VSL Sodba II Cp 602/2017

Jedro

Iz zapisa pogodbe ne izhaja, da bi bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, prav tako do takšnega zaključka ni mogoče priti upoštevajoč vsebino in namen strank ob sklenitvi pogodbe. Pogodbena pričakovanja so bila namreč v celoti izpolnjena, štipendistka je dosegla višjo raven izobrazbe in se zaposlila pri toženi stranki, ki je delno sama financirala njeno izobraževanje. Zato ni mogoče zaključiti, da izpolnitev pogodbe z zakasnitvijo predstavlja takšno kršitev, da bi bila pogodba za stranki brez pomena. Glede na navedeno za fiksno pogodbo ne gre in ta ni bila razdrta po samem zakonu 29. 11. 2012.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 285,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 176281/2014 z 19. 12. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 5.652,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2014 dalje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 1.071,23 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge. Meni, da se sodišče skozi obrazložitev sodbe subjektivno nagiba na stran tožene stranke in skuša poustvariti namen pogodbe o neposrednem sofinanciranju štipendij delodajalcu. Pri tem napačno povzema navedbe tožeče stranke, saj ta ni trdila, da je tožena stranka kršila pogodbene obveznosti s tem, ko je pristala na nadaljnje šolanje štipendistke M. Ž., temveč ker jo ni zaposlila v roku treh mesecev po zaključku izobraževanja. Vztraja, da je pogodbena določila treba razlagati tako, kot se glasijo. Tožena stranka se je zavezala zaposliti štipendistko po koncu študija na trenutni stopnji in ne po koncu študija na splošno. Dopustitev odloga zaposlitve na kasnejši čas je v direktnim nasprotju z dejanskim namenom pogodbe. Pritožba opozarja na neskladje med izpovedbami prič E. B. in M. Ž. ter razlogi sodišča. Priča B. je navajala, da je o spremembi pogodbe obvestila sklad, sodišče pa je ugotovilo drugače. Čeprav je B. potrdila 40 urni delovnik štipendistke, je ta navedla, da je na Danskem delala 10 do 20 ur, da pa je študij podoben slovenskemu. Ob navedenem se priči ne moreta šteti za verodostojni. Sodišče je tudi kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V zadevi sta bistvena zaključek študija štipendistke in datum roka za izpolnitev obveznosti. Od tožene stranke se po zaključku izobraževanja štipendista na trenutni stopnji zahteva zaposlitev v roku največ treh mesecev. Sodišče je samo ugotovilo, da je do kršitve zaposlitve glede na omenjeni rok prišlo. Tožena stranka bi štipendistko morala zaposliti 29. 11. 2012, zaposlila pa jo je 1. 1. 2013, torej očitno prepozno. Štipendistko je zaposlila za nazaj od začetka leta 2013, do česar se sodišče ni opredelilo. Predmet odločbe ZPIZ ni bilo ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, temveč status zavarovane osebe štipendistke. Delovno razmerje je bilo sklenjeno izključno z razlogom izogibanja vrnitvi sofinanciranja. Rok je predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Kasnejših ravnanj tožene stranke ni več mogoče razumeti kot izpolnitvenih. Izpolnitev za nazaj v pogodbi ni predvidena in ob razvezi pogodbe ni mogoča. Zmotna je ugotovitev sodišča, da obseg vračila sredstev ni jasno določen. Podlaga za to izhaja iz 10. v povezavi z 12. členom pogodbe. Sodišče je pri obrazložitvi izpustilo 10. člen o prenehanju pogodbe, če štipenditor štipendista ne zaposli. S tem je napačno uporabilo materialno pravo. Povsem brezpredmetno je, če je štipendistka študij zaključila predčasno. Sodišče je pozabilo tudi na druge vtoževane kršitve pogodbe, torej na kršitev dostave listin tožene stranke. Tudi to lahko predstavlja razlog za prenehanje pogodbe.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 18. 1. 2011 sklenili pogodbo o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij delodajalcu od šolskega/študijskega leta 2010/2011 dalje. Pravno podlago za sklenitev pogodbe je predstavljal takrat veljavni Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS 59/07 z dopolnitvami), ki je v 2. členu določal, da so štipendije in spodbude za izobraževanje namenjene vzpodbujanju izobraževanja in doseganju višje izobrazbene ravni upravičencev, vzpodbujanju kadrovskega štipendiranja in vzpodbujanju sistema delovanja enotnih regijskih štipendijskih shem, ki temelji na partnerstvu med delodajalci, nosilci regijske štipendijske sheme in državo ter predstavlja izjemen pomen za razvoj regij in občin v Sloveniji, odpravi strukturna neskladja na trgu dela in prispeva k večji zaposlenosti. Omenjeni namen je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot vodilo ob razlagi posledic kršitve pogodbe.

