<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1305/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1305.2017
Evidenčna številka:VSL00000798
Datum odločbe:14.08.2017
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - pravna podlaga za plačilo - pasivna legitimacija - pomanjkanje pasivne legitimacije

Jedro

V danem primeru je bistveno, da je imelo tožnikovo plačilo podlago v opravljeni storitvi, zato o neupravičeni obogatitvi toženca ni moč govoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca uveljavljal plačilo zneska v višini 337,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila ter stroške opomina pred tožbo v višini 112,00 EUR, vključno s pravdnimi stroški.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi povzema odločitev prvega sodišča in izpostavlja napačnost njegovega stališča o odsotnosti toženčeve pasivne legitimacije. Poudarja, da gre za razmerje med pravdnima strankama; toženec je tožniku po pozivu vrnil plačane zneske, ker je bilo na podlagi pravnomočne odločbe ugotovljeno, da jih tožnik ni bil dolžan plačevati. Ker je toženec brez ugovora vrnil neutemeljeno prejeto, je dolžan poleg glavnice povrniti tudi zakonske zamudne obresti, saj je s plačanimi zneski neupravičeno razpolagal. Če je bil obogaten na račun glavnice, ni dvoma, da je obogaten tudi za obresti. Posledično je dolžan vrniti tudi stroške, ki so tožniku nastali v zvezi z izterjavo navedenega zneska. Neupravičeno obogaten je lahko le tisti, ki je prejel neupravičeno plačilo, ne pa tisti (Občina ...), ki od tožnika ni ničesar prejel. Poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo materialnega prava iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), prav tako pa je materialno pravo zmotno uporabljeno glede obveznosti povračila odvetniških stroškov. Pritožnik priglaša stroške pritožbenega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožencu naloži povračilo vseh pravdnih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa se nanjo ni odzval.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o toženčevi neupravičeni obogatitvi. Določba 190. člena OZ v razmerju med pravdnima strankama ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in argumentirano obrazložilo, da do neupravičene obogatitve toženca sploh ni prišlo. Slednji v postopku tako ni pasivno legitimiran, kot pravilno zaključuje prvo sodišče.

7. Pritožbeno zatrjevanje, da že iz dejstva toženčeve poravnave glavnice izhaja tudi njegova obveznost povračila zakonskih zamudnih obresti in odvetniških stroškov, je glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, zmotno. Dejansko je bila s tožnikovim plačilom tožencu obogatena Občina ..., ki bi sicer morala poravnavati storitve tožencu namesto tožnika, saj je bila zavezanec za plačilo institucionalnega varstva na podlagi pravnomočne odločbe. Toženec s prejemom tožnikovega plačila ni mogel biti obogaten, saj je prejel plačilo za dejansko opravljeno storitev in je zanjo upravičeno izstavil račun. Za toženca je nepomembno, kdo je opravljeno storitev plačal. Bistveno je, da je imelo plačilo podlago v opravljeni storitvi, zato o neupravičeni obogatitvi toženca ni moč govoriti. V danem primeru tako ni šlo za prehod premoženjske vrednosti brez pravnega temelja, zato tožnikovo plačilo tožencu ne pomeni neupravičene pridobitve po določbah 190. člena OZ.

8. Glede na obrazloženo je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 443, 443/1, 458
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMTk4