VSL Sodba in sklep II Cpg 567/2017

Jedro

Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist.

Tudi v primeru, ko bi vloga tožene stranke z dne 6. 5. 2016 k prvostopenjskemu sodišču prispela pred izdajo izpodbijane odločitve, slednje le-te v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ne bi obravnavalo kot dokaz, temveč kot toženkine trditve o dejstvih, s katerimi izpodbija navedbe tožeče stranke.

V pritožbi s sklicevanjem na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve izvedbe naroka, ki jo je zahtevala nasprotna stranka, ne more uspeti.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je nedvomno mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v tožbi zatrjevana dejstva štelo za priznana, ker tožena stranka nanje ni odgovorila (na tej podlagi pa ugotovilo dejansko stanje) in ker tudi sicer izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen objektivni preizkus ter zaključek, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, o pritožbeno zatrjevani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni mogoče sklepati.

Kršitev, ki jo toženka uveljavlja končno (in sicer da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 324. člena ZPP, ker v uvodu sodbe ni navedlo imena in priimka ter prebivališča zakonitega zastopnika tožene stranke) pa je relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. Pritožba zoper I. in III. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 158413/2015 z dne 16. 12. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za 1.085,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 do plačila, za 1.050,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2015 do plačila in za 529,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 do plačila ter v tretjem odstavku izreka za 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 do plačila (I. točka izreka sodbe), da pa se isti sklep o izvršbi z dne 16. 12. 2015 v tretjem odstavku izreka razveljavi za 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 do plačila in da se v tem delu povračilo izvršilnih stroškov zavrne (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je v roku 8 dni od prejema sodbe v plačilo naložilo pravdne stroške v višini 322,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožena stranka ter uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in tožbo (pravilno: sodbo) v celoti razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je tudi, da se tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka pravočasno odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki v plačilo naloži še stroške tega odgovora, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku¹ , v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena, pritožba zoper I. in III. točko izreka pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper II. točko izreka prvostopenjske sodbe

6. Kot za sleherno aktiviranje sodišča mora imeti stranka tudi za intervencijo pritožbenega sodišča pravovarstveno potrebo. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo; četrti odstavek 343. člena ZPP) je zato procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist.²

7. S pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe tožena stranka zase ne more izposlovati odločbe, ki bi zanjo pomenila izboljšanje pravnega položaja. Že sodišče prve stopnje je namreč v tem delu izreka odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 16. 12. 2015 v tretjem odstavku izreka razveljavi za 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 do plačila in da se v tem delu povračilo izvršilnih stroškov zavrne. To pa pomeni, da pravnega interesa za pritožbo zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka nima. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper izpodbijano II. točko izreka sodbe zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

O pritožbi zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe

8. Tožeča stranka (takrat še upnik) je dne 16. 12. 2015 na Okrajno sodišče v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino - naslovila predlog za izvršbo na podlagi verodostojen listine (treh računov v skupni vrednosti 2.665,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Izvršilno sodišče je njenemu predlogu ugodilo s sklepom o izvršbi VL 158413/2015-2 z dne 16. 12. 2015.

9. Tožena stranka (takrat še dolžnik) je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor ter v njem uveljavljala, da predmetna izvršba nima nikakršne pravne podlage oziroma da dolžniku ni jasno, kaj je podlaga izvršbe. Trdila je tudi, da domnevnih verodostojnih listin ni prejela, da dolžniku ni jasno, kaj naj bi predstavljal znesek v višini 2.665,70 EUR ter da ugovarja plačilu zakonskih zamudnih obresti in stroškov tega izvršilnega postopka, saj za njihov nastanek ni odgovorna.

10. Izvršilno sodišče je sklep o izvršbi VL 158413/2015-2 z dne 16. 12. 2015 v delu, v katerem je dovoljena izvršba, razveljavilo ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (VL 158413/2015-5 z dne 3. 2. 2016).

11. Po prejemu spisa je sodišče prve stopnje (tj. Okrožno sodišče v Ljubljani) tožečo stranko pozvalo, da tožbo dopolni (sklep z dne 21. 3. 2016). To je tožeča stranka storila dne 30. 3. 2016 (dopolnitev tožbe na list. št. 39). Sodišče prve stopnje je dopolnitev tožbe skupaj s prilogami (A 1 - A 9) s fikcijo vročilo toženi stranki, in sicer 3. 5. 2016³ . Istočasno ji je vročilo tudi poziv, da lahko na prvo pripravljalno vlogo (tj. dopolnitev tožbe) tožeče stranke odgovori z novo vlogo v roku 8 dni od njene vročitve. Poziv z dne 14. 4. 2016 (list. št. 44, 45) je vseboval tudi ostala (standardizirana) opozorila v zvezi s postopkom v sporih majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ter navodilo, da je odgovor na dopolnitev tožbe potrebno vložiti pisno na Okrožno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana.

