.

8. Pravdni stranki sprejemata ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, da se je vrednost stanovanjske hiše, v katero sta vlagali v času izvenzakonske in zakonske zveze, povečala za 47.258,00 EUR. Pravilen je zaključek sodišča, da omenjeni vložek v razmerju med pravdnima strankama predstavlja njuno skupno premoženje. Toženec v postopku namreč ni uspel izkazati, da bi bila vlaganja izvršena izključno z njegovim posebnim premoženjem, kar v pritožbi neutemeljeno izpostavlja. Dela na hiši so se izvajala v dveh fazah. Prve investicije v izgradnjo mansardnega stanovanja so se opravile od leta 1995 do 1998, kasnejša sanacijska dela, urejanje okolice, nadstreški, izdelava prizidka s stopniščem, vhodom, vetrolovom in teraso, pa v letih 2010 do 2011. Ker v času začetnih vlaganj v hišo toženec ni izkazal obstoja posebnega premoženja, iz katerega bi bila ta vlaganja financirana, prav tako sta obe stranki v tem času že pridobivali dohodke, čeprav v različnih višinah, gre za vlaganja, ki predstavljajo njuno skupno premoženje. To velja tudi za kasnejša vlaganja, izvršena v letih 2010 do 2011, saj pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da te investicije niso bile financirane le iz posebnega premoženja toženca, temveč tudi s sredstvi, ki sta jih zakonca pridobila z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze, ter s skupaj najetimi krediti, katerih sredstva predstavljajo njuno skupno premoženje. Z vložkom je posebno premoženja izgubilo svojo samostojnost in se odrazilo bodisi v ohranitvi bodisi v povečanju vrednosti skupnega premoženja zakoncev. To lahko vpliva le na velikost deleža vlagatelja, ne pa na naravo ustvarjenega premoženja kot skupnega premoženja. Zato je odločitev pritožbenega sodišča, da v skupno premoženje sodi tudi denarna terjatev tožnice in toženca zoper toženčevega očeta v višini 47.258,00 EUR z naslova vlaganj v nepremičnino, pravilna, nasprotne trditve toženca pa zmotne.

9. Tožnica v pritožbi vztraja, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi znesek rente, ki je bila tožencu izplačana za obdobje od 26. 3. 2010 do 6. 5. 2012 kot povračilo za premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec ta denar prejel že po razpadu zakonske zveze pravdnih strank na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 855/2010 - III v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2505/2012 s 15. 5. 2013. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za sredstva, ki bi jih zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, zato ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank. Ta znesek predstavlja odškodnino, čeprav za materialno škodo, ki pa ne izvira iz toženčevega minulega dela (za kar prejema pokojnino), temveč nadomešča materialno prikrajšanje, ki ga trpi zaradi njegovega osebnega stanja po poškodbi. Kot tak ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo.

Deleži na skupnem premoženju

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki v izvenzakonski skupnosti in kasneje zakonski zvezi živeli in ustvarjali 17 let. Čeprav sta bila njuna dohodka po posameznih obdobjih različna, prav tako tudi njun vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je celovito obravnavalo razmerja med strankama od začetka do razpada njune skupnosti, pravilno. Ker ugotavljanje deleža posameznega zakonca na ustvarjenem skupnem premoženju ni matematična operacija, tudi niso bistvene pritožbene navedbe, da je sodišče pri presoji zmotno upoštevalo ceno vozila VW ... v višini 27.000,00 EUR in ne 24.000,00 EUR, kot jo je zatrjeval toženec. Še posebej, ker tudi višina odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posebno premoženje toženca po odštetju vseh pravdnih stroškov ni bila natančno ugotovljena, saj je sodišče sledilo tožnici, da s strani sindikata nakazani znesek povračila pravdnih stroškov za njihovo dejansko pokritje ni zadoščal.

11. Sodišče je o znesku, ki ga je k adaptacijskim delom prispeval tožencev oče, odločalo po prostem prepričanju na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP. Tožnica je sama navedla, da je toženčev oče h gradnji prispeval 18.000,00 EUR, nato pa ob zaslišanju to zanikala, češ da ji je informacijo podal toženec, ki mu ne verjame. Ob tem ni podala prepričljivih trditev, v čem so se razmere med njo in tožencem po vložitvi tožbe tako spremenile, da je takrat še zaupala v verodostojnost njegovih informacij, kasneje pa ne več. Ker nikoli ni bilo trditev, da bi A. A. denar strankama nakazal z bančnega računa, sodišče utemeljeno ni ugodilo poizvedovalnemu dokazu o imetniku računa, na katerega so bila 13. 4. 2011 nakazana sredstva v višini 13.914,69 EUR. Ker je bila nepremičnina v času vlaganj last toženčevega očeta, zadnja vlaganja pa so bila potrebna predvsem zaradi sanacije temeljev stanovanjske hiše, ki jo je vsako leto zalivala voda, je tudi iz splošnih življenjskih izkušenj prepričljiva ocena, da je k sanaciji nepremičnine prispeval njen takratni lastnik A. A., ki je v njej bival skupaj s pravdnima strankama.

12. Pravdni stranki sta skupno premoženje v obliki denarne terjatve kot vložka v posebno premoženje toženčevega očeta ustvarili v dveh etapah. V letih 1995 do 1998 sta uredili mansardno stanovanje, ki je predstavljalo vrednostno nekoliko večji del vseh investicij¹, v letih 2010 in 2011 pa sta hišo še sanirali, dogradili prizidek s stopniščem in terasami, postavili nadstrešek za dva avtomobila in uredili okolico. Toženec je imel vse do invalidske upokojitve 15. 6. 2007 višje dohodke od tožnice, po upokojitvi pa so bili njuni prihodki iz dela približno enaki.² Toženec je v sanacijska dela vlagal tudi del svojega posebnega premoženja (odškodnino zaradi nesreče pri delu in izplačanega življenjskega zavarovanja), dela pa so bila financirana tudi iz tožničinega izplačila življenjskega zavarovanja, kredita v višini 12.800,00 EUR ter posojila toženčeve sestre v višini 5.000,00 EUR, poleg tega je vlaganja financiral še toženčev oče. Čeprav je bil torej toženčev prispevek pri ustvaritvi skupnega premoženja denarno nedvomno večji od tožničinega, pritožbeno sodišče poudarja, da se je tožnica po toženčevi delovni nesreči v letu 2011 bistveno več angažirala v skrbi za dom, toženca samega, ki je zaradi svojega slabega psihičnega stanja potreboval več kot običajno skrb, skrbela je za ohranitev premoženja z vezavo njegovih sredstev, aktivno se je vključila tudi v organizacijo investicij v stanovanjsko hišo. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožencu uspelo izpodbiti zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, vendar njegov prispevek v ustvarjenem skupnem premoženju, upoštevajoč vse okoliščine primera, ne more biti večji od 60 %. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo glede deležev na skupnem premoženju in posledično izplačila skupnih vlaganj spremenilo tako, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 40 %, zaradi česar ji je toženec dolžan izplačati na račun povečanja vrednosti sedaj njemu lastne nepremičnine znesek 18.903,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločalo o povrnitvi stroškov postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Prvotno odločitev je toženec sicer grajal s pavšalno trditvijo, da je tožnica uspela le z manjšim delom svojega tožbenega zahtevka, ob tem pa je hkrati navedel, da bi bila sprejemljivejša odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje stroškovni uspeh pravdnih strank v postopku ocenilo na 50 %, pri čemer je obrazložilo uspeh po posameznih postavkah, toženec zgolj z nekonkretiziranim očitkom o nižjem uspehu v pravdi ne more uspeti. V pritožbenem postopku je tožnica uspela še glede posameznih premičnih stvari in glede 10 % večjega deleža na skupnem premoženju ter posledično izplačila dodatnega zneska 4.725,80 EUR, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja dodaten 5 % uspeh v pravdi. Glede na stroške obeh strank, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje in ki jih pritožnika nista grajala, tožnici glede na 55 % uspeh s tožbenim zahtevkom (od odmerjenih stroškov 6.217,95 EUR) pripada 3.419,87 EUR, toženi stranki pa ob 45 % uspehu v pravdi (od priznanih stroškov 3.095,79 EUR) znesek 1.393,10 EUR. Po pobotanju je toženec tožnici na račun stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje dolžan plačati 2.026,77 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.

14. Tožničin uspeh s pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje na 25 %. Tožnica je polovično uspela z zahtevkom v zvezi z deležem na skupnem premoženju in njegovim izplačilom, uspela je tudi glede posameznih premičnih stvari, v celoti pa propadla z zahtevkom na ugotovitev skupnega premoženja glede denarnih sredstev rente ter izplačilom zneska 6.580,00 EUR. Njeni stroški pritožbenega postopka znašajo 1.568,04 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210, povečana za materialne stroške, davek na dodano vrednost in strošek takse za pritožbo, odmera razvidna na list. št. 182 spisa), glede na 25 % uspeh v postopku pa ji je toženec dolžan povrniti 392,01 EUR stroškov pritožbenega postopka. Te je dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Iz dopolnilnega cenitvenega mnenja izhaja, da je gradbena vrednost mansarde znašala 34.361,00 EUR, skupna vrednost vseh vlaganj v stanovanjsko hišo pa 60.029,00 EUR.
² V prvem obdobju januarja 1995 do poleti 1996, torej v času šolanja in tožničinega pripravništva, so bili dohodki toženca bistveno višji, nato pa do toženčeve upokojitve, ob upoštevanju še dodatnega gotovinskega zaslužka tožnice, približno 1/4 višji, če upoštevamo ugotovitve sodišča o približni toženčevi plači v višini 1.200,00 EUR neto, tožničini plači v višini 787,50 EUR neto in delnemu gotovinskemu izplačilu.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1723/2016
• Sodba II Ips 322/2005
• Sodba II Ips 200/93