6. Tožeča stranka je v postopku izkazala, da je tožena kršila drugo alinejo 7. člena pogodbe, ko svoje štipendistke M.Ž. ni zaposlila najkasneje v treh mesecih po zaključku izobraževanja, za katerega je bilo odobreno sofinanciranje. Vendar je dokazni postopek pokazal, da je bila zamuda z zaposlitvijo zgolj enomesečna, saj je štipendistka predčasno diplomirala 29. 8. 2012 in jo je tožena stranka zaposlila s 1. 1. 2013. Za ugotavljanje pomena omenjene zamude ni nepomembna okoliščina, da je bila pogodba za štipendiranje sklenjena do zaključka izobraževanja, pri čemer se je skladno z drugim odstavkom 2. člena pogodbe v trajanje študija všteval tudi enoletni absolventski staž, ki ga štipendistka ni koristila, ker je uspela pred tem že diplomirati.

7. Stališče pritožnice, da je bila v danem primeru pogodba ob nastopu zamude razdrta po samem zakonu v skladu s prvim odstavkom 104. člena OZ, je zmotno. Iz zapisa pogodbe ne izhaja, da bi bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, prav tako do takšnega zaključka ni mogoče priti upoštevajoč vsebino in namen strank ob sklenitvi pogodbe. Pogodbena pričakovanja so bila namreč v celoti izpolnjena, štipendistka je dosegla višjo raven izobrazbe in se zaposlila pri toženi stranki, ki je delno sama financirala njeno izobraževanje. Zato ni mogoče zaključiti, da izpolnitev pogodbe z zakasnitvijo predstavlja takšno kršitev, da bi bila pogodba za stranki brez pomena. Glede na navedeno za fiksno pogodbo ne gre in ta ni bila razdrta po samem zakonu 29. 11. 2012.

8. Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (prvi in drugi odstavek 105. člena OZ). Iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožeča stranka toženo pozvala k izpolnitvi pogodbe in ji pustila primeren dodatni rok, temveč je takoj zahtevala vračilo sredstev z dopisom 21. 2. 2013. Zato glede na dejstvo, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila, pa čeprav z zamudo, vračila dodeljenih sredstev štipendiranja ne more terjati. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz drugega odstavka 10. člena pogodbe izhaja, da pogodbeno razmerje za sofinanciranje posameznega kadrovskega štipendista po pogodbi preneha, če štipenditor (sploh) ne zaposli štipendista, v danem primeru pa med strankami ni sporno, da je bila štipendistka pri toženi stranki zaposlena.

9. Ker torej zgolj prekoračitev trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke ne predstavlja razloga za razvezo pogodbe po samem zakonu, prav tako pa tožnica ni izkazala pogojev za odstop od pogodbe iz drugega odstavka 105. člena OZ, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pavšalno očitane kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo in pojasnjujejo izrek sodbe, drugačni dokazni zaključek o trditvah, ki so bile predmet izpovedi priče, pa ne predstavlja protispisnosti.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP. Ob tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna kriti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave vloge, povečane za materialne stroške in DDV. Odmerjene stroške v višini 285,58 EUR je tožnica toženki dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 299/2019
• VSC Sodba Cp 156/2019
• VDSS sklep Pdp 120/2001