12. Okrožno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je kljub navedenemu pozivu (naj odgovori na dopolnitev tožbe) tožena stranka v postopku vložila le ugovor ter izdalo sodbo, s katero je zahtevku za plačilo 2.665,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo. Ker tožena stranka na navedbe iz dopolnitve tožbe ni več odgovorila (v ugovoru pa je le pavšalno prerekala podlago terjatve), je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP namreč štelo, da je tožena stranka dejstva, ki jih je v dopolnitvi tožbe navedla tožeča stranka, priznala.

13. Tožena stranka v obravnavani pritožbi uvodoma uveljavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo. Sodišče prve stopnje po njenih navedbah pri sprejemanju odločitve z dne 30. 11. 2016 zmotno ni upoštevalo vloge, ki jo je na sodišče posredovala dne 9. 5. 2016 (tj. odgovora na dopolnitev tožbe z dne 6. 5. 2016, v katerem je navedla, da s tožečo stranko v preteklosti ni poslovno sodelovala, da z njo ni sklenila pogodbe niti ustnega dogovora za najem odra, katerega plačilo je predmet tožbe, da izpodbija priložene dokaze tožeče stranke ter da je slednjo tudi večkrat ustno opozorila, da računov ne izstavlja pravi stranki, saj iz dokazov (ki jih je predložila sama tožnica) izhaja, da je poslovno razmerje sklenila s podjetjem M. s.p. in ne s toženo stranko). Za takšne svoje trditve je že k napovedi pritožbe predložila tudi dokaze: odgovor na dopolnitev tožbe z dne 6. 5. 2016 (B 1) ter potrdilo o oddaji pošiljke z dne 9. 5. 2016 (B 2).

14. V postopku v sporih majhne vrednosti znaša rok za odgovor na tožbo (dopolnitev tožbe) osem dni (na kar je bila toženka opozorjena v pozivu z dne 14. 4. 2016; prvi odstavek 452. člena ZPP). Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP). Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika (osmi odstavek 112. člena ZPP).

15. Kot je že bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je tožena stranka klub pozivu, da odgovori na dopolnitev tožbe, v postopku vložila le pavšalen ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker pa je iz napovedi pritožbe priloženih dokazov mogoče razbrati, da je tožena stranka na Okrajno sodišče v Ljubljani (ki v tem sporu sicer ni pristojno) dne 9. 5. 2016 res nekaj poslala (pri čemer ni nedvomno, da vlogo z dne 6. 5. 2016, saj na potrdilu o oddaji pošiljke to ni navedeno; B 2), je pritožbeno sodišče po prejemu pritožbe, upoštevaje 112. člena ZPP (kot citiran predhodno), na prvostopenjsko sodišče naslovilo še poizvedbe, ali je k njemu vloga z dne 6. 5. 2016 (pred ali po poteku roka) morebiti prispela prek nepristojnega sodišča.

16. Iz odgovora Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 6. 2017 izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče z odgovorom na tožbo z dne 6. 5. 2016 prvič seznanilo šele z vložitvijo pritožbe zoper sodbo II Pg 604/2016 z dne 30. 11. 2016, ki jo je toženka vložila dne 22. 12. 2016 in katero je prvostopenjsko sodišče obravnavalo kot napoved pritožbe. Sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe odgovora na dopolnitev tožbe, za katerega pritožnica zatrjuje, da ga je na sodišče poslala dne 9. 5. 2016, ni prejelo. Če ga ni prejelo, ga tudi upoštevati ni moglo. Ni torej moglo upoštevati navedb, ki jih v 1. točki pritožbe navaja tožena stranka (da s tožečo stranko v preteklosti ni poslovno sodelovala ipd.). Pritožnica prvostopenjskemu sodišču kršitev, ki po smislu ustreza 8. in ne 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, očita neutemeljeno.

17. Prav tako neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je njen ugovor, ki ga je sodišču posredovala dne 9. 5. 2016, v izpodbijani sodbi napačno opredelilo kot pavšalen. Sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni pojasnjevalo vsebine odgovora na tožbo z dne 6. 5. 2016 (do izdaje sodbe k Okrožnemu sodišču v Ljubljani sploh ni prispel!), temveč vsebino toženkinega ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 11. 1. 2016. Ta pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti nekonkretiziran oziroma pavšalen. V njem je toženka pavšalno prerekala le podlago terjatve. Ko toženka vlogo z dne 6. 5. 2016 v pritožbi poimenuje "ugovor na dopolnitev tožbe", v pritožbeni postopek vnaša zgolj nepotrebno zmedo, pritožbeno sodišče pa brez realne osnove prepričuje, da je navedbe, ki po smislu ustrezajo tistim iz odgovora na tožbo (B 1), podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in da zato njen ugovor ni bil pavšalen.

18. Poleg tega je pritožnici treba pojasniti, da tudi v primeru, ko bi vloga tožene stranke z dne 6. 5. 2016 k prvostopenjskemu sodišču prispela pred izdajo izpodbijane odločitve, slednje le-te v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ne bi obravnavalo kot dokaz, temveč kot toženkine trditve o dejstvih, s katerimi izpodbija navedbe tožeče stranke. Toženka bi morala tudi v takem primeru dokaze, s katerimi bi izkazovala obstoj pravno relevantnih navedb iz odgovora na dopolnitev tožbe (B 1), predložiti dodatno. Ker pa glede na ugotovljen potek postopka v predmetnem spisu pred izdajo sodbe ni najti niti odgovora na dopolnitev tožbe, kaj šele temu priloženih dokazov, je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženka listinskih dokazov v tem postopku ni predložila. Ni jih namreč priložila niti ugovoru zoper sklep o izvršbi.

19. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko v sporih majhne vrednosti odloči brez izvedbe naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Izvedba naroka v sporih majhne vrednosti je torej obligatorna le v primeru, ko jo stranka zahteva. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka v predmetnem postopku takšne zahteve (oziroma predloga) ni podala. V pritožbi pa s sklicevanjem na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve izvedbe naroka, ki jo je zahtevala nasprotna stranka, ne more uspeti.⁴

20. Nadalje toženka ne more uspeti niti z navedbami iz 3. točke svoje pritožbe. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje:

- tožeča stranka je imela sklenjeno najemno pogodbo z najemnico M. s.p.;

- predmet najema je bil gradbeni H oder s pripadajočo opremo;

- v 4. členu pogodbe je bilo določeno, da najemno razmerje traja približno 4 mesece od 1. 6. 2015;

- prokurist firme M. s.p., ki je hkrati zakoniti zastopnik tožene stranke, je tožečo stranko v avgustu 2015 obvestil, da tožena stranka vstopa v najemno razmerje namesto M. s.p. in je torej tožena stranka od avgusta 2015 dalje najemnica gradbenega odra in plačnica najemnin;

- tožeča stranka je vtoževane račune izdala toženi stranki (s čimer je privolila v prenos najemne pogodbe na toženo stranko);

- obveznost plačila najemnine izhaja iz najemne pogodbe;

- svoje obveznosti plačila najemnine tožena stranka ni izpolnila;

- tožena stranka vtoževanih računov, izstavljenih v skladu z najemno pogodbo ni plačala ob zapadlosti posameznega računa.

21. Dejstveno podlago spora je torej ugotovilo na podlagi domneve o nezanikanih dejstvih (kar je izrecno pojasnilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). To pomeni, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožena stranka dejstva, ki jih je v dopolnitvi tožbe navedla tožeča stranka, priznala, ker nanje ni odgovorila. O teh dejstvih (z izjemo sporne podlage zahtevka - 9. točka obrazložitve) zato tudi ni izvajalo dokaznega postopka. Trditev, da je tožena stranka vstopila v poslovno razmerje s tožečo stranko (oziroma da je M s.p. pogodbo prenesla na toženo stranko), ki jo pritožbeno izpostavlja tožena stranka, je prvostopenjsko sodišče štelo za priznano, ker je tako trdila tožeča stranka v tožbi in ker toženka tej trditvi ni nasprotovala (ne pa ker to izhaja iz priloženih listinskih dokazov). Pojasnjeno je namreč že bilo, da toženka na navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe ni odgovorila oziroma da vloga z dne 6. 5. 2016 k prvostopenjskemu sodišču do napovedi pritožbe ni prispela. Sodišče prve stopnje trditve, da so bili vtoževani računi ustno zavrnjeni (oziroma da je bila tožnica opozorjena, da računov ne izstavlja pravi stranki, ki je vključena v odgovor na dopolnitev tožbe), torej ni moglo upoštevati. Materialno pravo iz 122. člena Obligacijskega zakonika⁵ (v nadaljevanju OZ) pa je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo.

22. Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe torej nedvomno mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v tožbi zatrjevana dejstva štelo za priznana, ker tožena stranka nanje ni odgovorila (na tej podlagi pa ugotovilo dejansko stanje) in ker tudi sicer izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen objektivni preizkus ter zaključek, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, o pritožbeno zatrjevani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni mogoče sklepati. Da je ugotovitev sodišča, da odgovor na dopolnitev tožbe ni bil vložen oziroma da k prvostopenjskemu sodišču pred izdajo izpodbijane sodbe ni prispel, pravilna, pa je pritožbeno sodišče tudi že večkrat poudarilo. Navedba iz 4. točke pritožbe je zato neutemeljena.

23. Kršitev, ki jo toženka uveljavlja končno (in sicer da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 324. člena ZPP, ker v uvodu sodbe ni navedlo imena in priimka ter prebivališča zakonitega zastopnika tožene stranke) pa je relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, je pritožnica zato ne more uveljaviti. Prvi odstavek 458. čelna ZPP namreč določa, da se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

24. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene od procesnih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo pritožbo treba zavrniti, sodbo pa v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrditi (353. člen ZPP).

25. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17.
² Tako J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009 Ljubljana, str. 351.
³ Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, pripeto k list. št. 46.
⁴ Tako tudi VSL v sodbi II Cpg 837/2013.
⁵ Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 837/2013
• VSL sodba I Cp 2212/2016
• VSL sklep II Cp 1377/2016